- Jajce, Travnik, Sarajevo, Jablanica, Mostar, Blagaj, Međugorje v 1. delu
od 29. aprila do 2. maja 2016, prevoženih 1440 km
- Konjic, Mostar, Počitelj v 2. delu
od 16. do 20. julija 2016
- vtisi: zanimivo, doživeto, slastno, domače
Na našem prvem potovanju v Bosno smo zadnji dan imeli izredno slabo vreme in si dela med Konjicem in Mostarjem nismo ogledali, pa tudi časa nam je zmanjkalo za stvari in dejavnosti, ki smo jih odkrili šele med tamkajšnjim bivanjem. Zato smo sklenili, da se poleti vrnemo. Po tednu dni počitka in poležavanja na plaži, pa tudi napovedani burji na Jadranu, smo skrenili na celino in še nekaj dni izkoristili čas za oglede, rafting, kulinariko in še in še...
PRVI DEL
Kilometri čez Slovenijo in Hrvaško so hitro izginjali za nami, malo pred mejnim prehodom z Bosno pa je avtoceste konec in naša vožnja se je nekoliko upočasnila. Po hitro urejenih mejnih formalnostih v Gradiški smo see vozili mimo Banja Luke in Mrkonjić Grada do Jajca. Peljali smo po čudoviti soteski reke, pokrajina je zelo podobna naši bovški, ob Soči. Zeleno-modra barva vode, visoke stene, ki se dvigajo ob levem in desnem bregu in ozek vozni pas za cesto na eni in železnico na drugi strani reke. Vrstijo se številne galerije, tuneli in mostovi, ponekod je cesta že precej zdelana. Malo po dvanajstih smo prispeli v Jajce, našo prvo destinacijo v Bosni. Ustavili smo se na razgledni točki pred mestom, od koder se nam je odprl čudovit razgled na staro mestno jedro in okoliške hribe. Jutranje meglice in dež se se začeli počasi umikati, čeprav hladno vreme je bilo še toliko prijazno, da smo uspeli popoldne preživeti na prostem in si ogledati mesto.
Kilometri čez Slovenijo in Hrvaško so hitro izginjali za nami, malo pred mejnim prehodom z Bosno pa je avtoceste konec in naša vožnja se je nekoliko upočasnila. Po hitro urejenih mejnih formalnostih v Gradiški smo see vozili mimo Banja Luke in Mrkonjić Grada do Jajca. Peljali smo po čudoviti soteski reke, pokrajina je zelo podobna naši bovški, ob Soči. Zeleno-modra barva vode, visoke stene, ki se dvigajo ob levem in desnem bregu in ozek vozni pas za cesto na eni in železnico na drugi strani reke. Vrstijo se številne galerije, tuneli in mostovi, ponekod je cesta že precej zdelana. Malo po dvanajstih smo prispeli v Jajce, našo prvo destinacijo v Bosni. Ustavili smo se na razgledni točki pred mestom, od koder se nam je odprl čudovit razgled na staro mestno jedro in okoliške hribe. Jutranje meglice in dež se se začeli počasi umikati, čeprav hladno vreme je bilo še toliko prijazno, da smo uspeli popoldne preživeti na prostem in si ogledati mesto.
JAJCE
je mesto v osrednji Bosni, ki šteje 15 tisoč prebivalcev. Klima je kontinentalna, z zmerno toplimi poletji in snežnimi zimami. Staro mestno jedro z obzidjem se dviga kot mogočna utrdba nad sotočjem Plive in Vrbasa. Prav ta strateška lega je vzrok, da so se v preteklosti menjali zavojevalci in gospodarji mesta, ki je prehajalo izpod kraljeve vladavine v turške roke in spet nazaj. Še danes je kraj narodnostno mešan, razdeljen skorajda na polovici, med Hrvati in Bošnjaki.
Prvi pisni dokumenti datirajo v leto 1396, ko je bilo Jajce posest vojvode Hrvoje Vukčića Hrvatinića. Leta 1463 kraj zavzamejo Turki, vendar le za kratek čas, saj že konec istega leta preide v roke madžarskega kralja Matije Korvina, ki tu osnuje banovino Jajce, za utrdbo in obrambo pred Turki. Po njegovi smrti, na prehodu iz leta 1527-28 preide ponovno pod turško oblast. Mesto precej izgubi na veljavi, utrdbe znatno propadajo, požar leta 1658 pa mesto popolnoma uniči.
V Jajcu smo najprej zavili na čevape, popoldne pa na oglede muzeja Avnoja, povzpeli smo se do trdnjave nad mestom, zraven so katakombe, po poti nazaj grede pa smo se še ustavimo na "kafi" v tipični bosanski hiši, preurejeni v gostilnico.
 |
| Jajce |
MUZEJ AVNOJ-a
Tu je potekalo drugo zasedanje, 1943. leta.
Velike zmage NOV po kapitulaciji Italije, uničenje četniške vojske ter priznanja, ki so jih poleti in jeseni 1943 dali zavezniki NOB, so omogočili II. zasedanje AVNOJ v Jajcu 29. in 30. novembra 1943, kjer so se zbrali vsi narodi Jugoslavije (pozneje je bil 29. november državni praznik - Dan republike). Na njem so na Titov predlog AVNOJ razglasili za zakonodajno telo, kralju Petru in njegovi vladi so odrekli pravico predstavljati jugoslovanske narode in mu prepovedali vrnitev v domovino. Ustanovili so novo vlado (Narodni komite osvoboditve Jugoslavije, NKOJ), Josipu Brozu pa na predlog Moše Pijada podelili naziv maršala.
Ohranjenih je precej originalov iz časa zasedanja, stoli, mize, zastave republik... v kletnih prostorih je tudi obsežna zbirka skic in risb "našega" Božidarja Jakca. Dvorana in celoten muzej se je ohranila zaradi skrbnega dela prostovoljcev, ki so predmete rešili pred propadanjem in uničenjem med balkansko vojno in pozneje. Na žalost je del zbirke vseeno propadel, saj tudi tu vojna ni prizanašala, ne prebivalstvu ne stavbam. Prijazen možakar nam pove tudi malo zgodovine (že pozabljene) in našteje znane osebe trenutnega političnega vodstva, ki so obiskali muzej in nekateri tudi donirali sredstva za njegov obstoj.
TRDNJAVA IN KATAKOMBE
V 13. in 14. stol. je veliki zid okoli naselja zgrajen pod vladavino vojvode Hrvoja Vukcića Hrvatinovića. Zgledoval se je po gradu D’ Uovo v Neaplju. Citadeli je dodan dvor v stilu romantike na koncu 14. stoletja. Ob stolpu je v kamnu izklesana podzemna dvorana v dveh nadstropjih, poznana pod imenom Katakombe. Najverjetneje je služila za obredne rituale pripadnikov Zmajevega reda. Kraljevi dvor je po stoletjih propadanja popolnoma porušen v 18. in 19. stoletju. Na ogled je del obzidja s stražnim stolpom in lepo ohranjene katakombe.
Cerkev sv. Marije in stolp sv. Luke
V enakem obdobju so frančiškani na ruševinah romantične cerkve zgradili svoj samostan sv. Marije. Leta 1460 je na severovzhodni strani cerkve dodan stolp sv. Luke. Cerkev je pod kasnejšo turško vladavino preoblikovana v džamijo, stolp pa v minaret. Mogoče je, samo kot zanimivost, potrebno poudariti dejstvo, da Turki na osvojenih ozemljih niso rušili, ampak enostavno spremenili cerkev v mošejo s tem, da so dozidali minaret in prepleskali freske ali odstranili krščanske podobe. Tako cerkev kot stolp sta danes na ogled kot ruševini.
BOSANSKA ARHITEKTURA
Prisotnost treh religij je na tem prostoru pustila ogromen pečat na kulturnem področju, načinu življenja in seveda gradnji domov in ustanov. Nazaj grede, med ozkimi uličicami naselja, smo naleteli na čudovito hišo, preurejeno v muzej bosanske arhitekture.
Če govorimo o tipični arhitekturi bosanske hiše kot dediščine osmanskih osvajanj in muslimanskega kulturnega vpliva, lahko povzamemo opis takole: “Bistvo je, da ima bosanski človek svoj stil. Sooblikuje realistično arhitekturo, ki je hkrati udobna, pokorna in demokratična. Vse strehe in vrata so skoraj enake. Temelj hiše je zgrajen iz kamna, mlete gline in surove opeke, povezanih z lesenimi ploščami. V prvem nadstropju je lesena konstrukcija, streha je krita z lesenimi, kasneje pa s kamnitimi ploščami. Javni in zasebni del hiše sta ločena z ograjo, tudi zidom. Dvorišče je kamnito, zaradi enostavnega vzdrževanja. Obvezen element na dvorišču je vodnjak (šadrvan, fontana, česma) kot bistven del higiene pred vstopom v hišo. Hajat - pritličje je pol-zasebni prostor, kjer se družine zberejo. Veranda v prvem nadstropju je zasebne narave in je uporabljena predvsem za sprostitev.”
Pozno popoldne smo se premaknili naprej, proti Travniku, kjer smo imeli rezervirano nočitev v motelčku v neposredni bližini Plave vode, ob vznožju hriba, na katerem je trdnjava z obzidjem. Zvečer smo se sprehodili do starega mestnega jedra, se okrepčali in naredili načrt za naslednji dan.
TRAVNIK
Na bregovih Lašve so že Kelti, Iliri in Rimljani imeli svoja naselja in izpirali zlato. V pisnih zgodovinskih virih se Travnik prvič omenja leta 1463. V začetku 16. stoletja so mesto zavzeli Turki. Čeprav je bilo od 17. stol. skoraj dvesto let sedež bosanskega vezirja in administrativno središče, se Travnik ni razvil v veliko mesto. Pod turško trdnjavo, zgrajeno leta 1503, stojijo stanovanjske zgradbe in stari, trgovsko-obrtni del mesta (čaršija). Spomeniki iz tega obdobja so še danes dobro ohranjeni. Med najbolj znanimi so Šarena džamija (imenovana Sulejmanija, zgrajena 1816. leta), džamija Gazi age in nekaj grobnic, v katerih so pokopani vezirji in druge pomembne osebnosti.
Iz časov vezirjev in diplomatsko-konzularnih predstavništev velikih sil (Avstrije in Francije) je življenje ter običaje v mestu in okolici opisal nobelovec Ivo Andrić v delu Travniška kronika.
Danes je Travnik mesto s približno 16 tisoč prebivalci, večina je Bošnjakov in Hrvatov (približno polovična razdelitev) . Klima je kontinentalna. Mesto se vse bolj uveljavlja kot pomembna turistična destinacija.
TRDNJAVA
Po ulici Varoš, najstarejšem delu mesta, nas je pot peljala do trdnjave, mimo Plave vode, ki je izvir najkrajše reke v BIH. Trdnjava je zgrajena v srednjem veku, na koncu 14. in začetku 15. stoletja. Nobenih podatkov ni o graditelju, legenda pa pravi, da je na vhodu v mesto stala kamnita plošča z imenom kralja Tvrdka II. Katromanića, ki naj bi jo zgradil. Služila je kot utrjeni objekt za vojsko in za skladiščenje orožja. Kasneje so povsod na obzidju postavljeni topovi in strelske niše zanje. Danes je celotni kompleks spremenjen v muzej na prostem in letno ga obišče 30 tisoč turistov.
Takoj, ko smo se povzpeli do glavnega vhoda, mogočnih kovinskih vrat, se nam je odprl čudovit pogled na celoten Travnik in širše na velik del doline Lašve.
Objekt je lepo vzdrževan. V kuli se nahaja muzej v dveh nadstropjih, spodaj so na ogled predmeti in oblačila - etnografska zbirka, zgoraj pa teksti in dokumenti s fotografijami iz zgodovine mesta, ko je tu živelo 77 vezirjev in je bil Travnik za 150 let dolgo obdobje središče bosanskega pašaluka (pašaluk je bila provinca otomanskega cesarstva, njen upravnik pa paša. Delila se je na manjše upravne enote, sandžake).
Bila je sobota in srečali smo mladoporočenca, ki sta prišla na photoshooting na trdnjavo. Dopoldne je hitro minilo, nazaj grede smo se v gostišču ob izviru okrepčali z znamenito bosansko kafo - džezva, majhna skodelica, sladkor v kockah, ratluk in cigareta Drina.
Gostišče Plava voda: na tem mestu naj bi stala skromna lesena hišica, Lutvina kahva, kjer so se zbirali in na zofi kramljali begovi - travniški pomembneži tistega časa. Ivo Andrić opiše dogajanje v svoji znameniti Travnički hroniki. Njegovo pripovedovanje v romanu se odlikuje po prepričljivo prikazani atmosferi iz časa na začetku 19. stoletja (od 1807 do 1814), opisovanju okolice in obnašanja ljudi, zato je delo dragocen antropološki zapis, dnevnik tedanjega časa.
Pisateljeva rojstna hiša je v Travniku, saj je, po naključju dogodkov, rojen med obiskom njegove matere pri sorodnikih. Andrićevi starši so bili iz Sarajeva. Očetova družina je bila že desetletja povezana s tem mestom, kjer so imali obrtno delavnico za obdelovanje medenine. Kot dveletni deček Andrić ostane brez očeta in mati ga da v reju k očetovi sestri in njenemu možu v Višegrad. Mesto, ki ga je zaznamovalo bolj kot katerokoli drugo. saj je kasneje, po spominu na most čez Drino nastal istoimenski roman, za katerega je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Hiša je v pritličju preurejena v gostinski lokal, v zgornjem nadstropju je oprema iz časa pisateljevega rojstva. Lepo urejena knjižnica hrani prevode romana v skorajda vse jezike sveta.
ŠARENA DŽAMIJA
je ime dobila zaradi nenavadnih likovnih dekoracij na zunanjih zidovih in v notranjosti. Posebnost džamije je lesena konstrukcija, postavljena na mogočne kamnite arkade in minaret, postavljen na desni strani dvorišča (običajno je minaret na levi strani). Džamija se uporablja tako za sakralne kot tudi za posvetne namene. V pritličju, pod obokanimi stebri, so prostori, namenjeni trgovinicam, obrtnim delavnicam, vendar so bili vsi prostori, razen ene nepremičninske agencije, prazni. Iz firbca pogledamo cene nepremičnin in kaj kmalu razumemo, zakaj so delavci iz Bosne potem, ko se vrnejo domov, mali bogovi.
SARAJEVO
Še pred poldnem jo mahnemo proti Sarajevu, kjer nas po dveh meglenih in deževnih dneh pričaka sonce. Na hitro spakiramo stvari iz avta v sobo v motelčku in jo mahnemo na Baščaršijo na čevape. Še prej plačamo parkirnino mestnemu redarju, ki to sploh ni bil. V motelu nas na to opozorijo na recepciji, pa se vseeno raje odločimo raskirati par mark, kot da bi nam razbili avto ali pokradli stvari iz njega. Možakar se je predstavil s kartico (ponarejeno) in napravico za tiskanje računov. Po balkansko zbarantamo velik popust namesto izdanega računa. Po dveh dneh na parkirnem mestu je avto ostal cel in vse je štimalo.
BAŠČARŠIJA
Na glavni ulici ob reki Miljecki smo izbrali motelček in sobo rezervirali preko Bookinga. Prvič na naših številnih potovanjih, je bila soba in motel pravo razočaranje. Edina prednost je bila v tem, da smo bili v neposredni bližini Baščaršije. Vse naokoli je prijetno dišalo po jedeh na žaru, naši želodčki pa so se že oglašali. Na prosto mizo smo čakali, saj je bil ravno 1. maj in na Baščaršiji invazija Slovencev. Starejši par, mož in žena, ki sta nam prijazno odstopila mizo, sta bila na enodnevnem avtobusnem izletu v Sarajevu. Zraven naše mize še en par iz Čakovca... skratka prvomajska Bosna je prodajni hit turističnih agencij.
Pred prihodom otomanov je bilo največje naselje današnjega Sarajeva Tornik na Sarajevskem polju, na desni strani Miljacke. Baščaršija je nastala leta 1462, ko je Isa-beg Ishaković zgradil han (prenočišča za popotnike), poleg pa še številne trgovinice in obrtniške delavnice. Da bi povezal tedanje naselje z novo nastalim trgovskim centrom, je zgradil most čez Miljacko. Novo naselje se je hitro širilo, odpirale so se nove in nove obrtne delavnice in trgovine, gradile so se džamije. Največji razcvet Baščaršija doživi v drugi polovici 16. stoletja, ko je tam obstajalo kar 80 različnih obrti, tesno povezanih v cehovske organizacije. Ulice so bile razdeljene glede na iste ali sorodne obrti. Sarajevo tako postane pomemben trgovski center Balkana. Z okupacijo avstro-ogrske leta 1878., so želeli narediti mesto bolj evropsko in razcvet Baščaršije se konča. Usoden je bil tudi požar ob koncu 17. stoletja, v katerem je bil uničen celotni stari del, razen tega, kar je od Baščaršije ohranjenega do danes.
Ponudba hrane je odlična, žal pa je vsa roba, ali skorajda vse v trgovinicah, poceni turška in kitajska šara. Nekaj pristnih izdelkov je mogoče dobilti le v delavnicah za obdelavo bakra in lesa.
Po obilnem kosilu smo se, zato da smo dobili malo več občutka o mestu in orientacije, peš odpravili do razgledne točke Žuta tabija na višini 667 m, ki je bila nekdanja vojaška utrdba. Pot navkreber pelje mimo muslimanskega pokopališča, ki je urejeno kot spominski park. Presunile so nas letnice umrlih na nagrobnikih - praktično še otrok. Iz vrha je mogoče videti lep del starega mestnega jedra. Baščaršijo smo takoj prepoznali zaradi številnih dimnikov, iz katerih se je kadilo. Po obronkih hribov nad mestom pa povsod pokopališča - srhljivo! Spomin na zadnjo vojno je še vedno živ, nestrpnost in nesoglasja je čutiti še vedno skorajda na vsakem koraku.
Na vrhu smo preštudirali karto Sarajeva in naredili načrt, kako preživeti popoldne. Nazaj grede smo si hoteli ogledati Vječnico, pa se nam je zdela vstopnina predraga, zato smo se samo poslikali in jo mahnili naprej, do Inat kuće. Vječnica je najlepša avstro-ogrska stavba, po 2. svet. vojni je bila dolgo mestna hiša. Kasneje postane narodna in univerzitetna knjižnica in na tabli pred vhodom je napis: "Na ovom su mjestu srpski zločinci u noći 25/26. 08. 1992. zapalili Nacionalnu i univerzitetsku biblioteku Bosne i Hercegovine. U plamenu je nestalo više od 2 milijuna knjiga, časopisa i dokumenata. Ne zaboravite, pamtite i opominjite!"
Inat kuća - gostišče s tradicionalno bosansko hrano, se je prvotno nahajala na drugem bregu Miljacke, poleg Vječnice. Zaradi ureditve korita reke, je bila predvidena za rušenje, s čimer se lastnik ni strinjal in je celoten objekt dal preseliti na drugo stran reke in tam hišo postavil na novo. Nič posebnega bi kdo rekel, če dejanje ne bi simboliziralo bosanski karakter, ali drugače povedano "iz inata neću", po čemer je hiša dobila ime.
Če ne bi bili tako siti še od kosila, bi si privoščili kaj za pojest v tej zares luštni gostilnici. Tako pa smo odhiteli naprej, proti židovski četrti in sinagogi. V Sarajevu je še pred 2. svetovno vojno živelo okoli 30 tisoč židov. Danes je v četrti videti precej zapuščenih in praznih hiš. Sinagoga je bila zaprta, zato smo se vrnili nazaj do Latinskega mostu.
LATINSKI MOST
V neposredni bližini mostu je bil 28. junija 1914. leta ubit prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova žena Sofija. Gavrilo Princip, pripadnik nacionalistične stranke Mlada Bosna, ki je streljal nanju, je s tem dejanjem hotel opozoriti na gibanje, katerega član je bil in niti slutil ni, da bo dogodek in splet kasnejših dogajanj uvod v 1. svet. vojno. Na kraju samem ni kaj dosti videti, razen table z napisom v spomin na dogodek. Na vogalu ulic je muzej, katerega ogled smo preskočili. Prečili smo most in hojo nadaljevali proti glavni ulici, Ferhadiji.
FERHADIJA je od Baščaršije ločena z obeležjem na tleh - Sarajevo Meeting of cultures. Dejansko je to prehod iz islamskega v krščanski del mesta. Stavbe so zgrajene v evropskem stilu, arhitektura iz časov avstroogrske zasedbe. V pritličju stavb so "fancy" trgovine svetovno znanih blagovnih znamk, med njimi tudi nekateri naši npr. Gorenje, Alpina, Rašica. Škoda, da svojega ne znamo bolj ceniti. Po vsej Ferhadiji so na tleh t.i. ruže Sarajeva, od granat razbita tla, ostanki iz zadnje balkanske vojne. Pobarvane so z rdečo barvo in so opomnik in spomenik na čas, ki se ne sme ponoviti.
Na koncu Ferhadije, na križišču z ulico Maršala Tita, smo prišli do Večnega ognja, spomenika žrtvam II. svetovne vojne. Že nekoliko utrujeni smo se odločili peljati se s tramvajem nekaj postaj nazaj do Baščaršije. Pri vozniku smo plačali karte in čeprav so ljudje vstopali in izstopali, se nam je zdelo, da smo bili edini, ki smo za vožnjo s tramvajem plačali.
Že proti večeru smo si ogledali še Baščaršijsko džamijo. Dvorišče je bilo lepo razsvetljeno, še zadnja, večerna molitev je ravno potekala. Nekateri trgovci in lokali na Baščaršiji so se začeli zapirati že ob sončnem zahodu, na ulice pa ob tej uri pridejo razni "fehtarji" in žeparji, tako da se naenkrat spremeni klima prostora.
Že popoldne smo opazili Rakija bar, lokal s ponudbo lokalnih žganj. Vstopili smo in najprej nas je šokirala glasna etno muzika, potem pa še obupno zakajen prostor. Pozabili smo že, kako izgleda, če v prostoru vsi kadijo. Pokusili smo nekaj travaric, sadjevček, pa borovničke...
Naslednji dan smo se sklenili še enkrat vrniti in pogledat Baščaršijsko džamijo, če bo morda dovoljeno vstopiti. Plačali smo karte in "vodič" nam je razložil kratko zgodovino nastanka zgradbe.
TUNEL SPASA
Že v našem motelu smo na recepciji spraševali, kako do Tunela spasa, pa nas je receptor na hitro odpravil, češ da je objekt kar dobro skrit med hišami naselja zunaj Sarajeva in nam svetoval, naj vzamemo taksi, ki nas bo do tja odpeljal. Navigacija na telefonu ni delala, ker smo pozabili zakupiti prenos podatkov zunaj EU, zato smo si na Google zemljevidu ogledali pot, si naredili zapiske in se odpeljali. Mimo sarajevskega letališča, še nekaj ulic naprej in prišli naj bi na cilj. Na sredi ceste pa tabla z napisom Tunel spasa Zavili smo, pot pa se je po nekaj metrih končala pri podrtiji, ki očitno ni bila naša želena destinacija. Za nami pripelje avto sarajevske registracije in "prijazen" gospod se takoj ponudi, da nas odpelje do Tunela, seveda v zameno za nekaj markic. Plačali smo 3 marke, čeprav je vprašal 10. Potem je pristopil še varnostnik in si obračunal za parkirnino, pa vstopnice smo plačali. Skratka, turistična točka, ki jo dobro tržijo.
V bunkerju so nam pokazali 20 minutni film o vojni in okupaciji Sarajeva, potem je še študentka - vodička pokazala nekaj originalnih rekvizitov in nas popeljala skozi 25 metrov dolg rov, ki je replika nekdanjega, osem kilometrskega tunela, ki je povezoval nezasedeno ozemlje z okupiranim. Skozi tunel se je mesto oskrbovalo z vsem potrebnim, hrano, gorivom, skozi tunel je nekaterim uspelo priti na svobodo, nekatere je na drugem koncu čakala smrt. Zakaj in kako to, da pri vsej sofisticirani tehnologiji in opremi niso nikoli odkrili tunela?! No, to je že druga zgodba, ki je na ogledu ne povedo. Vsi, ki pa se še spominjamo tistih časov vemo, da je, tako kot v vsaki vojni, veliko zmagovalcev in poražencev in ljudi, ki vse izgubijo in drugih, ki na lahek način obogatijo.
Še postanek na bližnji bencinski, kjer smo si natočili poceni gorivo in šli smo naprej, proti Jablanici. Področje okoli Jablanice je posebej znano po odličnih jančkih, pečenih na oglju. In res je ob cesti na vsakih nekaj deset metrov polno gostiln, ki ponujajo tovrstne specialitete. Obvezen postanek za kosilo.
JABLANICA
V Jablanico se je še za časa Jugoslavije hodilo na sindikalne izlete, zato sta zunanji prostor in muzej predimenzionirana za današnji čas. Kar predstavljali smo si, koliko avtobusov je sem pripeljalo ljudi na "političko nastavo". Spustili smo se do podrtega mostu, ki naj bi ga porušila partizanska vojska in tako preprečila sovražniku napredovanje. Našli smo tudi tablo z Titovim famoznim izrekom: "Ranjenike ne smijemo ostaviti!".
Še sedaj mi ni povsem jasno, ali je most le replika originala, ali je pravi. Nekje smo namreč zasledili, da naj bi bil obstoječi, porušeni most le rekvizit iz filma o bitki na Neretvi. Kakorkoli že, začelo je deževati in odpravili smo se naprej, proti Konjicu in Mostarju, kjer smo imeli rezervirano sobo za nočitev.
V Konjicu smo se zapeljali do kamnitega mostu v centru mesta in se na hitro sprehodili na drugo stran reke. Bilo nam je všeč in sklenili smo se vrniti ob drugi priložnosti. Mostar nas je pričakal v dežju. Najprej smo poiskali naš motelček, Pansion Rose, odložili stvari in se peš odpravili do slovitega Mostarskega mostu. Grozna gužva je bila, kar je še pripomoglo dejstvo, da smo imeli odprte dežnike in se tako prerivali čez most do starega mestnega jedra na drugem bregu Neretve. Most in ulice so tlakovane z rečnimi kamni, ki so bili mokri, spolzki in nevarni. Poleg tega je bilo na vsakem koraku videti žeparje, ki so samo čakali na neprevidnega turista. Ker običajno fotografiram in zaradi tega vedno zaostajam za svojo družbo, sem bila, ali pa sem izgledala, lahek plen. Tako se mi je tatič od zadaj obesil za vrat in mi hotel izmakniti fotoaparat. No, podvig mu ni uspel, ker sem pravočasno ugotovila njegove namene, ampak ravno tako hitro kot se je pojavil, je tudi izginil v množici. No, kot zanimivost, ko smo se poleti vrnili v Mostar, smo ga spet srečali na njegovem delovnem mestu.
MOSTAR
Med zadnjo balkansko vojno je bil kamniti most porušen. Novi most je bil obnovljen z evropskimi sredstvi in postavljen na istem mestu in po načrtih starega mostu. Povezuje oba bregova Neretve in je hkrati ločnica med muslimanskim in katoliškim delom mesta. Obiskali smo še džamijo, za obisk tipične bosanske hiše se nismo odločili, zaradi previsoke vstopnine, in veliko tega smo že videli.
Naslednje jutro je sicer nehalo deževati, vendar so bili oblaki nizko ob visokih planotah, ki obdajajo mesto. Le posamezni žarki so stežka prodirali skozi koprenasto nebo. Tudi Mostar smo si pustili še za en ogled, v lepšem vremenu.
BLAGAJ
Ob izviru Bune, stoji Blagaj tekija, hiša dervišev, zgrajena v obdobju otomanov. Tekije so služile za srečanja dervišev, to je bil prostor za sufijske verske obrede in dom dervišev. Običajno so bile zgrajene na pomembnih točkah, npr. ob vhodu v mesto in so bile velikokrat prvi zgrajen objekt na nekem zasedenem prostoru.
Izvir Bune je največji, lahko bi rekli najmočnejši izvir vode v Evropi, saj na planu privre kar 100 kubičnih metrov prvovrstne pitne vode v sekundi. Med našim obiskom je bilo vode še toliko več, saj je po nekajdnevnem deževju poplavilo vse nižje ležeče dele, vključno z zadnjim platojem, od koder je vidna skala, izpod katere priteče Buna. Tudi mize in stoli v gostišču ob izviru so bili pod vodo. Po brveh smo prekčali korito reke in se namenili na drugo stran, k tekiji. Celoten kraj kar vibrira in koprni od pozitivne energije, ki smo jo čutili prav vsi. Usedli smo se ob vodi, meditirali in poizkusili mlade sire, kajmak in goveji pršut, same lokalne specialitete. Odlično, še sedaj se nam cedijo sline!
MEDŽUGORJE
Še Medžugorje smo imeli v planu, obljubili smo podobico s sliko matere božje, za mir in srečo... Osebno nisem pričakovala kaj dosti, saj so kot po navadi, romarski kraji eno veliko skomercializirano dogajanje, pa vendarle; ena sama glavna ulica, polno blata in na hitro zgrajenih hotelov, predimenzironiranih, brez okusa, brez fasade, samo z velikimi napisi, da so sobe fraj. Cerkev nič posebno lepa, maše pa kar iz zvočnikov, v vseh mogočih jezikih in trenutku primerno. Če je ravno pripeljal avtobus Italijanov, je bila maša v italijanščini. Nobene spokojnosti, misticizma, ena sama tržnica, hrupna, vsiljiva, grda.
Trgovine nabito polne kitajske robe, samo da se doda napis Medžugorje in vse gre za med. Trgovci in gostinci pa ošabni, neprijazni, naduti. Kupili smo kilo jabolk, za katera smo plačali tri krat preveč, ker je lastnica trgovine trdila, da so cene v evrih in ne v bosanskih markah. Ampak raje smo plačali in se spokali v avto in po nekaj kilometrih na deželi pojedli malico in se odpeljali proti domu.
DRUGI DEL
Poleti smo še enkrat obiskali kraje, ki smo jih v našem prvem popotovanju izpustili. Tako smo se, spočiti od poležavanja na plaži, odpeljali novim dogodivščinam naproti. Iz Splita smo do mejnega prehoda Metkovići prišli kar hitro, v uri in pol. Na meji pa se je kolona zavlekla v dobre pol ure čakanja. Bosanski carinik se je zasmejal in bolj pripomnil kot vprašal: "Šta je Slovenci, kamo idete?"
Za prvo noč smo imeli rezervirano sobo v motelu Jelčić, v neposredni bližini Počitelja. Restavracija v motelu je bila zaprta, popoldne, ko smo prispeli, smo bili tudi še edini gostje. Odložili smo stvari in se takoj odpravili v Počitelj.
POČITELJ
je zgrajen na naravnem kamnitem amfiteatru v dolini reke Neretve, južno od Mostarja. Ni točnih podatkov o nastanku in prvih prebivalcih, nastarejša omemba kraja je iz 15. stoletja, ko je bila to pomembna utrdba na poti proti jugu.
Z osmanskim osvajanjem Bosne, Počitelj postane pomembna strateška točka in naselje postopoma dobi popolnoma orientalsko podobo. V 17. stol. doseže vrhunec v številu prebivalstva, s ponovnim prehodom v avstro-ogrske roke pa naglo propada. Mesto ostane zunaj vseh glavnih prometnic in ekonomskih tokov in posledično je tudi izseljevanje prebivalstva veliko, vse do šestdesetih let 20. st., ko z izgradnjo moderne prometnice, ki poveže notranjost z obalo, mestu vdahnejo življenje. Drugi, še usodnejši udarec, se je zgodil med balkansko vojno, ko se je tu zgodil genocid, a o tem nekaj več nekoliko kasneje.
Trenutno je veliko hiš obnovljenih, nekatere pa nezadržno propadajo. Levi del naselja je lepo obnovljen, najverjetneje s sredstvi Unesca (vpis leta 2007), desni del še čaka na prenovo. Hiše so značilno orientalskega videza, z vložki in vplivom Mediterana - za obzidjem je dvorišče, praviloma z vodnjakom, poslopja pa so razporejena tako, da se delijo na bivalni del in zasebne prostore. Uličice so kamnito tlakovane, ali izklesane v skalo. Ob poteh so nasajeni grmi granatnega jabolka, začimbnice, zdravilna zelišča... polno je cvetja in vrtnic. Naleteli smo na nekaj čudovito obnovljenih hiš, kasneje smo izvedeli, da je kar 5 nekdanjih domov kupil, v krizi po balkanski vojni, izseljeni bosanski umetnik in se v Počitelju ustalil in si na novo kreiral življenje.
Že skorajda na koncu mesteca, ob kuli, ki je v kar slabem stanju, smo naleteli na gospo, ki nas je, ko je slišala, da govorimo slovensko, povabila k sebi domov in nam ponudila domači sok. Ne vem kako in kakšen je bil trenutek, da nam je začela pripovedovati zgodbo svojega življenja in s tem zgodbo naselja. Hiša, v kateri živi, je bila last njenih starih staršev, tu je živela kot mladenka. Poleti so obdelovali polja in se za nekaj mesecev preselili v dolino, v hiši na hribu so ostali samo starci in tisti, ki niso delali na nasadih. Po poroki se je preselila v Čapljino in bila uspešna podjetnica, z kar nekaj trgovinami z bižuterijo, med drugim v Mostarju in drugje. "Ničesar nam ni manjkalo, živeli smo na veliki nogi," je razlagala. In potem je prišla vojna. Stare starše in starše so, skupaj z ostalimi bošnjaki iz Počitelja, odpeljali v taborišče v Blagaj (da, moj prelepi, čudoviti Blagaj! s tako pozitivno energijo). V nekaj dneh so bili mrtvi. Izgubila je tudi sina in moža. Po vojni se je vrnila v Počitelj. Hiša je bila izropana, na pol porušena. Sama je imela le toliko, da si je na majhni peči na drva skuhala nekaj krompirja in se za silo pogrela. Preživljala se je s prodajo razglednic in komajda zbrala dovolj za hrano, ko jo je, nekega dne, poiskal nekdanji dobavitelj iz Slovenije. Ponudila mu je sok, ki ga je sama varila iz zelišč, ki rastejo ob hiši in v vrtu, ker drugega pač ni imela. In ideja je padla. Vzorce sokov je vzel s seboj v Slovenijo in prvo naročilo je kmalu sledilo. Poleg penzije, ki ji je bila pred kratkim priznana, je denar od sokov tisti priboljšek, s katerim lahko vnučkama kupi kako darilce ali šolske potrebščine. No, naš sok smo spili, plačali tako rade volje, kot že dolgo ne in se odpravili naprej.
Drugi dan smo bili že dopoldne ponovno v Mostarju. Še vedno gneča, tokrat zaradi poletnih, počitniških dni, še večja kot spomladi. Nobenega skakalca z mostu, zato smo se kar odpravili naprej, proti Konjicu. Apartma smo imeli rezerviran za naslednje tri dni, ko smo imeli v planu rafting na Neretvi, obisk Titovega bunkerja in ogled nekaj kampov v okolici. Apartma Spago je bil na Bookingu ocenjen z 10, po slikah je bil čudovit, vendar samo z eno oceno. Vsa naša pričakovanja so bila še presežena, ko nam je lastnik pokazal stanovanje.
TITOV BUNKER
Takoj smo se pozanimali o bunkerju in gospodar se je prijazno ponudil, da nam predstavi kolega, ki nas odpelje tja. Bunker se namreč trži le na agencijah, mi smo pa hoteli do tja v lastni režiji, vendar ni bilo nobenih podatkov, kje se bunker nahaja in kako in po kateri cesti do tja. Naslednji dan dopoldne smo se vsi skupaj odpeljali v Džajiće, pri agenciji rezervirali rafting za naslednji dan in se dogovorili za bunker za popoldne. Celo domačini sami še do nedavnega niso vedeli, da je tako megalomanska zgradba le nekaj sto metrov oddaljena iz vasi. Pred vhodom namreč stojijo tri kamuflažne hiše, ki spominjajo na počitniške in niti slutiti ni, kaj se skriva za garažnimi vrati, skozi katera smo vstopili v objekt.
Titov bunker se je gradil kar 25 let (od 1953. do 1979.), v največji tajni in porabljenih je bilo kar 4,5 milijarde (takratnih) dolarjev!!! Namenjen je bil Maršalu Titu, njegovi družini in 300 najožjim sodelavcem, predvsem iz takratnega vrhovnega vojaškega poveljstva Jugoslavije. Prostori so razdeljeni na 10 sektorjev, na skupni površini 25 kvadratnih kilometrov, 270 metrov pod površjem, pod hribom Zlatar. V bunkerju je resnično vse, kar bi toliko ljudi potrebovalo za kar 6 mesecev preživetja brez stika z zunanjim svetom. Bunker je začuda preživel tudi vojno vihro v BIH, ukradenih je bilo le nekaj predmetov in pa antena na vrhu hriba, zato satelitska komunikacija odtlej ne deluje. Objekt sodi v pristojnost Ministrstva za obrambo BIH in obisk je mogoč le ob predhodni najavi - dovoljenju, kar uredimo pri lokalnih agencijah.
Popoldne smo imeli še nekaj časa, zato smo se odpeljali proti Boračkemu jezeru. Iz Konjica je približno 20 minut vožnje po cesti, podobni naši, za na Vršič. Jezero je ledeniškega nastanka in čeprav se cesta pretežni del precej vzpenja, se v zadnjem delu ponovno spusti v dolinico, sredi katere je, obdano z visokimi planinami, jezero. Voda je kristalno čista, narava je neokrnjena in čudovita. Okrog jezera je speljana asfaltirana cesta, v nekaterih odsekih preide v makadam, zelo slabo vzdrževana. Veliko je še ruševin in zapuščenih objektov, tako tudi nekoč velik hotel za petične goste. Turistov je bilo zelo malo, na plaži nas je bilo tisto popoldne vsega skupaj deset ljudi. Na obali je bilo videti dva kampa tabornikov, nas pa je najbolj zanimal kamp Eco selo (eco village), ki se zadnje čase kar precej oglašuje in se piše o lokaciji po slovenskih forumih kot odlični izbiri za dopust. Hiške so lesene, majhne. Velik prostor za gril, skupne kopalnice in veceji, vse skupaj precej neurejeno in brez infrastrukture, kakršno se pričakuje v sodobnih kampih. Do obale jezera bi se lahko sprehodili peš, vendar zaradi visoke, nepokošene trave, se tja ne moremo odpraviti v japonkah ali bosih nog. Na Bookingu je lokacija ocenjena z 9.3, kar se mi zdi odločno precenjeno. Še najbolj drži komentar ene od uporabnic, ki je napisala, da je edina dobra stvar v kampu neokrnjena narava.
Naslednji dan smo bili za rafting dogovorjeni ob 10ih dopoldne v Džajićih. Cena je bila 40€ na osebo, v ceni so bile vštete izposoja opreme, malica pred vožnjo in tradicionalno bosansko kosilo ob povratku. Na vodi smo bili dobre tri ure in pol, z enim malo daljšim postankom. Neretva v zgornjem toku samo na nekaj mestih preide v brzice, sicer je bila plovba dokaj mirna. Slikovite soteske in neokrnjena narava so tisti atributi, zaradi katerih je ta izlet čudovit in nepozaben.
Za zaključek dneva smo se sprehodili po Konjicu. Naslednji dan po zajtrku smo odrinili proti domu.
ZAKLJUČNA MISEL
Bosna nas je presenetila, s svojo bogato zgodovino, neokrnjeno naravo, prijaznih ljudeh in lahkotnostjo življenja. Upam samo, da bo tako ostalo. V zraku je še vedno čutiti nekoliko napetosti med verskimi skupinami, med narodnostmi, ki še vedno živijo na razmeroma majhnem prostoru, kjer sta trčili kulturi iz vzhoda in zahoda in kar tri religije, islam, pravoslavna in katoliška vera. Včasih smo dobili občutek, da zadnja vojna - kot da še ne bi bila končana.
Deželo si lahko ogledamo kar z lastnim prevozom, ko jo lahko prevozimo podolgem in počez. Le nekoliko več časa je potrebno predvideti, saj je avtocest zelo malo, obstajajo le posamezni odseki, ko lahko malo pospešimo, v glavnem pa se vozi povsod po dvosmerni regionalni cesti, na nekaterih mesti slabo vzdrževani in polni lukenj. Hrana je značilno balkanska, veliko pečenja - mesa, ob Neretvi pa so v ponudbi rečne ribe in pa povsod več kot odlične pite: krompiruša, zeljanica in sirnica ter burek. Alkohola ne točijo in strežejo povsod, velja pa pravilo, da kjer imajo reklamne dežnike npr. Karlovačkega piva, vemo, da bomo dobili tudi pivo, vino, žgane pijače.
Cene so za nas ugodne, tako namestitev, goriva, kot tudi hrane. Le v Sarajevu se je ponekod potrebno prej malo razgledati. Nam je bilo všeč, malo zaradi nostalgije po starih časih, pa tudi zaradi tega, ker je Bosna bogata zgodovine in kulture. Narava je čudovita in neokrnjena.
TRDNJAVA IN KATAKOMBE
V 13. in 14. stol. je veliki zid okoli naselja zgrajen pod vladavino vojvode Hrvoja Vukcića Hrvatinovića. Zgledoval se je po gradu D’ Uovo v Neaplju. Citadeli je dodan dvor v stilu romantike na koncu 14. stoletja. Ob stolpu je v kamnu izklesana podzemna dvorana v dveh nadstropjih, poznana pod imenom Katakombe. Najverjetneje je služila za obredne rituale pripadnikov Zmajevega reda. Kraljevi dvor je po stoletjih propadanja popolnoma porušen v 18. in 19. stoletju. Na ogled je del obzidja s stražnim stolpom in lepo ohranjene katakombe.
Cerkev sv. Marije in stolp sv. Luke
V enakem obdobju so frančiškani na ruševinah romantične cerkve zgradili svoj samostan sv. Marije. Leta 1460 je na severovzhodni strani cerkve dodan stolp sv. Luke. Cerkev je pod kasnejšo turško vladavino preoblikovana v džamijo, stolp pa v minaret. Mogoče je, samo kot zanimivost, potrebno poudariti dejstvo, da Turki na osvojenih ozemljih niso rušili, ampak enostavno spremenili cerkev v mošejo s tem, da so dozidali minaret in prepleskali freske ali odstranili krščanske podobe. Tako cerkev kot stolp sta danes na ogled kot ruševini.
BOSANSKA ARHITEKTURA
Prisotnost treh religij je na tem prostoru pustila ogromen pečat na kulturnem področju, načinu življenja in seveda gradnji domov in ustanov. Nazaj grede, med ozkimi uličicami naselja, smo naleteli na čudovito hišo, preurejeno v muzej bosanske arhitekture.
Če govorimo o tipični arhitekturi bosanske hiše kot dediščine osmanskih osvajanj in muslimanskega kulturnega vpliva, lahko povzamemo opis takole: “Bistvo je, da ima bosanski človek svoj stil. Sooblikuje realistično arhitekturo, ki je hkrati udobna, pokorna in demokratična. Vse strehe in vrata so skoraj enake. Temelj hiše je zgrajen iz kamna, mlete gline in surove opeke, povezanih z lesenimi ploščami. V prvem nadstropju je lesena konstrukcija, streha je krita z lesenimi, kasneje pa s kamnitimi ploščami. Javni in zasebni del hiše sta ločena z ograjo, tudi zidom. Dvorišče je kamnito, zaradi enostavnega vzdrževanja. Obvezen element na dvorišču je vodnjak (šadrvan, fontana, česma) kot bistven del higiene pred vstopom v hišo. Hajat - pritličje je pol-zasebni prostor, kjer se družine zberejo. Veranda v prvem nadstropju je zasebne narave in je uporabljena predvsem za sprostitev.”
Pozno popoldne smo se premaknili naprej, proti Travniku, kjer smo imeli rezervirano nočitev v motelčku v neposredni bližini Plave vode, ob vznožju hriba, na katerem je trdnjava z obzidjem. Zvečer smo se sprehodili do starega mestnega jedra, se okrepčali in naredili načrt za naslednji dan.
TRAVNIK
Na bregovih Lašve so že Kelti, Iliri in Rimljani imeli svoja naselja in izpirali zlato. V pisnih zgodovinskih virih se Travnik prvič omenja leta 1463. V začetku 16. stoletja so mesto zavzeli Turki. Čeprav je bilo od 17. stol. skoraj dvesto let sedež bosanskega vezirja in administrativno središče, se Travnik ni razvil v veliko mesto. Pod turško trdnjavo, zgrajeno leta 1503, stojijo stanovanjske zgradbe in stari, trgovsko-obrtni del mesta (čaršija). Spomeniki iz tega obdobja so še danes dobro ohranjeni. Med najbolj znanimi so Šarena džamija (imenovana Sulejmanija, zgrajena 1816. leta), džamija Gazi age in nekaj grobnic, v katerih so pokopani vezirji in druge pomembne osebnosti.
Iz časov vezirjev in diplomatsko-konzularnih predstavništev velikih sil (Avstrije in Francije) je življenje ter običaje v mestu in okolici opisal nobelovec Ivo Andrić v delu Travniška kronika.
Danes je Travnik mesto s približno 16 tisoč prebivalci, večina je Bošnjakov in Hrvatov (približno polovična razdelitev) . Klima je kontinentalna. Mesto se vse bolj uveljavlja kot pomembna turistična destinacija.
 |
| Travnik |
TRDNJAVA
Po ulici Varoš, najstarejšem delu mesta, nas je pot peljala do trdnjave, mimo Plave vode, ki je izvir najkrajše reke v BIH. Trdnjava je zgrajena v srednjem veku, na koncu 14. in začetku 15. stoletja. Nobenih podatkov ni o graditelju, legenda pa pravi, da je na vhodu v mesto stala kamnita plošča z imenom kralja Tvrdka II. Katromanića, ki naj bi jo zgradil. Služila je kot utrjeni objekt za vojsko in za skladiščenje orožja. Kasneje so povsod na obzidju postavljeni topovi in strelske niše zanje. Danes je celotni kompleks spremenjen v muzej na prostem in letno ga obišče 30 tisoč turistov.
Takoj, ko smo se povzpeli do glavnega vhoda, mogočnih kovinskih vrat, se nam je odprl čudovit pogled na celoten Travnik in širše na velik del doline Lašve.
Objekt je lepo vzdrževan. V kuli se nahaja muzej v dveh nadstropjih, spodaj so na ogled predmeti in oblačila - etnografska zbirka, zgoraj pa teksti in dokumenti s fotografijami iz zgodovine mesta, ko je tu živelo 77 vezirjev in je bil Travnik za 150 let dolgo obdobje središče bosanskega pašaluka (pašaluk je bila provinca otomanskega cesarstva, njen upravnik pa paša. Delila se je na manjše upravne enote, sandžake).
Bila je sobota in srečali smo mladoporočenca, ki sta prišla na photoshooting na trdnjavo. Dopoldne je hitro minilo, nazaj grede smo se v gostišču ob izviru okrepčali z znamenito bosansko kafo - džezva, majhna skodelica, sladkor v kockah, ratluk in cigareta Drina.
Gostišče Plava voda: na tem mestu naj bi stala skromna lesena hišica, Lutvina kahva, kjer so se zbirali in na zofi kramljali begovi - travniški pomembneži tistega časa. Ivo Andrić opiše dogajanje v svoji znameniti Travnički hroniki. Njegovo pripovedovanje v romanu se odlikuje po prepričljivo prikazani atmosferi iz časa na začetku 19. stoletja (od 1807 do 1814), opisovanju okolice in obnašanja ljudi, zato je delo dragocen antropološki zapis, dnevnik tedanjega časa.
Pisateljeva rojstna hiša je v Travniku, saj je, po naključju dogodkov, rojen med obiskom njegove matere pri sorodnikih. Andrićevi starši so bili iz Sarajeva. Očetova družina je bila že desetletja povezana s tem mestom, kjer so imali obrtno delavnico za obdelovanje medenine. Kot dveletni deček Andrić ostane brez očeta in mati ga da v reju k očetovi sestri in njenemu možu v Višegrad. Mesto, ki ga je zaznamovalo bolj kot katerokoli drugo. saj je kasneje, po spominu na most čez Drino nastal istoimenski roman, za katerega je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za književnost.
Hiša je v pritličju preurejena v gostinski lokal, v zgornjem nadstropju je oprema iz časa pisateljevega rojstva. Lepo urejena knjižnica hrani prevode romana v skorajda vse jezike sveta.
ŠARENA DŽAMIJA
je ime dobila zaradi nenavadnih likovnih dekoracij na zunanjih zidovih in v notranjosti. Posebnost džamije je lesena konstrukcija, postavljena na mogočne kamnite arkade in minaret, postavljen na desni strani dvorišča (običajno je minaret na levi strani). Džamija se uporablja tako za sakralne kot tudi za posvetne namene. V pritličju, pod obokanimi stebri, so prostori, namenjeni trgovinicam, obrtnim delavnicam, vendar so bili vsi prostori, razen ene nepremičninske agencije, prazni. Iz firbca pogledamo cene nepremičnin in kaj kmalu razumemo, zakaj so delavci iz Bosne potem, ko se vrnejo domov, mali bogovi.
SARAJEVO
Še pred poldnem jo mahnemo proti Sarajevu, kjer nas po dveh meglenih in deževnih dneh pričaka sonce. Na hitro spakiramo stvari iz avta v sobo v motelčku in jo mahnemo na Baščaršijo na čevape. Še prej plačamo parkirnino mestnemu redarju, ki to sploh ni bil. V motelu nas na to opozorijo na recepciji, pa se vseeno raje odločimo raskirati par mark, kot da bi nam razbili avto ali pokradli stvari iz njega. Možakar se je predstavil s kartico (ponarejeno) in napravico za tiskanje računov. Po balkansko zbarantamo velik popust namesto izdanega računa. Po dveh dneh na parkirnem mestu je avto ostal cel in vse je štimalo.
 |
| Sarajevo |
Na glavni ulici ob reki Miljecki smo izbrali motelček in sobo rezervirali preko Bookinga. Prvič na naših številnih potovanjih, je bila soba in motel pravo razočaranje. Edina prednost je bila v tem, da smo bili v neposredni bližini Baščaršije. Vse naokoli je prijetno dišalo po jedeh na žaru, naši želodčki pa so se že oglašali. Na prosto mizo smo čakali, saj je bil ravno 1. maj in na Baščaršiji invazija Slovencev. Starejši par, mož in žena, ki sta nam prijazno odstopila mizo, sta bila na enodnevnem avtobusnem izletu v Sarajevu. Zraven naše mize še en par iz Čakovca... skratka prvomajska Bosna je prodajni hit turističnih agencij.
Pred prihodom otomanov je bilo največje naselje današnjega Sarajeva Tornik na Sarajevskem polju, na desni strani Miljacke. Baščaršija je nastala leta 1462, ko je Isa-beg Ishaković zgradil han (prenočišča za popotnike), poleg pa še številne trgovinice in obrtniške delavnice. Da bi povezal tedanje naselje z novo nastalim trgovskim centrom, je zgradil most čez Miljacko. Novo naselje se je hitro širilo, odpirale so se nove in nove obrtne delavnice in trgovine, gradile so se džamije. Največji razcvet Baščaršija doživi v drugi polovici 16. stoletja, ko je tam obstajalo kar 80 različnih obrti, tesno povezanih v cehovske organizacije. Ulice so bile razdeljene glede na iste ali sorodne obrti. Sarajevo tako postane pomemben trgovski center Balkana. Z okupacijo avstro-ogrske leta 1878., so želeli narediti mesto bolj evropsko in razcvet Baščaršije se konča. Usoden je bil tudi požar ob koncu 17. stoletja, v katerem je bil uničen celotni stari del, razen tega, kar je od Baščaršije ohranjenega do danes.
Ponudba hrane je odlična, žal pa je vsa roba, ali skorajda vse v trgovinicah, poceni turška in kitajska šara. Nekaj pristnih izdelkov je mogoče dobilti le v delavnicah za obdelavo bakra in lesa.
Po obilnem kosilu smo se, zato da smo dobili malo več občutka o mestu in orientacije, peš odpravili do razgledne točke Žuta tabija na višini 667 m, ki je bila nekdanja vojaška utrdba. Pot navkreber pelje mimo muslimanskega pokopališča, ki je urejeno kot spominski park. Presunile so nas letnice umrlih na nagrobnikih - praktično še otrok. Iz vrha je mogoče videti lep del starega mestnega jedra. Baščaršijo smo takoj prepoznali zaradi številnih dimnikov, iz katerih se je kadilo. Po obronkih hribov nad mestom pa povsod pokopališča - srhljivo! Spomin na zadnjo vojno je še vedno živ, nestrpnost in nesoglasja je čutiti še vedno skorajda na vsakem koraku.
Na vrhu smo preštudirali karto Sarajeva in naredili načrt, kako preživeti popoldne. Nazaj grede smo si hoteli ogledati Vječnico, pa se nam je zdela vstopnina predraga, zato smo se samo poslikali in jo mahnili naprej, do Inat kuće. Vječnica je najlepša avstro-ogrska stavba, po 2. svet. vojni je bila dolgo mestna hiša. Kasneje postane narodna in univerzitetna knjižnica in na tabli pred vhodom je napis: "Na ovom su mjestu srpski zločinci u noći 25/26. 08. 1992. zapalili Nacionalnu i univerzitetsku biblioteku Bosne i Hercegovine. U plamenu je nestalo više od 2 milijuna knjiga, časopisa i dokumenata. Ne zaboravite, pamtite i opominjite!"
Inat kuća - gostišče s tradicionalno bosansko hrano, se je prvotno nahajala na drugem bregu Miljacke, poleg Vječnice. Zaradi ureditve korita reke, je bila predvidena za rušenje, s čimer se lastnik ni strinjal in je celoten objekt dal preseliti na drugo stran reke in tam hišo postavil na novo. Nič posebnega bi kdo rekel, če dejanje ne bi simboliziralo bosanski karakter, ali drugače povedano "iz inata neću", po čemer je hiša dobila ime.
Če ne bi bili tako siti še od kosila, bi si privoščili kaj za pojest v tej zares luštni gostilnici. Tako pa smo odhiteli naprej, proti židovski četrti in sinagogi. V Sarajevu je še pred 2. svetovno vojno živelo okoli 30 tisoč židov. Danes je v četrti videti precej zapuščenih in praznih hiš. Sinagoga je bila zaprta, zato smo se vrnili nazaj do Latinskega mostu.
LATINSKI MOST
V neposredni bližini mostu je bil 28. junija 1914. leta ubit prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova žena Sofija. Gavrilo Princip, pripadnik nacionalistične stranke Mlada Bosna, ki je streljal nanju, je s tem dejanjem hotel opozoriti na gibanje, katerega član je bil in niti slutil ni, da bo dogodek in splet kasnejših dogajanj uvod v 1. svet. vojno. Na kraju samem ni kaj dosti videti, razen table z napisom v spomin na dogodek. Na vogalu ulic je muzej, katerega ogled smo preskočili. Prečili smo most in hojo nadaljevali proti glavni ulici, Ferhadiji.
 |
| Latinski most |
 |
| Ferhadija in katedrala |
FERHADIJA je od Baščaršije ločena z obeležjem na tleh - Sarajevo Meeting of cultures. Dejansko je to prehod iz islamskega v krščanski del mesta. Stavbe so zgrajene v evropskem stilu, arhitektura iz časov avstroogrske zasedbe. V pritličju stavb so "fancy" trgovine svetovno znanih blagovnih znamk, med njimi tudi nekateri naši npr. Gorenje, Alpina, Rašica. Škoda, da svojega ne znamo bolj ceniti. Po vsej Ferhadiji so na tleh t.i. ruže Sarajeva, od granat razbita tla, ostanki iz zadnje balkanske vojne. Pobarvane so z rdečo barvo in so opomnik in spomenik na čas, ki se ne sme ponoviti.
 |
| ruža Sarajeva |
 |
| večni ogenj |
Že popoldne smo opazili Rakija bar, lokal s ponudbo lokalnih žganj. Vstopili smo in najprej nas je šokirala glasna etno muzika, potem pa še obupno zakajen prostor. Pozabili smo že, kako izgleda, če v prostoru vsi kadijo. Pokusili smo nekaj travaric, sadjevček, pa borovničke...
Naslednji dan smo se sklenili še enkrat vrniti in pogledat Baščaršijsko džamijo, če bo morda dovoljeno vstopiti. Plačali smo karte in "vodič" nam je razložil kratko zgodovino nastanka zgradbe.
TUNEL SPASA
Že v našem motelu smo na recepciji spraševali, kako do Tunela spasa, pa nas je receptor na hitro odpravil, češ da je objekt kar dobro skrit med hišami naselja zunaj Sarajeva in nam svetoval, naj vzamemo taksi, ki nas bo do tja odpeljal. Navigacija na telefonu ni delala, ker smo pozabili zakupiti prenos podatkov zunaj EU, zato smo si na Google zemljevidu ogledali pot, si naredili zapiske in se odpeljali. Mimo sarajevskega letališča, še nekaj ulic naprej in prišli naj bi na cilj. Na sredi ceste pa tabla z napisom Tunel spasa Zavili smo, pot pa se je po nekaj metrih končala pri podrtiji, ki očitno ni bila naša želena destinacija. Za nami pripelje avto sarajevske registracije in "prijazen" gospod se takoj ponudi, da nas odpelje do Tunela, seveda v zameno za nekaj markic. Plačali smo 3 marke, čeprav je vprašal 10. Potem je pristopil še varnostnik in si obračunal za parkirnino, pa vstopnice smo plačali. Skratka, turistična točka, ki jo dobro tržijo.
V bunkerju so nam pokazali 20 minutni film o vojni in okupaciji Sarajeva, potem je še študentka - vodička pokazala nekaj originalnih rekvizitov in nas popeljala skozi 25 metrov dolg rov, ki je replika nekdanjega, osem kilometrskega tunela, ki je povezoval nezasedeno ozemlje z okupiranim. Skozi tunel se je mesto oskrbovalo z vsem potrebnim, hrano, gorivom, skozi tunel je nekaterim uspelo priti na svobodo, nekatere je na drugem koncu čakala smrt. Zakaj in kako to, da pri vsej sofisticirani tehnologiji in opremi niso nikoli odkrili tunela?! No, to je že druga zgodba, ki je na ogledu ne povedo. Vsi, ki pa se še spominjamo tistih časov vemo, da je, tako kot v vsaki vojni, veliko zmagovalcev in poražencev in ljudi, ki vse izgubijo in drugih, ki na lahek način obogatijo.
Še postanek na bližnji bencinski, kjer smo si natočili poceni gorivo in šli smo naprej, proti Jablanici. Področje okoli Jablanice je posebej znano po odličnih jančkih, pečenih na oglju. In res je ob cesti na vsakih nekaj deset metrov polno gostiln, ki ponujajo tovrstne specialitete. Obvezen postanek za kosilo.
JABLANICA
V Jablanico se je še za časa Jugoslavije hodilo na sindikalne izlete, zato sta zunanji prostor in muzej predimenzionirana za današnji čas. Kar predstavljali smo si, koliko avtobusov je sem pripeljalo ljudi na "političko nastavo". Spustili smo se do podrtega mostu, ki naj bi ga porušila partizanska vojska in tako preprečila sovražniku napredovanje. Našli smo tudi tablo z Titovim famoznim izrekom: "Ranjenike ne smijemo ostaviti!".
Še sedaj mi ni povsem jasno, ali je most le replika originala, ali je pravi. Nekje smo namreč zasledili, da naj bi bil obstoječi, porušeni most le rekvizit iz filma o bitki na Neretvi. Kakorkoli že, začelo je deževati in odpravili smo se naprej, proti Konjicu in Mostarju, kjer smo imeli rezervirano sobo za nočitev.
V Konjicu smo se zapeljali do kamnitega mostu v centru mesta in se na hitro sprehodili na drugo stran reke. Bilo nam je všeč in sklenili smo se vrniti ob drugi priložnosti. Mostar nas je pričakal v dežju. Najprej smo poiskali naš motelček, Pansion Rose, odložili stvari in se peš odpravili do slovitega Mostarskega mostu. Grozna gužva je bila, kar je še pripomoglo dejstvo, da smo imeli odprte dežnike in se tako prerivali čez most do starega mestnega jedra na drugem bregu Neretve. Most in ulice so tlakovane z rečnimi kamni, ki so bili mokri, spolzki in nevarni. Poleg tega je bilo na vsakem koraku videti žeparje, ki so samo čakali na neprevidnega turista. Ker običajno fotografiram in zaradi tega vedno zaostajam za svojo družbo, sem bila, ali pa sem izgledala, lahek plen. Tako se mi je tatič od zadaj obesil za vrat in mi hotel izmakniti fotoaparat. No, podvig mu ni uspel, ker sem pravočasno ugotovila njegove namene, ampak ravno tako hitro kot se je pojavil, je tudi izginil v množici. No, kot zanimivost, ko smo se poleti vrnili v Mostar, smo ga spet srečali na njegovem delovnem mestu.
 |
| Mostar |
Med zadnjo balkansko vojno je bil kamniti most porušen. Novi most je bil obnovljen z evropskimi sredstvi in postavljen na istem mestu in po načrtih starega mostu. Povezuje oba bregova Neretve in je hkrati ločnica med muslimanskim in katoliškim delom mesta. Obiskali smo še džamijo, za obisk tipične bosanske hiše se nismo odločili, zaradi previsoke vstopnine, in veliko tega smo že videli.
Naslednje jutro je sicer nehalo deževati, vendar so bili oblaki nizko ob visokih planotah, ki obdajajo mesto. Le posamezni žarki so stežka prodirali skozi koprenasto nebo. Tudi Mostar smo si pustili še za en ogled, v lepšem vremenu.
 |
| Blagaj |
Ob izviru Bune, stoji Blagaj tekija, hiša dervišev, zgrajena v obdobju otomanov. Tekije so služile za srečanja dervišev, to je bil prostor za sufijske verske obrede in dom dervišev. Običajno so bile zgrajene na pomembnih točkah, npr. ob vhodu v mesto in so bile velikokrat prvi zgrajen objekt na nekem zasedenem prostoru.
Izvir Bune je največji, lahko bi rekli najmočnejši izvir vode v Evropi, saj na planu privre kar 100 kubičnih metrov prvovrstne pitne vode v sekundi. Med našim obiskom je bilo vode še toliko več, saj je po nekajdnevnem deževju poplavilo vse nižje ležeče dele, vključno z zadnjim platojem, od koder je vidna skala, izpod katere priteče Buna. Tudi mize in stoli v gostišču ob izviru so bili pod vodo. Po brveh smo prekčali korito reke in se namenili na drugo stran, k tekiji. Celoten kraj kar vibrira in koprni od pozitivne energije, ki smo jo čutili prav vsi. Usedli smo se ob vodi, meditirali in poizkusili mlade sire, kajmak in goveji pršut, same lokalne specialitete. Odlično, še sedaj se nam cedijo sline!
MEDŽUGORJE
Še Medžugorje smo imeli v planu, obljubili smo podobico s sliko matere božje, za mir in srečo... Osebno nisem pričakovala kaj dosti, saj so kot po navadi, romarski kraji eno veliko skomercializirano dogajanje, pa vendarle; ena sama glavna ulica, polno blata in na hitro zgrajenih hotelov, predimenzironiranih, brez okusa, brez fasade, samo z velikimi napisi, da so sobe fraj. Cerkev nič posebno lepa, maše pa kar iz zvočnikov, v vseh mogočih jezikih in trenutku primerno. Če je ravno pripeljal avtobus Italijanov, je bila maša v italijanščini. Nobene spokojnosti, misticizma, ena sama tržnica, hrupna, vsiljiva, grda.
Trgovine nabito polne kitajske robe, samo da se doda napis Medžugorje in vse gre za med. Trgovci in gostinci pa ošabni, neprijazni, naduti. Kupili smo kilo jabolk, za katera smo plačali tri krat preveč, ker je lastnica trgovine trdila, da so cene v evrih in ne v bosanskih markah. Ampak raje smo plačali in se spokali v avto in po nekaj kilometrih na deželi pojedli malico in se odpeljali proti domu.
DRUGI DEL
Poleti smo še enkrat obiskali kraje, ki smo jih v našem prvem popotovanju izpustili. Tako smo se, spočiti od poležavanja na plaži, odpeljali novim dogodivščinam naproti. Iz Splita smo do mejnega prehoda Metkovići prišli kar hitro, v uri in pol. Na meji pa se je kolona zavlekla v dobre pol ure čakanja. Bosanski carinik se je zasmejal in bolj pripomnil kot vprašal: "Šta je Slovenci, kamo idete?"
Za prvo noč smo imeli rezervirano sobo v motelu Jelčić, v neposredni bližini Počitelja. Restavracija v motelu je bila zaprta, popoldne, ko smo prispeli, smo bili tudi še edini gostje. Odložili smo stvari in se takoj odpravili v Počitelj.
POČITELJ
je zgrajen na naravnem kamnitem amfiteatru v dolini reke Neretve, južno od Mostarja. Ni točnih podatkov o nastanku in prvih prebivalcih, nastarejša omemba kraja je iz 15. stoletja, ko je bila to pomembna utrdba na poti proti jugu.
 |
| Počitelj |
Trenutno je veliko hiš obnovljenih, nekatere pa nezadržno propadajo. Levi del naselja je lepo obnovljen, najverjetneje s sredstvi Unesca (vpis leta 2007), desni del še čaka na prenovo. Hiše so značilno orientalskega videza, z vložki in vplivom Mediterana - za obzidjem je dvorišče, praviloma z vodnjakom, poslopja pa so razporejena tako, da se delijo na bivalni del in zasebne prostore. Uličice so kamnito tlakovane, ali izklesane v skalo. Ob poteh so nasajeni grmi granatnega jabolka, začimbnice, zdravilna zelišča... polno je cvetja in vrtnic. Naleteli smo na nekaj čudovito obnovljenih hiš, kasneje smo izvedeli, da je kar 5 nekdanjih domov kupil, v krizi po balkanski vojni, izseljeni bosanski umetnik in se v Počitelju ustalil in si na novo kreiral življenje.
Že skorajda na koncu mesteca, ob kuli, ki je v kar slabem stanju, smo naleteli na gospo, ki nas je, ko je slišala, da govorimo slovensko, povabila k sebi domov in nam ponudila domači sok. Ne vem kako in kakšen je bil trenutek, da nam je začela pripovedovati zgodbo svojega življenja in s tem zgodbo naselja. Hiša, v kateri živi, je bila last njenih starih staršev, tu je živela kot mladenka. Poleti so obdelovali polja in se za nekaj mesecev preselili v dolino, v hiši na hribu so ostali samo starci in tisti, ki niso delali na nasadih. Po poroki se je preselila v Čapljino in bila uspešna podjetnica, z kar nekaj trgovinami z bižuterijo, med drugim v Mostarju in drugje. "Ničesar nam ni manjkalo, živeli smo na veliki nogi," je razlagala. In potem je prišla vojna. Stare starše in starše so, skupaj z ostalimi bošnjaki iz Počitelja, odpeljali v taborišče v Blagaj (da, moj prelepi, čudoviti Blagaj! s tako pozitivno energijo). V nekaj dneh so bili mrtvi. Izgubila je tudi sina in moža. Po vojni se je vrnila v Počitelj. Hiša je bila izropana, na pol porušena. Sama je imela le toliko, da si je na majhni peči na drva skuhala nekaj krompirja in se za silo pogrela. Preživljala se je s prodajo razglednic in komajda zbrala dovolj za hrano, ko jo je, nekega dne, poiskal nekdanji dobavitelj iz Slovenije. Ponudila mu je sok, ki ga je sama varila iz zelišč, ki rastejo ob hiši in v vrtu, ker drugega pač ni imela. In ideja je padla. Vzorce sokov je vzel s seboj v Slovenijo in prvo naročilo je kmalu sledilo. Poleg penzije, ki ji je bila pred kratkim priznana, je denar od sokov tisti priboljšek, s katerim lahko vnučkama kupi kako darilce ali šolske potrebščine. No, naš sok smo spili, plačali tako rade volje, kot že dolgo ne in se odpravili naprej.
Drugi dan smo bili že dopoldne ponovno v Mostarju. Še vedno gneča, tokrat zaradi poletnih, počitniških dni, še večja kot spomladi. Nobenega skakalca z mostu, zato smo se kar odpravili naprej, proti Konjicu. Apartma smo imeli rezerviran za naslednje tri dni, ko smo imeli v planu rafting na Neretvi, obisk Titovega bunkerja in ogled nekaj kampov v okolici. Apartma Spago je bil na Bookingu ocenjen z 10, po slikah je bil čudovit, vendar samo z eno oceno. Vsa naša pričakovanja so bila še presežena, ko nam je lastnik pokazal stanovanje.
TITOV BUNKER
Takoj smo se pozanimali o bunkerju in gospodar se je prijazno ponudil, da nam predstavi kolega, ki nas odpelje tja. Bunker se namreč trži le na agencijah, mi smo pa hoteli do tja v lastni režiji, vendar ni bilo nobenih podatkov, kje se bunker nahaja in kako in po kateri cesti do tja. Naslednji dan dopoldne smo se vsi skupaj odpeljali v Džajiće, pri agenciji rezervirali rafting za naslednji dan in se dogovorili za bunker za popoldne. Celo domačini sami še do nedavnega niso vedeli, da je tako megalomanska zgradba le nekaj sto metrov oddaljena iz vasi. Pred vhodom namreč stojijo tri kamuflažne hiše, ki spominjajo na počitniške in niti slutiti ni, kaj se skriva za garažnimi vrati, skozi katera smo vstopili v objekt.
 |
| zakamufliran vhod v bunker |
Popoldne smo imeli še nekaj časa, zato smo se odpeljali proti Boračkemu jezeru. Iz Konjica je približno 20 minut vožnje po cesti, podobni naši, za na Vršič. Jezero je ledeniškega nastanka in čeprav se cesta pretežni del precej vzpenja, se v zadnjem delu ponovno spusti v dolinico, sredi katere je, obdano z visokimi planinami, jezero. Voda je kristalno čista, narava je neokrnjena in čudovita. Okrog jezera je speljana asfaltirana cesta, v nekaterih odsekih preide v makadam, zelo slabo vzdrževana. Veliko je še ruševin in zapuščenih objektov, tako tudi nekoč velik hotel za petične goste. Turistov je bilo zelo malo, na plaži nas je bilo tisto popoldne vsega skupaj deset ljudi. Na obali je bilo videti dva kampa tabornikov, nas pa je najbolj zanimal kamp Eco selo (eco village), ki se zadnje čase kar precej oglašuje in se piše o lokaciji po slovenskih forumih kot odlični izbiri za dopust. Hiške so lesene, majhne. Velik prostor za gril, skupne kopalnice in veceji, vse skupaj precej neurejeno in brez infrastrukture, kakršno se pričakuje v sodobnih kampih. Do obale jezera bi se lahko sprehodili peš, vendar zaradi visoke, nepokošene trave, se tja ne moremo odpraviti v japonkah ali bosih nog. Na Bookingu je lokacija ocenjena z 9.3, kar se mi zdi odločno precenjeno. Še najbolj drži komentar ene od uporabnic, ki je napisala, da je edina dobra stvar v kampu neokrnjena narava.
 |
| Boračko jezero |
Za zaključek dneva smo se sprehodili po Konjicu. Naslednji dan po zajtrku smo odrinili proti domu.
 |
| Konjic zvečer |
Bosna nas je presenetila, s svojo bogato zgodovino, neokrnjeno naravo, prijaznih ljudeh in lahkotnostjo življenja. Upam samo, da bo tako ostalo. V zraku je še vedno čutiti nekoliko napetosti med verskimi skupinami, med narodnostmi, ki še vedno živijo na razmeroma majhnem prostoru, kjer sta trčili kulturi iz vzhoda in zahoda in kar tri religije, islam, pravoslavna in katoliška vera. Včasih smo dobili občutek, da zadnja vojna - kot da še ne bi bila končana.
Deželo si lahko ogledamo kar z lastnim prevozom, ko jo lahko prevozimo podolgem in počez. Le nekoliko več časa je potrebno predvideti, saj je avtocest zelo malo, obstajajo le posamezni odseki, ko lahko malo pospešimo, v glavnem pa se vozi povsod po dvosmerni regionalni cesti, na nekaterih mesti slabo vzdrževani in polni lukenj. Hrana je značilno balkanska, veliko pečenja - mesa, ob Neretvi pa so v ponudbi rečne ribe in pa povsod več kot odlične pite: krompiruša, zeljanica in sirnica ter burek. Alkohola ne točijo in strežejo povsod, velja pa pravilo, da kjer imajo reklamne dežnike npr. Karlovačkega piva, vemo, da bomo dobili tudi pivo, vino, žgane pijače.
Cene so za nas ugodne, tako namestitev, goriva, kot tudi hrane. Le v Sarajevu se je ponekod potrebno prej malo razgledati. Nam je bilo všeč, malo zaradi nostalgije po starih časih, pa tudi zaradi tega, ker je Bosna bogata zgodovine in kulture. Narava je čudovita in neokrnjena.
