KRPLJANJE

Meni se je dan strašno slabo začel. Po slabo prespani noči sem zjutraj skoraj zaspala in zamudila, saj je bila budilka narobe nastavljena. V desetih minutah sem spravila vse stvari na kup, si umila zobe, za kaj drugega tako ni bilo časa... Vesna je že čakala na dogovorjenem mestu.
Pobrali sva še eno Vesno in se skupaj odpeljale do pumpe na Kozini, kjer se nas je zbralo sedem krpljic: dve Vesni, Kristina, Bojana, Marta, Nataša in moja malenkost. V Radovljici se nam je pridružila še zadnja krpljica, Tjaša.

Kombi Alteršporta z vodičem Matjažem je kmalu pripeljal, spile smo še kavo in se, z jutranjo dozo kofeina podkrepčane, odpeljale novim izzivom naproti. Na parkirišču Soriške planine je sledilo oblačenje, pomerjanje, obuvanje in štimanje opreme. Matjaž nam je dal kratka navodila za hojo in smo šli. Najprej precej položno, po gozdu, sledil je krajši odsek po tekaški progi, potem pa samo še navzgor. Dveh krajših, a ubijalskih klancev smo se skorajda ustrašile. Postanek, čokolada in čaj so naredili svoje. Poguma za naprej je bilo še dovolj.

Po dobrih dveh urah hoje in še vedno nič lepšemu vremenu, vseskozi je bilo namreč megleno in oblačno, smo se odločili, da bo za ta dan dovolj. Zaradi obilice snega in ker se nebo ni in ni hotelo razjasniti vsaj toliko, da bi nam bilo namenjeno videti kaj več razgleda, z vrhom ni imelo smisla vztrajati.

Pojedli smo sendviče in vso zalogo čokolade in seveda nazdravili, z odličnim, domačim limončelom. Sledil je krst za nove "krpljice" in pot nazaj, ki se nam je zdela neskončno dolga. Noge so bile težke, vsaka, kot bi imela sto kil. Utrujene in premražene smo še pojedle joto in zaključile čudovit, adrenalinski dan v naravi.
Lepo nam je bilo, predlog, da krpljanje postane vsakoletna tradicija ni zgrešen!

IZLETI - HRIBI

IZLETI - KOJNIK
Takole je bilo. Mojca in Iljana sta navdušili in poklicali; mene, pridružila se nam je še Mateja. In smo šle. Na hrib. In drugo soboto gremo na... in lahko bi šle še...
Od vseh silnih načrtov in želja nam bo najverjetneje zmanjkalo vikendov ali volje. Ampak navsezadnje, pomembno je naslednje; to soboto smo osvojile Kojnik. Bravo punce, novim izzivom naproti!

KOJNIK

višina 802 m

Podgorje - Kojnik 1 h hoje po lahki označeni poti, v prvem delu po gozdu, v zadnjem delu po planoti. 

IZLETI - SLAVNIK

To soboto sva bili z Mojco sami - na Slavniku.
Na vrhu je pihalo in bilo prav prijetno sveže. Obe prišli na cilj brez denarja; pravzaprav je bilo moja naloga, da vzamem nekaj drobiža. Da bi se odkupila, sem nažicala za borovničke luštnega kolesarja. Če se še kdaj srečamo vrnem, sicer naj mu gre velika zahvala!

Slavnik - 1028 m, štart iz Podgorja po krajši, že nekoliko zdelani poti, v prvem delu po gozdu, v zadnji tretjini po planoti do vrha. Omejen razgled, zaradi meglic in oblakov.

17. september 2016:

vremenska napoved za cel vikend zelo slaba. Mojca se je grela na toplem soncu Tenerifov, Mateja je imela obveznosti v šoli, Iljana trgatev. Vstanem zgodaj in se na hitro odločim, da skočim na vrh. Slabo vreme mi ne pokvari volje, važno, da ne dežuje. Na vrhu je močno pihalo in bilo megleno. Privoščim si borovničke in pohitim nazaj. Doma sem že ob enajstih, po dvanajstih se že ulije.

1. oktober 2016:

Vse smo imele precej obveznosti, zato smo se odločile za hiter skok na vrh in čim prej domov. Še zadnji dan lepega vremena. Na vrhu hladno, vendar čudovito sončno dopoldne. Po dolgem času veliko ljudi na vrhu.

16. oktober 2016:

Pravo poletno vreme na vrhu, pod kraškim robom pa je bila pokrajina zavita v meglo. 

13. november 2016:

Malo sonca, malo oblakov, svež zrak in dišalo je po novem snegu. Manjše zaplate mokrega snega, ki je ostal od mrzle, snežne noči pred dvema dnevoma. Na vrhu smo bili: Mojca, Viki, Daniel in Petra.

Zimska idila, 14. januar 2017

Na Slavniku že cvetoče, 17. 4. 2017

IZLETI - NANOS

V soboto smo na vrh prisopihali: Iljana, Veronika, Petra in Gabriel. Za gor smo izbrali strmejšo, vendar krajšo pot z nekaj klini in jeklenicami. Na planoti pod vrhom je precej pihalo, zato smo pohiteli do koče v zavetju in se nastavili soncu, da nas pogreje. Nazaj smo krenili po daljši, položnejši poti, ki naredi velik ovinek, da se izogne prepadom na zahodni strani hriba. Lepo je bilo, ne pretežko, za kosilo smo bili že doma.

Nanos: 1263 m, kraška planota, ki ločuje Primorsko od celinske Slovenije. Čudovit razgled na vipavsko, proti notranjski in na morje. 

IZLETI - SNEŽNIK

Nedelja, 30.10.2016
Štartali smo iz parkirišča pri znamenju sv. Gabrijela, približno 500 metrov oddaljenega od Doma na Sviščakih. Po dobrih 10 minutah hoje ob gozdni cesti smo prišli še do enega parkirišča, kasneje pa še do dveh. Kar precej bi si lahko skrajšali pot, ampak nam ni bilo žal nekaj dodatne hoje, saj pot poteka po lepem bukovem gozdu.
Od platoja, od koder je lep pogled na vrh in kočo na Snežniku je še ura hoje. Med nizkimi grmički makije je bilo zavetno in prijetno toplo. Na vrhu je kar precej pihalo, zato smo se skrili v zavetje za kočo. Veliko je bilo ljudi, ki so, prav tako kot mi, izkoristili zadnje tople in sončne dni za pohod.
Z vrha impresiven razgled na Kvarner, vse do Nanosa in notranjskih hribov.

SNEŽNIK - 1796 m, lahka označena pot 

IZLETI: PEŠPOT OKOLI BOHINJSKEGA JEZERA

V ponedeljek, 27.2.2017 je bilo sončno in prijetno toplo, pravo vreme, za pot okoli jezera. V dolini ni bilo več snega, bela odeja je bila le še višje, pobeljeni so bili vsi okoliški tisočaki. Na pot sva se odpravili iz Stare Fužine. Mimo znamenja, v centru vasice, je pot vodila navkreber, do strnjenega naselja in potem levo navzdol, po polju do jezera. Od tu naprej sva hodili najprej vštric, po lepi, madakamski poti, po zgornji strani jezera. Da je že prišla pomlad, je bilo videti na vsakem koraku. Prvo pomladansko cvetje se je že prikazalo v vsej svoji lepoti, telohe in trobentice sva občudovali večji del poti. Po približni uri in pol hoje sva prišli do lepo urejenega počitniškega naselja. Desno se pot odcepi proti slapu Savica, levo sva nadaljevali čez lesen most, ki prečka Savo Bohinjko, naprej do kampa Zlatorog, tik pod smučiščem na Voglu. 

Popoldne se je vreme obrnilo, začelo je pihati in se delno pooblačilo. Pot nazaj je bila popolno nasprotje že prehojeni. Če sva prej hodili po sončni strani, sva zadnji del poti prehodili po osojni strani in posledično je bila steza pomrznjena, zato sva se odločili, da nadaljujeva kar ob robu asfalta. 

Na cilj, v Ribčev Laz, sva prispeli po treh urah in dobrih enajstih kilometrih hoje. Pot je dobro označena (z rumenimi puščicami in krogi), lahka in lepo urejena. Hodili sva: Mojca in Petra.

IZLETI: Krožna pešpot Kraškega roba

10. januar 2021

Start pri trdnjavi nad Črnim kalom, mimo Črnotičev do cerkvice Marije Snežne, jame Ladrice in nazaj. Hoje je za približno 9 kilometrov, ali 13 tisoč korakov. Pot je lahka, saj ni večjih vzponov in spustov. 

Od ruševin trdnjave nad vasjo pot sprva zavije v gozdiček, ki se konča ob železniški progi. Na tem mestu moramo tudi peš čez progo, na drugi strani pa se pravzaprav odločimo, ali bomo šli v smeri Črnotič ali na desno stran in najprej prehodili Kraški rob in se vračali po notranji strani ali obratno. 

Medve z Mojco sva se odločili, da kreneva na levo. Pot naju je vodila še nekaj časa ob progi, pri postaji v Črnotičah pa krene desno proti obronkom gozda. 

Nekaj časa sva hodili še po makadamu, potem nas je oznaka za cerkev Marije Snežne usmerila levo v gozd. Sprva se za manjšim hribčkom ni videlo ničesar, šele z vrha sva opazili cerkvico. Menda je to ena od energijsko močnejših točk Istre, zato sva, čeprav pri zaprtih vratih, malo posedeli, popili topel čaj in nadaljevali pot proti jami Ladrica. 

Pot nas je pripeljala do samega roba sten Kraškega roba, z čudovitimi razgledi na celoten Tržaški zaliv. Žal nas je burja fajn prepihala in začele so naletavati snežinkice. Nisva vedeli, ali jih razpihuje z vrha zasneženega Slavnika, ki nama je bil ves čas postavljen kot kulisa v ozadju, ali je res shladilo in po popoldne snežilo. 

Pot sva zaokrožili na mestu, kjer se gre čez tire nazaj k trdnjavi v Črnem Kalu. 

Izkušnja je bila čudovita; mrzlo ampak zdravo vreme, dobre vibracije in energija.