Ljubezen v Veroni

oktober 2019

Petra, Dani in Mirjana

prevoz do Verone z avtom, po mestu peš

Verona je bila nenačrtovana destinacija, odločitev za obisk je padla v zadnjem trenutku, ko smo se vračali iz Ligurije. Zato bom čisto iskrena, popolnoma nepripravljena sem bila. Še dobro, da stric Google hitro ponudi rešitev. Vprašanje "What to see" običajno zadostuje za najnujnejše informacije. Vse ostalo, doživetja, vtisi, izpolnjena (ali ne) pričakovanja... so druga zgodba.

Glede na to, da je bila nedelja, večjih težav in gužve na avtocesti ni bilo. Dokaj hitro smo se pripeljali do centra in parkirni prostor dobili ob starem mestnem obzidju, nedaleč stran od arene in vseh najpomembnejših stvari, ki si jih je v Veroni vredno ogledati. Parkiranje z Easypark aplikacijo je postalo enostavna in priročna rešitev. Nič več ni potrebno iskat drobiž, parkirni avtomat..., program sam poišče cono parkiranja, označi se želeni čas postanka in stvar je rešena!

Znamenitosti v Veroni, ki jih ne gre spregledati:

- arena, ki je tretja po velikosti od še zadnjih nekaj ohranjenih rimskih amfiteatrov. Precej poškodovana je bila v potresu v 12. stol., zato je od nekdanjih štirih veličastnih vhodov stoji le eden, delno porušen, manjkata tudi vrhnji dve nadstropji. V poletnih mesecih je arena prizorišče koncertov in oper. Najbolj poznana je uprizoritev Aide. 

- Juliet' s house, z znamenitim balkonom. Skoraj vse v zvezi s hišo je fikcija. Balkon je bil dograjen v začetku 20. stoletja, Julijin kip je bil dodan še kasneje. Vendar je ljudem všeč ljubezenska zgodba in običaji, povezani s krajem. Srečo v ljubezni naj bi prinašalo dejstvo, da se dotaknemo Julijinih prsi. Fotografiranje na balkonu je tudi skorajda sestavni in obvezni del obiska. Stene in celotno dvorišče je popisano in polepljeno z listki in sporočili. Največja ljubezenska zgodba in ideja za film, posnet leta 2010, z naslovom Letters to Juliet. Posneto na lokacijah v Veroni in okolici.

- Castelvecchio je obnovljena palača z muzejem. Gre za zbirko orožja, slik in kipov. Predvsem pa je z obzidja in mostu - Ponte Scaligero, ki je sestavni del objekta, čudovit razgled na mesto in reko Adižo.

Castelvecchio

- Piazza dei Signori, tudi Piazza Dante, ki skupaj z sosednjo Piazzo delle erbe tvori največji trg v Veroni. Najlepše in najpomembnejše palače z čudovitimi arkadnimi hodniki najdete tukaj. Na trgu je polno restavracij, barov, splača se poiskati sladoledarno Savoia, z (morda) najboljšim domačim sladoledom, ki ga delajo že od davnega leta 1939. 

- Torre dei Lamberti, ki se dviga 84 metrov visoko v nebo in je idealna točka za razgled na celo mesto. Nahaja se v zgornjem levem kotu glavnega trga (Piazza dei Signori).

- stopnišče Scala della Ragione, ki je priljubljena photo shooting točka za mlade pare, ki se (bodo) poročili. Celoten trg in okolica palače sta čudovita.

Stroški obiska?

V glavnem gre največ denarja za vstopnine; v muzej Castelvecchio, v Julijino hišo, na stolp, vstopnina za areno. Nekaj nanese tudi parkirnina, pokušina sladoleda, morda kakšne tipične lokalne jedi... En dan, preživet v Veroni je dovolj za center in znamenitosti. Morda je priročno kombinirat postanek še za dan ali dva na Gardskem jezeru. Ali tako kot mi, ki nam je bila na Verona na poti domov.

Vtisi?

V Veroni je v glavnem vse povezano z Romeom in Julijo. Verjetno je za nezahtevnega turista zgodba dovolj prikladna in prikupna in s katero se destinacija promovira in prodaja. Vendar ponuja veliko več. Ni le naključje, da je stari del mesta, z vsemi zgodovinskimi zgradbami, zaradi njihove vrednosti in pomena, uvrščen v Unescov seznam kulturne dediščine. Arena je vredna ogleda, vendar bo na tiste, ki so že obiskali Kolosej v Rimu ali nam bližjo Puljsko areno, pustila mlačen vtis. Name so naredile največji vtis krasne meščanske hiše in palače na glavnih trgih. Za koga bodo mogoče pomembnejše umetnine v galerijah in muzejih. Skratka, Verono se lahko postavi ob bok vsem "velikim"; Firencam, Pisi, Rimu... seveda je veliko manjša, vendar pravi biser. 

Kmalu pride... spletna stran www.photobetravelers

Cinque terre in Zaliv poetov

Oktober 2019 (od 10. do 13. oktobra 2019)
Petra, Dani in Mirjana

Obiskani kraji: 
1. Portovenere z tremi otoki; Palmaria, Tino in Tinetto ter 
2. Cinque terre (Monterosso al Mare, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore)
Prevozi: z avtom, vlakom, avtobusom, ladjo, predvsem pa smo veliko prehodili 
Stroški potovanja: Ne bom vam lagala, 5T spada med dražje destinacije. Glavnino stroškov so predstavljali izdatki za vstopnine, prevoze, parkirnine... Za namestitev in hrano smo izbrali povprečje, tako da je bilo potovanje vseeno v mejah načrtovanega (*običajno računamo na 100 € badgeta dnevno)

Od doma smo krenili zjutraj in po dobrih šestih urah vožnje smo prispeli v La Spezio, ki je bila naše izhodišče za izlete v naslednjih štirih dneh. Sobo smo rezervirali preko Bookinga v centru mesta, samo nekaj sto metrov oddaljeno od železniške in avtobusne postaje, v starem delu mesta. Za tridnevno bivanje smo odšteli 190 €, skupaj s TT. (Good night moon) 

La Spezia ni ne vem kako atraktivno mesto za počitnice, gre bolj za to, da so cene turističnih namestitev in ostale ponudbe nekoliko nižje kot v 5T. Tudi zaradi dobrih prometnih povezav in bližine parka je lokacija kar precej bukirana in priročna izbira za obisk 5T. 

Portovenere in trije otoki

Najboljša, najhitrejša in najcenejša pot do tega obmorskega bisera je bil avtobus iz centra La Spezie. Za 2,5 €, kolikor stane vozovnica in po dobrih dvajsetih minutah vožnje smo prispeli v Zaliv poetov. Tu so se v 18. in 19. stoletju zbirali pesniki in umetniki in zaradi ugodne klime in obilice vina imeli dobre pogoje za ustvarjanje. Danes kraj diha in živi za in od turizma. 

Portovenere

Dopoldne smo v Portoveneru v glavnem pohajkovali po promenadi in se nastavljali toplemu oktobrskemu soncu. V prvi liniji ob morju se izmenjujejo gostinski lokali, sladoledarne in trgovinice s spominki. Vsak lokal, ki da kaj na svoj ugled, ima postavljene mize tik ob morju. Zvečer, ko prižgejo na njih še svečke, izpade vse skupaj zelo romantično. Glavna ulica mesta poteka za nizom slikovitih hiš. Po ozkih in strmih prehodih pridemo spet do morja. Sprehod po ulici ne smemo preskočiti, tu je v ponudbi in se prodaja za vsakogar nekaj. Italijanske in ligurijske specialitete za ljubitelje dobre hrane in vina. Spominki, hand made izdelki, prava paša za oči. In še nekaj je, čudovito vzdušje mediteranskega ležernega kraja, ki ga moremo izkusiti. 

osrednja ulica Portovenera

Znamenitosti v Portoveneru, ki jih ne gre spregledati so:

- na sami skali tik ob morju postavljena gotska cerkev sv. Petra, ob kateri leži

- Bayronova jama, v kateri je ta angleški pesnik meditiral in črpal navdih za svoja dela.

cerkev sv. Petra in Bayronova jama

- romanska cerkev sv. Lovrenca, ki leži nekoliko višje na vzpetini. Postavljena je na mestu predkrščanskega templja, najverjetneje posvečenega Jupitru. Celotna pot do cerkve je tlakovana s ploščami iz črnega marmorja, ki ga kopljejo na sosednjem otoku Palmariji.

- grad z obzidjem družine Doria, od koder je čudovit pogled na celoten zaliv. Za obzidjem se po robu vzpetine začenja treking pot za park 5T. Vse atrakcije v mestu si lahko ogledamo v enem dopoldnevu in peš.

grad Doria

Popoldne smo preživeli na panoramski vožnji z ladjico in ogledu treh otokov zraven Portovenera. Cena za panoramsko vožnjo je odvisna od ponudnika - velikosti barke, za katerega se odločimo, se pa giblje med 11 in 13 € po osebi. Ogled traja 45 minut. Vodenje in razlaga v več svetovnih jezikih.

Palmaria je največji, od rta Portovenera odmaknjen le nekaj deset metrov. Otok ponuja kar nekaj zanimivosti in bi si ga bilo vredno ogledati peš (v primeru, da imamo na voljo dodatni dan počitnic). 

Palmaria

Otok je bil naseljen že v paleolitiku, o čemer pričajo ostanki, najdeni v eni od treh večjih jam na zahodni strani. Iz kopnega jam ne moremo videti, zato je najbolj priročen ogled z eno od številnih ladjic, ki se ustavijo pod klifom, na vrhu katerega so vhodi v jame. V eni od jam je bilo svetišče predkrščanske kulture. Trenutno je na tem delu obale postavljen zvezdni observatorij. Na vrhu otoka je svetilnik, za katerega delovanje skrbi vojska. Zgrajen je bil na istem mestu, kjer je že stal svetilnik, ki so ga uporabljali redovniki jezuitov, ki so na otoku imeli samostan v davnih časih. Palmaria je najbolj poznana po kamnolonu črnega marmorja, t.i. Portoro. Je edinstvene črne barve, z žilami rumenih do zlatih odtenkov. Svojo pravo vrednost pokaže ob sončnem zahodu, ko se žile v črni barvi zasvetijo kot zlato. Ker je redek in ga je zelo malo, si ga lahko privoščijo le redki in najbolj bogati. Podporni stebri iz tega marmorja krasijo vhod in posamezne elemente (kamin) v Beli hiši (ZDA), pa tudi vhode v prestižne Cartierjeve draguljarne.

Otoka Tino in Tinetto zaseda vojska, zato pristop ni dovoljen. Slednji je pravzaprav malo večja skalna gmota, z opozorilno lučjo. Nekoliko večji Tino je strateškega pomena zaradi lege, tik pred vhodom v zaliv La Spezie, ki je, kot sem že napisala, velika in pomembna vojaška pomorska baza Sredozemlja.

Tino in Tinetto

Še nasvet za foto navdušence: v Portovenere je najboljše, da se zaradi zahajajočega sonca za gričkom nad mestom odpravite v zgodnjih jutranjih urah, ko so osvetljene barvite mestne hiše iz vzhoda. Na otoku Palmaria je na zahodno stran, proti morju obrnjena podvodna jama, ki se zaradi odboja svetlobe ob sončnem zahodu obarva v čudovite modre in turkizne odtenke. Seveda je potrebno najeti čolnič, da bi bili na kraju ob pravem času in ob pravih pogojih.

CINQUE TERRE

je skupni naziv za nacionalni park, ki zaobjema področje okoli petih manjših mestec ob obali Ligurijskega morja. Od severa proti jugu si sledijo Monterosso al mare, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore. Vsako od naštetih mestec je edinstveno, vsako malo drugačno, najbolj poznana in najbolj oblegana s turisti pa je Manarola. 

Kako do nacionalnega parka?

Kot sem že napisala, je bila naša izhodiščna točka La Spezia. Na glavni železniški postaji smo si kupili karte t.i. Cinque terre card. To je hkrati vstopnica za nacionalni park, trekking karta in vozovnica za vlak. Velja za proge med La Spezio in Levantom, kjer lahko neomejeno vstopamo in izstopamo na vseh vmesnih postajah. Vlaki iz La Spezie so dopoldne, do 10ih precej pogosti, na vsakih 20 minut. Do Monterossa al mare, kjer smo izstopili, je približno pol ure vožnje. Odločitev, da začnemo oglede najbolj na severu, se je kasneje pokazala  za odlično. Proti večeru, ko je svetloba najboljša za fotografiranje, ob sončnem zahodu, smo ravno prispeli do najlepše, Manarole.

Katere so zanimivosti posameznih mestec?

Vseh pet mestec ima značilno mediteransko dušo. Ulice so ozke, hiše pa tesno stisnjene skupaj. Uličice so tlakovane s kamni, nekje na najvišji točki je postavljena cerkev, vse naokoli pa vinogradi in oljčniki. 

Monterosso al mare je edino od petih mest, ki se ponaša z dolgo peščeno plažo. Je tipična destinacija za preživljanje poletnih počitnic na morju. V času našega obiska, oktobra meseca, je bilo še toplo in na plažah še kar nekaj kopalcev. Vendar je mestece delovalo že nekoliko zaspano. Številne restavracije in hoteli so bili že zaprti. Od Monterossa do Vernazze, naslednjega mesteca, je speljana pešpot na robu strmega pobočja ob morju. Hoje naj bi bilo za dobri dve uri, pot pa lahka. Kljub temu, da smo se dobro pozanimali, nas je vseeno presenetilo. Zato na tem mestu opozorilo vsem, ki se tja odpravljate in želite 5T prepešačiti. Predvsem je potrebna dobra obutev (treking čevlji ali gojzarji so nujni), dovolj vode in določena mera kondicije. Pot se na nekaterih mestih namreč strmo povzpne pa spet strmo spusti.

Monterosso al Mare

Vernazza se nam je kazala v vsej svoji lepoti že med spuščanjem po pešpoti proti njeni obali. Center mesteca je postavljen nekako v sredino. Samo ena dolga, glavna ulica je vodila od pristanišča do najvišje ležečih hiš in je bila polna ljudi. Vse lokale s hrano, trgovine in ostalo ponudbo najdemo tukaj. Iz placa je v skali narejen prehod do manjše prodnate plaže. Ne predstavljam si, kakšna gužva mora tu biti v poletni turistični špici. Pristanišče je zasedeno z lesenimi ribiškimi barkami. V lokalih poleg je odlična ponudba vseh vrst morskih dobrot. 

Vernazza

Corniglia je edino od petih mest, ki ni na morju. Mestece leži kar visoko na hribu, na okoli 100 metrih nmv. Do tja bi se lahko odpravili peš, vendar smo se odločili za vlak. Ker je postaja na sami obali, vozi na vrh hriba, do centra, manjši avtobus. Prevoz do tja je vštet v ceno karte za 5T. Corniglia je najmanjša in najbolj zaspana od Petih. Ponuja pa edinstveno vzdušje kraja za umetnike in boeme. Skorajda vse hiše, v katerih je mogoče bivanje, se oddaja za turiste, veliko pa je bilo praznih in propadajočih. Na koncu mesteca je predel, nekakšna velika terasa, od koder je čudovit pogled na morje. Znana točka ogledov je še znamenito, z opekami tlakovano stopnišče, po katerem se od železniške postaje povzpnemo do mesta. Področje okoli mesta je zasajeno z vinsko trto. Od tu izvira nekaj najboljših lokalnih vin, mi smo se odločili za belo Macaia. Čisto na začetku mesteca je nekaj dobrih kantin, ki ponujajo pokušino lokalnih vin. Prijazni gostitelj nam je povedal še nekaj zgodovine kraja. Dejansko je zgodba nam dobro poznana; ljudje so se v glavnem preživljali od ribolova in vina.  

Corniglia

še opozorilo: V Cornigliji se konča treking pot, saj je odsek do Manarole in Riomaggiora trenutno zaprt. Zaradi plazu je ta del neprehoden, na kar opozorijo že v info biroju. Vendar smo ves čas videli ljudi, ki so pot nadaljevali in s katerimi smo se na koncu, na zadnji postaji spet srečali.

Manarola nas je očarala. Prispeli smo ravno v času sončnega zahoda. Del ob morju je bil poln ljudi, na vzpetini, od koder je najboljši kader za super posnetke, pa polno fotografov, ki so čakali na svoj trenutek. Pristanišče je stisnjeno med visoke prepadne stene. Globina morja tukaj iz začetnih petih metrov kmalu pade na osem metrov in še globlje. Cerkev, ozke in visoke hiše so pozidane do samega roba pečine. Tudi tu je od pristanišča do zadnjih hiš speljana ena dolga glavna ulica, zaprta za promet, na kateri se vse dogaja. 

Manarola

Tudi v Manaroli je odlična ponudba morske hrane, cene pa seveda, še bolj zasoljene kot drugje. Mestece je najstarejše od petih in se ponaša z edinstveno kulturo; dialekt, ki ga govorijo se razlikuje od vseh sosednjih.    

V Riomaggiore smo prišli že v temi. Oktobrski dnevi so že precej kratki in ob sedmih zvečer je bila že noč. Od postaje do mesta je speljan podzemni hodnik in spet, kot povsod, je osrednja ulica središče dogajanja. Po hodniku so razstavljene fotografije, kratka zgodovina mesteca, z opisom. Naših dogodivščin je bilo tukaj konec. Z vlakom smo se še odpeljali nazaj v La Spezio do naše namestitve in utrujeni popadali v postelje.

Stroški obiska?

Za celodnevno karto, ki vključuje trekking poti, neomejeno število prevozov na progah med La Spezio in Levantom in avtobus za Corniglio, smo odšteli 16 € po osebi. V enem dnevu se lahko prehodi celotno pešpot, za tiste, ki bi si želeli ogledati še cerkve in svetišče v Riumaggioru, si raje omislite dvodnevno karto po ceni 29 €. Hrana in pijača je nekoliko dražja, vendar se povsod dobi krožnik pašte ali pico že za okoli 10 €. Za bolj skromne, ki se zadovoljijo že z sendvičem, so povsod v ponudbi odlične fokače (focaccia), za 2 - 3 € po kosu. Voda je draga, ravno tako sladoled, ki ga nikjer nismo dobili cenejšega kot za 2,5 € za kepico. 

Vtisi?

Mogoče bom na tem mestu preveč kritična, ali pa izpadla za prezahtevno. 5T so toliko oglaševane, toliko se o tem govori kot o samem raju na zemlji... Srečo imam, da živim na mogoče eno najlepših področij Sredozemlja, na naši slovenski obali. Taka pešpot je dejansko tudi pri nas speljana od Izole, čez Belveder do strunjanskega križa, pa še naprej do Pirana. Iz razglednih točk je ravno tak pogled, kot na mesteca 5T. Narava je ravno tako čudovita, s tem, da morda ponuja še več, kot lahko doživimo v Italiji. Tu so še Strunjanske soline, ene redkih še delujočih, v vsem mediteranskem prostoru. 

Ja, 5T so čudovite in vredne ogleda, ampak sprašujem se, kdaj bomo znali ceniti svoje toliko, kot je vredno. 

pripis: ravno ko smo občudovali razgled z vrha klifa na Vernazzo, mi je zapiskal telefon in priletela mi je fotografija od kolegice. Slikala je tržaški zaliv iz Belvederja nad Izolo. Ma kakšne Cinque terre! Moram še kaj pripisati?!  

Vesela bom vaših komentarjev :) in še ..., kmalu spletna stran, za še več vsebine in fotografij.

Za brezplačni zemljevid 5T mi pišite na: photobetravelers@gmail.com. Označene so vse pomembne točke ogleda, prometne povezave in trekking poti. Za vsako od mestec je vrisan podroben zemljevid ulic.   

         

Skrivnostni Paški trikotnik

Nikoli ni bilo pravega časa, pred nekaj dnevi pa so se nam stvari obrnile tako, da smo se odpravili pogledat, kakšen v resnici je.

Ko smo v Novalji spraševali za Paški trikotnik, so se nam domačini le nasmihali in zamahnili z roko, da je vse skupaj potegavščina. 
Malo po navodilih, malo po slikah iz interneta, smo se odpeljali poiskat ta skrivnostni kraj. Navigacija nas seveda ni pripeljala nikamor, zato smo v Zubovićih ponovno vprašali, kam moramo. Od prijaznega gospoda smo končno dobili točna navodila in dejansko brez njegove pomoči kraja najbrž ne bi našli. Tabla je iz glavne ceste odstranjena, oznake in markacije razbite. 
Dostop z avtom je mogoč samo še nekaj deset metrov višje iz glavne ceste, kjer smo parkirali. Naprej pa peš, še približno dobre pol ure zmerne hoje navkreber je. Imeti je potrebno dobro obutev, zaradi slabo vhojene poti in ostrega kamenja. 
Markacije so se po prvem delu povsem izgubile, le nakazana pot in pohojeni grmički so nam pomagali pri orientaciji. 

Paški trikotnik je dejansko formacija kamnin, ki se od okolice razlikujejo po barvi. Oblika najbolj spominja na odtis likalnika in je velikosti 32 x 32 x 22 metrov. Pred leti (1999) je trikotnik opazil geometer iz Zadra. Raziskava kamnin je pokazala, da je bil prostor podvržen izredno visoki temperaturi, kar je moč opaziti že na kraju samem. Kamnine so, kot bi bile stopljene, na kraju je več velikih razpok zemlje in ožganine. Seveda ljudje potem dodajo svoje... Na vrhu hriba, ob trikotniku, postavljajo piramide iz kamenja, puščajo podobice in križe, pišejo sporočila nezemljanom...

Osebno sem občutila kraj precej drugačen. Vibracijo posebne energije. Presojo, kaj skrivnostna formacija kamenja je, prepuščam strokovnjakom in tistim, ki se s takimi pojavi ukvarjajo profesionalno.
Name je naredil kraj poseben vtis. In pa mogoče nasvet za dvomljivce; če nič drugega, z vrha je čudovit razgled na celoten otok Pag in Velebit.

p.s. pravi datum za obisk bi moral biti 19.9.19, ampak nam ni ratalo..., zato dan prej :)

ANDALUZIJA road trip

od Barcelone do Seville, april 2019
Dalibor, Petra in Dani

Tokrat smo se odločili, da potujemo zgodaj spomladi, prva dva tedna v aprilu sta to bila, ker nam je bilo zadosti slabega vremena iz prejšnjih tripov. Žal se nam tudi tokrat ni izšlo po načrtih in željah. Pričakovali smo sončno in toplo vreme, imeli pa mraz in celo sneg na prelazu na poti v Granado.
Z nizkocenovcem Ryanairjem smo leteli v Barcelono, zato smo dodaten dan preživeli v mestu in si, zaradi malo časa, ogledali le nekaj, za nas najpomembnejših točk.  

BARCELONA
V mesto smo se odpeljali z najetim avtom, kar se je kasneje izkazalo za precejšnjo napako, saj je parkiranje drago, gužva na cestah velika in navsezadnje smo vseeno večji del tega, kar je bilo v centru za videt, prepešačili. Nekaj poti smo si skrajšali s podzemno, vendar se nam na krajše razdalje ni obneslo, ker so karte za enkratne vožnje predrage. 
Barcelona se je uvrstila na seznam svetovnih velemest leta 1992, ko so se tu odvijale poletne Olimpijske igre. V nekaterih kvartih mesta je še čutiti zgodovino, v glavnem pa je Barcelona milijonsko mesto, z modernimi, širokimi avenijami, nobel hoteli in ponudbo, prilagojeno turistom iz vseh koncev sveta. 

Najprej je bila na vrsti Sagrada Familia, remek delo arhitekta Gaudija. Bazilika je dejansko najvišja stavba v centru mesta in jo je zlahka opaziti tudi iz daljave. Cerkev je še vedno v grdnji, od leta 1882, in menda bo tako še nekaj časa. Vstopnic nismo rezervirali in kupili vnaprej (na internetu je cena 12 €), zato smo bili ne malo presenečeni, ko so prodajali karte na blagajni pred cerkvijo za 28 € na osebo, kar se nam je zdel prevelik strošek za nas tri. Imeli smo še kar nekaj stvari v načrtu, zato se za vstop nismo odločili. Baziliko smo nekajkrat obkrožili, se poslikali z vseh mogočih kotov in nadaljevali pot proti Mont Juicu.

Na Montjuic smo se odpeljali z kabinsko žičnico, del poti pa prehodili. Kabine so komot in z velikimi steklenimi okni, tako da smo imeli med vožnjo ves čas čudovit pogled na mesto. Na vrhu griča je grad, po poti nazaj grede pa smo prepešačili mogoče nekoč lep in negovan park in botanični vrt, v času našega obiska pa precej zanemarjen in zapuščen. Znana fontana in olimpijski stadion, ki je gostil otvoritveno in zaključno slovesnost OI 1992. leta nista naredila posebnega vtisa. 

La Rambla je skorajda obvezna točka, nujna in najbolj oblegana pa je prav gotovo tržnica La boqueria, kjer ponujajo vse najboljše, kar pokrajina premore; pršut, sire, morsko hrano, sokove iz svežega sadja in zelenjave, sladkarije... Tržnica je odprta do 18. zvečer, ponujeni prigrizki in samostojne jedi se prodajajo v majhnih porcijah, zato smo poizkusili vsega po malo. Cene? Višje kot drugje, kar je razumljivo, zaradi reklame, ki jo ta turistična točka ima.

Gothic Quarter je stari del mesta in je od La Boguerie oddaljen samo nekaj sto metrov. Celotno četrt so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja obnovili in rekonstruirali v gotskem arhitekturnem stilu. Dejansko stavbe sploh niso tako zelo stare, kot bi bilo, po imenu čerti, moč ugibati. Pont de Bisbe je bil zgrajen leta 1920, katedrala Santa Eulalia pa med 13. in 15. stol., z rekonstruirano fasado iz leta 1915. Pred cerkvijo in v ozkih ulicah okoli nje je bilo nekaj uličnih umetnikov, ki so prodajali svoje izdelke - akvarele, grafike, slike... Pravi kraj za nakup, kasneje nisem v nobeni suvenirnici dobila česa podobnega. 

Za zadnjo smo si pustili še Barceloneto. To je dejansko stara ribiška četrt, ki so jo spremenili v moderen turistično mondeni kompleks. Dolga peščena plaža, številne restavracije in bari, promenada s prestižnimi imeni trgovin in nesramno dragi hoteli, od katerih prav gotovo izstopa na samem robu mediteranskega morja zgrajeni W Barcelona hotel (tudi Sail hotel, zaradi oblike jadra). Ta šest zvezdični hotel je projektiral slavni Ricardo Bofill, tudi avtor še bolj slavnega Burj al Arab hotela jadro v Dubaju.

Za naslednje dopoldne smo imeli planiran ogled stadiona Camp Nou, znamenitega nogometnega moštva Barcelone. Voden ogled traja dobri dve uri, cena vstopnic pa je bila kar konkretna, 35 € po osebi. V sklopu stadionskega kompleksa je uradna prodajalna suvenirjev kluba. Kupiti je mogoče od trenirke do skodelice z grbom kluba ali podobo katerega od najboljših igralcev nogometa. 

VALENCIJA

Popoldne smo se odpeljali v Valencijo. Apartma smo imeli rezerviran v strogem mestnem jedru, tik ob starih mestih vratih, kar se je pokazalo za odlično izbiro. Peš smo prehodili ves center z znamenitostmi, pred obzidjem pa je ustavljal bus za Mesto umetnosti in znanosti. 

Nekatere vstopnine v Valenciji so nas presenetile. Cene za Oceanografic, Muzej znanosti in Biopark so kar visoke, ostale znamenitosti kot npr. Menjalnico svile (Llotja del la seda) se da videt za nekaj evrov, vstopnine za tržnico (Mercado central) ni.

Ogledom smo namenili dva dneva, sicer je bilo to dovolj, za vse "must see" atrakcije, morda bi, če bi imeli na razpolago še kakšen dodatni dan v mestu, odšli na plažo ali enostavno pohajkovali naokoli. Valencija je dejansko "ravno" mesto na dveh bregovih reke, ki so jo, zaradi katastrofalne poplave v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, preusmerili. Na mestu izsušene struge so zdaj parki, otroška igrišča, celoten del pa se lahko prehodi ali še bolje, prekolesari. Kolesa so na voljo za rent na vsakem koraku, najugodnejša je tedenska izposoja.

V strogem centru smo si ogledali:
- Dos Torres (tudi Torres de Serranos), stara mestna vrata z delom obzidja, od koder je čudovit razgled na mesto
- gotsko stolnico, ki v eni od kapel hrani kelih iz ahata, sveti gral, ki ga zgodovinarji uvrščajo med najverjetnejše kandidate za tistega, ki je bil uporabiljen pri zadnji Kristusovi večerji. Na velikem trgu pred stolnico so številne restavracije in bari s tapasi. Na vogalu smo opazili stojnico gospe, ki je ponujala nekakšen napitek. Očatita (xufa de Valencia) je visokoenergijska pijača, narejena iz fižolu podobne stročnice. Bila je to pijača za kmete, da so se odžejali in hkrati dobili dovolj energije, da so zmogli naporno delo na nasadih. Zdaj se ohlajena in sladkana z medom ponuja turistom kot lokalna specialiteta.
- borzo svile ali La Llotja de la Seda, ki je čudovita gotska profana stavba, zgrajena za potrebe trgovanja v času, ko je Valencija doživela svoj največji razcvet, s koncem 15. stoletja. 
- Mercado central, obnovljeno tržnico z več kot tisoč ponudniki lokalnih specialitet. Tržnica se odpre zgodaj, zapira pa se že ob tretji uri popoldne. Hrana je zložena in ponujena tako okusno in privlačno, da si ne moreš kaj, da ne bi česa poizkusil. Glede na vrsto ponudbe so stojnice razdeljene po sektorjih, na voljo so sveže ribe in morska hrana, pršut, sladice, vina in likerji. Vse okusno, cene pa precej nižje in pravzaprav zelo normalne, v primerjavi s tistimi, na tržnici v Barceloni. 

- Mesto umetnosti in znanosti, nekakšno futuristično potopljeno mesto, z stavbami: L' Hemisferic(om), stavba, ki ima obliko velikanskega očesa, tudi imenovana "oko znanja"; El Museu de les Ciencies Principe Felipe, ki spominja na okostje velikanskega kita. V stavbi je bila v času našega obiska razstava del s praktičnimi primeri največjih fizikov, matematikov in kemikov sveta. L' Umbracle, vrt palm in citrusov, ki nas je morda nekoliko razočaral. Pričakovali smo osvetljen prostor in oboke, celoten objekt pa je bil tisti večer v temi. El Palau de les Arts Reina Sofia, ki je dejansko velikanska operna hiša, gledališče, razstavni prostor za umetniška dela. Je oblike velikanske ladje, obdane z vodo in je največja zgradba kompleksa. Tu so še L' Agora, pokrit hodnik ob vodnih površinah in najbolj znan, L' Oceanografic, največji evropski akvarij, zgrajen v obliki lokvanja. Akvarij je razdeljen na več ločenih stavb, v katerih so predstavljena posamezna vodna okolja; sredozemsko, arktično, oceani... Za ogled akvarija si je potrebno vzeti nekoliko več časa, lahko tudi cel dan. Čisto na koncu Mesta znanosti je še El Pont de l' Assut de l' Or, viseči most, ki povezuje levi in desni krak avtoceste in nekako zaključuje celoto. Kompleks je doživel številne kritike zaradi netrasparentne in večkrat presežene načrtovane porabe denarja za gradnjo. V opisu sem večkrat uporabila besedo velikanski, ker smo tak občutek res imeli med sprehajanjem po parku.

GRANADA

se nam ni izšla. Že doma, pri načrtovanju poti po Španiji, smo jo uvrstili visoko na seznam obveznih postaj na našem potovanju. Na raznih forumih so ljudje pisali, da je skorajda nemogoče dobiti vstopnice za Al Hambro in tudi sama sem, kljub večkratnim poskusom, obupala. Karto se lahko rezervira in kupi samo za dva meseca vnaprej, za točno določeno uro, sicer je neveljavna. Če imaš srečo... Na uradni spletni strani je namreč že vse zabukirano, le občasno se sprosti nekaj mest. Pri posrednikih pa so karte na voljo po dosti višji ceni, običajno ti vrinejo še vodenje in kosilo, tako da smo sklenili poizkusiti srečo in se odpeljali v Granado na blef. Kart seveda nismo dobili, pri posrednikih pa se nam je zdelo predrago. Že dopoldne je namreč začelo deževati, na okoliških hribih Sierra Nevade je ponoči zapadel sneg. Tako bi si lahko ogledali samo palačo, v slabem vremenu pa nam vrtovi in obzidje sigurno ne bi bili v užitek. 
Granada je tudi zibelka flamenka in v upanju, da si bomo lahko ogledali katero od predstav, nam je tudi ta možnost splavala po vodi. Vse kvalitetne predstave so namreč razprodane za nekaj mesecev v naprej. 

CORDOBA

nas je pričakala v dežju. Sobo smo imeli rezervirano v starem delu mesta, nekdanji medini. Lepo obnovljena hiša nas je zelo spominjala na riade, kakršne smo videli v Maroku. Dekoracija in notranji vrt z atrijem, razporeditev prostorov, čudovita mešanica orientalskega in španskega. Dejansko je bila Cordoba prva destinacija na naši poti, ki je bila "andaluzijska", skratka taka, kot sem si to pokrajino predstavljala. 
Velika mošeja v Cordobi ali Mezquita je obvezna točka ogledov. Nekdanja mošeja je po rekonkvisti spremenjena v stolnico. Na srečo je njena notranjost z značilnimi obokanimi kupolami ostala nespremenjena, le kasneje so ji dodani krščanski elementi. Ravno pretvorba iz mošeje v krščansko cerkev jo je morda rešila pred uničenjem. 

Rimski most čez reko Guadalquivir je doživel številne rekonstrukcije in popravila, menda sta od nekdanjega mostu originalna samo še 14. in 15. steber. V lokalih na obrežju smo si privoščili nekaj tipičnih jedi za to regijo, npr. bikov rep in kuskusu podobno jed, s piščancem in zelenjavo. Poizkusili smo liker PX Fino, narejen iz dveh vrst (svetlega in temnega) vina, ki ju združijo pri mizi.

Cordoba je znana po tem, da so ozke ulice nekdanje medine bogato okrašene z lončnicami. Najbolj znana med vsemi je Calleja de las Flores, ki se konča na glavnem trgu. Še ena stvar nam je padla v oči, skoraj na vsakem vogalu dveh ulic je postavljena kapelca s kakšnim zavetnikom mesta, pokrajine...

Pot med Cordobo in Seviljo smo izbrali izven avtoceste in prevozili čudovito pokrajino Andaluzije. Levo in desno so na gričkih posajene oljke, do koder seže pogled. Majhna mesteca in vasice, v katerih smo se ustavili in naredili kakšno fotko, so nas očarala. Nizke hiše, prepleskane z belim apnom, zastrta polkna, na fasadi pa lončki rož. Tišina in mir... le tu pa tam se je iz kakšnega hleva zaslišalo rezgetanje konjev. 

  SEVILLA

nam najprej ni bila prijazna. Medtem, ko smo iskali hotelček, smo za približno 20 minut parkirali na ulici, kjer to ni bilo dovoljeno. Ko smo uredili formalnosti s prijavo in se vrnili po prtljago, nas je na šipi čakalo obvestilo o prekršku. Kmalu nato je znova začelo deževati, tako da nas je vse skupaj spravilo v precej slabo voljo. Zavili smo v slaščičarno in si privoščili sladke churrose, da bi si malo popravili razpoloženje. Medtem se je zjasnilo in odbrzeli smo v center na oglede. Še sanjalo se nam ni, da bo ta dan še pestro...

Za Seviljo smo imeli na razpolago tri dni in spet smo izbrali samo nekaj stvari, od številnih atrakcij, ki jih to mesto ponuja. 

Torre del Oro je stolp na obrežju Guadalquevirja. Njegova zgodovinska funkcija je bila nadzor nad rečnim prometom. Sedaj je v stolpu urejen pomorski muzej, z vrha pa lep razgled na mesto. 

Stolnica svete Marije z Giraldo; je največja gotska in tretja največja katoliška stolnica na svetu. Bila je zgrajena zato, da pokaže bogastvo v mestu (obdobje rekonkviste). Ima petnajst vrat in kar osemdest kapel. Na ogled je nekaj pomembnih krščanskih relikvij in umetniških del (oltar in zakristija). Giralda je zvonik ob stolnici, spremenjen iz nekdanjega minareta, ki zelo spominja na tistega ob mošeji Koutubia v Marakešu. Obvezen sprehod na vrh, zaradi enkratnega razgleda na mesto.

Alcazar je kraljeva palača, nekdanja mavrska utrdba in se nahaja na trgu nasproti katedrale. Skupaj z Archivio de Indias in katedralo vpisana v seznam Unescove svetovne dediščine. Skozi celoten del se sprehodimo do Parka Marije Luize in do Plaze de Espana, gotovo najbolj znane turistične točke Sevilje. 

Za zvečer smo planirali ogled flamenko showa. Karte za predstavo smo kupili v Casa de la guitarra, v četrti Santa Cruz. Kvalitetne predstave z glasbo in plesom uprizarjajo vsak večer, vendar prostor sprejme samo okoli 40 gledalcev, se je za karte dobro pozanimati nekaj dni prej. V kvartu je še moč najti dobro ponudbo rokodelskih izdelkov in restavracije in gostilne s ponudbo tradicionalnih jedi. 

Zvečer smo ugotovili, da imamo gumo na tleh. Dodatno zavarovanje, ki smo ga plačali pri najemu avtomobila ni krilo stroškov popravila, zato smo se znašli po svoje. Iz garaže, kjer je bil parkiran avto do najbližjega vulkanizerja je bilo samo nekaj sto metrov, zato smo gumo napolnili in se odpeljali do delavnice. Ni treba, da posebej poudarim, kako smo držali stisnjene pesti, da smo se uspeli pripeljat do tja. Kolobocije z popravilom so nam odžrle dragoceno dopoldne. Popoldne smo se potem odpravili še to Metropol Parasol-a na Plazi de la Encarnation. Leseno strukturo so dokončali leta 2011, zgrajena je na trgu v starem delu mesta. Parasol sestavlja 8 gigantskih gobam podobnih struktur. V kleti je muzej z izkopaninami, v pritličju stojnice in market, prvo nadstropje je dostopno po stopnicah in je javna površina. Večinoma so ljudje posedali na stopnišču in se nastavljali sončnih žarkom. Drugo in tretje nadstropje je bilo v času našega obiska zaprto, ponuja pa panoramski razgled na mesto.

Spali smo se v hotelčku ob slavnem mostu Puente de Isabel II (tudi Triana bridge), v četrti Triana. Kvart je znan po pestrem nočnem življenju, veliko je barov, na splošno pa ulice zaživijo po deseti uri zvečer. 

ZAKLJUČEK: Kot sem že napisala, z vremenom ni bilo najboljše, zato smo v zadnjem trenutku spremenili prvotno načrtovano pot in izpustili Rondo, Malago in treking ob reki Guadalquevir, za kar mi je še sedaj žal. Če potegnem črto pod tem, kar smo videli, bi Barcelono in Granado izpustila, ker nam nista bili všeč in se tja ne bi vrnila. Cordoba nam je bila všeč, v Valencijo in Seviljo bi se še vrnili. Obe mesti sta veliki in ponujata ogromno. Posebno Valencija je pravi kraj za vse generacije. 

Plusi in minusi; v Španiji je turizem industrija. Dobro utečena in prinaša dosti denarja. Za vrednost, ki jo plačaš, dobiš korektno opravljeno storitev, nikoli niti deset procentov manj in nikoli vsaj kakšen procent več!  

Cenovno je to bilo eno naših dražjih potovanj. Prva napaka je bil rentan avto. Cene bencina so še višje kot pri nas, glede na to, da imamo dizla, varnega in varčnega, je bil ta strošek nepotreben. Velik del stroškov potovanja so nanesle vstopnine, parkirnina, plačilo cestnine... 

Občutki so torej mešani; ni me pa navdušilo toliko, da bi si želela še kdaj nazaj.