od Barcelone do Seville, april 2019
Dalibor, Petra in Dani
Tokrat smo se odločili, da potujemo zgodaj spomladi, prva dva tedna v aprilu sta to bila, ker nam je bilo zadosti slabega vremena iz prejšnjih tripov. Žal se nam tudi tokrat ni izšlo po načrtih in željah. Pričakovali smo sončno in toplo vreme, imeli pa mraz in celo sneg na prelazu na poti v Granado.
Z nizkocenovcem Ryanairjem smo leteli v Barcelono, zato smo dodaten dan preživeli v mestu in si, zaradi malo časa, ogledali le nekaj, za nas najpomembnejših točk.
BARCELONA
V mesto smo se odpeljali z najetim avtom, kar se je kasneje izkazalo za precejšnjo napako, saj je parkiranje drago, gužva na cestah velika in navsezadnje smo vseeno večji del tega, kar je bilo v centru za videt, prepešačili. Nekaj poti smo si skrajšali s podzemno, vendar se nam na krajše razdalje ni obneslo, ker so karte za enkratne vožnje predrage.
Barcelona se je uvrstila na seznam svetovnih velemest leta 1992, ko so se tu odvijale poletne Olimpijske igre. V nekaterih kvartih mesta je še čutiti zgodovino, v glavnem pa je Barcelona milijonsko mesto, z modernimi, širokimi avenijami, nobel hoteli in ponudbo, prilagojeno turistom iz vseh koncev sveta.
Najprej je bila na vrsti Sagrada Familia, remek delo arhitekta Gaudija. Bazilika je dejansko najvišja stavba v centru mesta in jo je zlahka opaziti tudi iz daljave. Cerkev je še vedno v grdnji, od leta 1882, in menda bo tako še nekaj časa. Vstopnic nismo rezervirali in kupili vnaprej (na internetu je cena 12 €), zato smo bili ne malo presenečeni, ko so prodajali karte na blagajni pred cerkvijo za 28 € na osebo, kar se nam je zdel prevelik strošek za nas tri. Imeli smo še kar nekaj stvari v načrtu, zato se za vstop nismo odločili. Baziliko smo nekajkrat obkrožili, se poslikali z vseh mogočih kotov in nadaljevali pot proti Mont Juicu.
Na Montjuic smo se odpeljali z kabinsko žičnico, del poti pa prehodili. Kabine so komot in z velikimi steklenimi okni, tako da smo imeli med vožnjo ves čas čudovit pogled na mesto. Na vrhu griča je grad, po poti nazaj grede pa smo prepešačili mogoče nekoč lep in negovan park in botanični vrt, v času našega obiska pa precej zanemarjen in zapuščen. Znana fontana in olimpijski stadion, ki je gostil otvoritveno in zaključno slovesnost OI 1992. leta nista naredila posebnega vtisa.
La Rambla je skorajda obvezna točka, nujna in najbolj oblegana pa je prav gotovo tržnica La boqueria, kjer ponujajo vse najboljše, kar pokrajina premore; pršut, sire, morsko hrano, sokove iz svežega sadja in zelenjave, sladkarije... Tržnica je odprta do 18. zvečer, ponujeni prigrizki in samostojne jedi se prodajajo v majhnih porcijah, zato smo poizkusili vsega po malo. Cene? Višje kot drugje, kar je razumljivo, zaradi reklame, ki jo ta turistična točka ima.
Gothic Quarter je stari del mesta in je od La Boguerie oddaljen samo nekaj sto metrov. Celotno četrt so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja obnovili in rekonstruirali v gotskem arhitekturnem stilu. Dejansko stavbe sploh niso tako zelo stare, kot bi bilo, po imenu čerti, moč ugibati. Pont de Bisbe je bil zgrajen leta 1920, katedrala Santa Eulalia pa med 13. in 15. stol., z rekonstruirano fasado iz leta 1915. Pred cerkvijo in v ozkih ulicah okoli nje je bilo nekaj uličnih umetnikov, ki so prodajali svoje izdelke - akvarele, grafike, slike... Pravi kraj za nakup, kasneje nisem v nobeni suvenirnici dobila česa podobnega.
Za zadnjo smo si pustili še Barceloneto. To je dejansko stara ribiška četrt, ki so jo spremenili v moderen turistično mondeni kompleks. Dolga peščena plaža, številne restavracije in bari, promenada s prestižnimi imeni trgovin in nesramno dragi hoteli, od katerih prav gotovo izstopa na samem robu mediteranskega morja zgrajeni W Barcelona hotel (tudi Sail hotel, zaradi oblike jadra). Ta šest zvezdični hotel je projektiral slavni Ricardo Bofill, tudi avtor še bolj slavnega Burj al Arab hotela jadro v Dubaju.
Za naslednje dopoldne smo imeli planiran ogled stadiona Camp Nou, znamenitega nogometnega moštva Barcelone. Voden ogled traja dobri dve uri, cena vstopnic pa je bila kar konkretna, 35 € po osebi. V sklopu stadionskega kompleksa je uradna prodajalna suvenirjev kluba. Kupiti je mogoče od trenirke do skodelice z grbom kluba ali podobo katerega od najboljših igralcev nogometa.
VALENCIJA
Popoldne smo se odpeljali v Valencijo. Apartma smo imeli rezerviran v strogem mestnem jedru, tik ob starih mestih vratih, kar se je pokazalo za odlično izbiro. Peš smo prehodili ves center z znamenitostmi, pred obzidjem pa je ustavljal bus za Mesto umetnosti in znanosti.
Nekatere vstopnine v Valenciji so nas presenetile. Cene za Oceanografic, Muzej znanosti in Biopark so kar visoke, ostale znamenitosti kot npr. Menjalnico svile (Llotja del la seda) se da videt za nekaj evrov, vstopnine za tržnico (Mercado central) ni.
Ogledom smo namenili dva dneva, sicer je bilo to dovolj, za vse "must see" atrakcije, morda bi, če bi imeli na razpolago še kakšen dodatni dan v mestu, odšli na plažo ali enostavno pohajkovali naokoli. Valencija je dejansko "ravno" mesto na dveh bregovih reke, ki so jo, zaradi katastrofalne poplave v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, preusmerili. Na mestu izsušene struge so zdaj parki, otroška igrišča, celoten del pa se lahko prehodi ali še bolje, prekolesari. Kolesa so na voljo za rent na vsakem koraku, najugodnejša je tedenska izposoja.
V strogem centru smo si ogledali:
- Dos Torres (tudi Torres de Serranos), stara mestna vrata z delom obzidja, od koder je čudovit razgled na mesto
- gotsko stolnico, ki v eni od kapel hrani kelih iz ahata, sveti gral, ki ga zgodovinarji uvrščajo med najverjetnejše kandidate za tistega, ki je bil uporabiljen pri zadnji Kristusovi večerji. Na velikem trgu pred stolnico so številne restavracije in bari s tapasi. Na vogalu smo opazili stojnico gospe, ki je ponujala nekakšen napitek. Očatita (xufa de Valencia) je visokoenergijska pijača, narejena iz fižolu podobne stročnice. Bila je to pijača za kmete, da so se odžejali in hkrati dobili dovolj energije, da so zmogli naporno delo na nasadih. Zdaj se ohlajena in sladkana z medom ponuja turistom kot lokalna specialiteta.
- borzo svile ali La Llotja de la Seda, ki je čudovita gotska profana stavba, zgrajena za potrebe trgovanja v času, ko je Valencija doživela svoj največji razcvet, s koncem 15. stoletja.
- Mercado central, obnovljeno tržnico z več kot tisoč ponudniki lokalnih specialitet. Tržnica se odpre zgodaj, zapira pa se že ob tretji uri popoldne. Hrana je zložena in ponujena tako okusno in privlačno, da si ne moreš kaj, da ne bi česa poizkusil. Glede na vrsto ponudbe so stojnice razdeljene po sektorjih, na voljo so sveže ribe in morska hrana, pršut, sladice, vina in likerji. Vse okusno, cene pa precej nižje in pravzaprav zelo normalne, v primerjavi s tistimi, na tržnici v Barceloni.
- Mesto umetnosti in znanosti, nekakšno futuristično potopljeno mesto, z stavbami: L' Hemisferic(om), stavba, ki ima obliko velikanskega očesa, tudi imenovana "oko znanja"; El Museu de les Ciencies Principe Felipe, ki spominja na okostje velikanskega kita. V stavbi je bila v času našega obiska razstava del s praktičnimi primeri največjih fizikov, matematikov in kemikov sveta. L' Umbracle, vrt palm in citrusov, ki nas je morda nekoliko razočaral. Pričakovali smo osvetljen prostor in oboke, celoten objekt pa je bil tisti večer v temi. El Palau de les Arts Reina Sofia, ki je dejansko velikanska operna hiša, gledališče, razstavni prostor za umetniška dela. Je oblike velikanske ladje, obdane z vodo in je največja zgradba kompleksa. Tu so še L' Agora, pokrit hodnik ob vodnih površinah in najbolj znan, L' Oceanografic, največji evropski akvarij, zgrajen v obliki lokvanja. Akvarij je razdeljen na več ločenih stavb, v katerih so predstavljena posamezna vodna okolja; sredozemsko, arktično, oceani... Za ogled akvarija si je potrebno vzeti nekoliko več časa, lahko tudi cel dan. Čisto na koncu Mesta znanosti je še El Pont de l' Assut de l' Or, viseči most, ki povezuje levi in desni krak avtoceste in nekako zaključuje celoto. Kompleks je doživel številne kritike zaradi netrasparentne in večkrat presežene načrtovane porabe denarja za gradnjo. V opisu sem večkrat uporabila besedo velikanski, ker smo tak občutek res imeli med sprehajanjem po parku.
GRANADA
se nam ni izšla. Že doma, pri načrtovanju poti po Španiji, smo jo uvrstili visoko na seznam obveznih postaj na našem potovanju. Na raznih forumih so ljudje pisali, da je skorajda nemogoče dobiti vstopnice za Al Hambro in tudi sama sem, kljub večkratnim poskusom, obupala. Karto se lahko rezervira in kupi samo za dva meseca vnaprej, za točno določeno uro, sicer je neveljavna. Če imaš srečo... Na uradni spletni strani je namreč že vse zabukirano, le občasno se sprosti nekaj mest. Pri posrednikih pa so karte na voljo po dosti višji ceni, običajno ti vrinejo še vodenje in kosilo, tako da smo sklenili poizkusiti srečo in se odpeljali v Granado na blef. Kart seveda nismo dobili, pri posrednikih pa se nam je zdelo predrago. Že dopoldne je namreč začelo deževati, na okoliških hribih Sierra Nevade je ponoči zapadel sneg. Tako bi si lahko ogledali samo palačo, v slabem vremenu pa nam vrtovi in obzidje sigurno ne bi bili v užitek.
Granada je tudi zibelka flamenka in v upanju, da si bomo lahko ogledali katero od predstav, nam je tudi ta možnost splavala po vodi. Vse kvalitetne predstave so namreč razprodane za nekaj mesecev v naprej.
CORDOBA
nas je pričakala v dežju. Sobo smo imeli rezervirano v starem delu mesta, nekdanji medini. Lepo obnovljena hiša nas je zelo spominjala na riade, kakršne smo videli v Maroku. Dekoracija in notranji vrt z atrijem, razporeditev prostorov, čudovita mešanica orientalskega in španskega. Dejansko je bila Cordoba prva destinacija na naši poti, ki je bila "andaluzijska", skratka taka, kot sem si to pokrajino predstavljala.
Velika mošeja v Cordobi ali Mezquita je obvezna točka ogledov. Nekdanja mošeja je po rekonkvisti spremenjena v stolnico. Na srečo je njena notranjost z značilnimi obokanimi kupolami ostala nespremenjena, le kasneje so ji dodani krščanski elementi. Ravno pretvorba iz mošeje v krščansko cerkev jo je morda rešila pred uničenjem.
Rimski most čez reko Guadalquivir je doživel številne rekonstrukcije in popravila, menda sta od nekdanjega mostu originalna samo še 14. in 15. steber. V lokalih na obrežju smo si privoščili nekaj tipičnih jedi za to regijo, npr. bikov rep in kuskusu podobno jed, s piščancem in zelenjavo. Poizkusili smo liker PX Fino, narejen iz dveh vrst (svetlega in temnega) vina, ki ju združijo pri mizi.
Cordoba je znana po tem, da so ozke ulice nekdanje medine bogato okrašene z lončnicami. Najbolj znana med vsemi je Calleja de las Flores, ki se konča na glavnem trgu. Še ena stvar nam je padla v oči, skoraj na vsakem vogalu dveh ulic je postavljena kapelca s kakšnim zavetnikom mesta, pokrajine...
Pot med Cordobo in Seviljo smo izbrali izven avtoceste in prevozili čudovito pokrajino Andaluzije. Levo in desno so na gričkih posajene oljke, do koder seže pogled. Majhna mesteca in vasice, v katerih smo se ustavili in naredili kakšno fotko, so nas očarala. Nizke hiše, prepleskane z belim apnom, zastrta polkna, na fasadi pa lončki rož. Tišina in mir... le tu pa tam se je iz kakšnega hleva zaslišalo rezgetanje konjev.
SEVILLA
nam najprej ni bila prijazna. Medtem, ko smo iskali hotelček, smo za približno 20 minut parkirali na ulici, kjer to ni bilo dovoljeno. Ko smo uredili formalnosti s prijavo in se vrnili po prtljago, nas je na šipi čakalo obvestilo o prekršku. Kmalu nato je znova začelo deževati, tako da nas je vse skupaj spravilo v precej slabo voljo. Zavili smo v slaščičarno in si privoščili sladke churrose, da bi si malo popravili razpoloženje. Medtem se je zjasnilo in odbrzeli smo v center na oglede. Še sanjalo se nam ni, da bo ta dan še pestro...
Za Seviljo smo imeli na razpolago tri dni in spet smo izbrali samo nekaj stvari, od številnih atrakcij, ki jih to mesto ponuja.
Torre del Oro je stolp na obrežju Guadalquevirja. Njegova zgodovinska funkcija je bila nadzor nad rečnim prometom. Sedaj je v stolpu urejen pomorski muzej, z vrha pa lep razgled na mesto.
Stolnica svete Marije z Giraldo; je največja gotska in tretja največja katoliška stolnica na svetu. Bila je zgrajena zato, da pokaže bogastvo v mestu (obdobje rekonkviste). Ima petnajst vrat in kar osemdest kapel. Na ogled je nekaj pomembnih krščanskih relikvij in umetniških del (oltar in zakristija). Giralda je zvonik ob stolnici, spremenjen iz nekdanjega minareta, ki zelo spominja na tistega ob mošeji Koutubia v Marakešu. Obvezen sprehod na vrh, zaradi enkratnega razgleda na mesto.
Alcazar je kraljeva palača, nekdanja mavrska utrdba in se nahaja na trgu nasproti katedrale. Skupaj z Archivio de Indias in katedralo vpisana v seznam Unescove svetovne dediščine. Skozi celoten del se sprehodimo do Parka Marije Luize in do Plaze de Espana, gotovo najbolj znane turistične točke Sevilje.
Za zvečer smo planirali ogled flamenko showa. Karte za predstavo smo kupili v Casa de la guitarra, v četrti Santa Cruz. Kvalitetne predstave z glasbo in plesom uprizarjajo vsak večer, vendar prostor sprejme samo okoli 40 gledalcev, se je za karte dobro pozanimati nekaj dni prej. V kvartu je še moč najti dobro ponudbo rokodelskih izdelkov in restavracije in gostilne s ponudbo tradicionalnih jedi.
Zvečer smo ugotovili, da imamo gumo na tleh. Dodatno zavarovanje, ki smo ga plačali pri najemu avtomobila ni krilo stroškov popravila, zato smo se znašli po svoje. Iz garaže, kjer je bil parkiran avto do najbližjega vulkanizerja je bilo samo nekaj sto metrov, zato smo gumo napolnili in se odpeljali do delavnice. Ni treba, da posebej poudarim, kako smo držali stisnjene pesti, da smo se uspeli pripeljat do tja. Kolobocije z popravilom so nam odžrle dragoceno dopoldne. Popoldne smo se potem odpravili še to Metropol Parasol-a na Plazi de la Encarnation. Leseno strukturo so dokončali leta 2011, zgrajena je na trgu v starem delu mesta. Parasol sestavlja 8 gigantskih gobam podobnih struktur. V kleti je muzej z izkopaninami, v pritličju stojnice in market, prvo nadstropje je dostopno po stopnicah in je javna površina. Večinoma so ljudje posedali na stopnišču in se nastavljali sončnih žarkom. Drugo in tretje nadstropje je bilo v času našega obiska zaprto, ponuja pa panoramski razgled na mesto.
Spali smo se v hotelčku ob slavnem mostu Puente de Isabel II (tudi Triana bridge), v četrti Triana. Kvart je znan po pestrem nočnem življenju, veliko je barov, na splošno pa ulice zaživijo po deseti uri zvečer.
ZAKLJUČEK: Kot sem že napisala, z vremenom ni bilo najboljše, zato smo v zadnjem trenutku spremenili prvotno načrtovano pot in izpustili Rondo, Malago in treking ob reki Guadalquevir, za kar mi je še sedaj žal. Če potegnem črto pod tem, kar smo videli, bi Barcelono in Granado izpustila, ker nam nista bili všeč in se tja ne bi vrnila. Cordoba nam je bila všeč, v Valencijo in Seviljo bi se še vrnili. Obe mesti sta veliki in ponujata ogromno. Posebno Valencija je pravi kraj za vse generacije.
Plusi in minusi; v Španiji je turizem industrija. Dobro utečena in prinaša dosti denarja. Za vrednost, ki jo plačaš, dobiš korektno opravljeno storitev, nikoli niti deset procentov manj in nikoli vsaj kakšen procent več!
Cenovno je to bilo eno naših dražjih potovanj. Prva napaka je bil rentan avto. Cene bencina so še višje kot pri nas, glede na to, da imamo dizla, varnega in varčnega, je bil ta strošek nepotreben. Velik del stroškov potovanja so nanesle vstopnine, parkirnina, plačilo cestnine...
Občutki so torej mešani; ni me pa navdušilo toliko, da bi si želela še kdaj nazaj.
