PODZEMLJE PECE - Mežica

Čas za ta izlet smo iskali kar dolgo, celo leto je minilo, preden smo poklicali, rezervirali termin in se odpeljali v Mežico. Pravzaprav smo se vračali iz vikenda v Prlekiji, se ustavili pri prijateljih na Ptuju in beseda da besedo, sklenili so se nam pridružiti. Z rezervacijo termina ni bilo težav, ob pol treh popoldne so nas pričakovali pred vhodom v rudnik. Skupini šestih smo se pridružili še mi štirje. Izbrali smo opremo: kolesa in čelade z lučko in se po kratkih navodilih vodiča odpravili v temo podzemlja.
Naša vstopna točka je bil rov Unionski podkop.

Že kmalu smo ugotovili, da kolesarjenje ne bo ravno enostavno. Še dobro, da smo bili vsi kar dobro kondicijsko pripravljeni. Težava je bila le v tem, da so naša kolesa neusmiljeno poskakovala po luknjah, ki so ostale potem, ko so odstranili železniške tire. In da ne govorim, kakšno je bilo, posledično, stanje naše zadnje plati.

Rudnik je deloval do leta 2001, ko je cena rudi, svincu in cinku, drastično padla in niso več pokrivali obratovalnih stroškov izkopa. V nadaljnjih sedmih letih se je iz rudnika odstranilo vse delovne naprave in kar je bilo mogoče in zanimivo za trg, so prodali. Od skupno okoli tisoč kilometrov rovov, ki so bili izkopani v 350-letni eksploataciji rudnika, je od dvajsetega do dvanajstega nivoja pod zemljo rudnik poplavljen, zato je mogoč tudi ogled s kanuji. Trenutna cena rude na svetovnih trgih je okoli 5000 dolarjev za tono svinca, kar bi bila skorajda primerna vrednost za ponovno oživitev rudnika. Zaloga rude je ocenjena na še za 60 let ekonomsko upravičenega izkoriščanja podzemlja.
Če ne ruda, bo pa za prihodnje rodove morda zanimiva voda, ki je zalila spodnje nivoje rudnika. Le ta je pitna in odlične kakovosti, kar preverjajo z analizami enkrat mesečno.
Kolesarili smo na četrtem nivoju pod zemljo, na približno 250 metrih pod površjem. Nikjer v rovih ni bilo nobenih podpornikov, saj so kamnine, posledica trčenja azijske in evropske plošče, izredno trdne in geološko stare. V enem od rovov je dobro vidna črno-srebrna žila svinca, nekje drugje so v rovu naleteli na žilo jalovine, ki so se ji izognili tako, da so izkopali obhodni rov. Le stežka bi se sami orientirali in se rešili iz labirinta glavnih in stranskih rovov v jami, če bi nas kdo pustil tam.

Še do druge svetovne vojne so v rudniku delale cele družine, moški so rudo kopali, ženske so sortirale kvalitetno izkopanino od jalovine, otroci so bili najbolj priročni za to, da so po ozkih in nizkih rovih z vozički vozili rudo na plano. Delali so šest dni v tednu po 14 ur dnevno, torej skorajda nikoli niso ugledali svetlega dneva, oz. sonca. Umirali so mladi, večinoma od izčrpanosti. Po drugi svet. vojni in s prihodom socializma, so se delovne razmere popravile. Rudarili so le še moški, imeli so bonificirano delovno dobo in redne zdravniške preglede...

Edina razsvetljava na poti po rudniku so bile lučke na naših čeladah. Na nekem mestu smo se ustavili in vsi ugasnili luči. Grozljiv občutek, ko se znajdeš v popolni temi. Signala na telefonu ni, že razmišljaš, da si živ pokopan! Rudarji so imeli medsebojni dogovor, da so se vedno ob koncu izmene počakali in se prešteli, če so se vsi, ki so tisti dan delali v rudniku, vrnili na površje. Če se je zgodilo, da katerega ni bilo, so ga šli takoj reševat. Morda je ostal v rovu, ker mu je zmanjkalo baterije za luč, morda se je poškodoval..., počakati je moral na svojem mestu, saj so kolegi prej ali slej prišli ponj.

Po dobrih dveh urah in pol kolesarjenja smo prišli na svetlo. Še kratek spust do parkirišča, predaja opreme, foto-šuting in ogled muzeja. Naša pustolovščina se je tako končala. Lačni in premraženi smo poiskali prvo gostilno in se okrepčali!

Vredno ogleda! Morda pridemo še kdaj na vožnjo z vlakom ali na ogled rudnika s kanuji.