12. oktober 2023, Dalibor in Petra. Nastanitev v apartmaju v vasici Costalissoio, na nadmorski višini 1249 metrov, natančneje nad mestom Santo Stefano di Cadore.
Dolomiti so gorska veriga na severu Italije in se delijo na več posameznih skupin. Midva sva prehodila Dolomite Tre cime in Dolomite d' Ampezzo. Vreme oktobra meseca je bilo še čudovito, sončno in toplo, le jutra so bila mrzla in vlažna.
1.) Na krožno pot Treh vrhov sva krenila zgodaj zjutraj, saj so nas opozorili, da zna biti precejšnja gužva in če se želimo izogniti hoji v račjem sprevodu, naj se na pot odpravimo dovolj zgodaj. Res so popoldne na plato pod Tremi vrhovi romali celi avtobusi ljudi, ampak midva sva bila ta čas že naokoli in naju to ni več zmotilo.
Mimo jezera Misurina sva se po gorski cesti pripeljala do Rifugia Auronzo in na parkirišču pustila avto. Za vožnjo po gorski cesti in za parkirnino se plača vstopnina, rampa je postavljena že na začetku vzpona, cena pa je 30 € na dan. V Rifugiu smo si na hitro ogledali ponudbo in se po nasvetu dekleta na informacijah odločila za krožno pot št. 105. Desno od Rifugia se pot najprej rahlo spušča po travnikih in pašnikih, po približno 20 minutah pa je sledil rahel vzpon do čudovite razgledne točke (1 ura hoje), pri kateri se potem lahko nadaljuje po desni poti po pobočju Treh vrhov ali na levo. Midva sva se odločila za slednjo varjanto in se držala steze 105. Sledil je spust do treh manjših ledeniških jezerc. Potem pa samo še navzgor, do Rifugia Locatelli, na 2450 mnv. Po približno dveh urah sva prispela do koče, ki je bila kljub lepemu vremenu zaprta. Kasneje so nam pojasnili, da je glavna turistična sezona v Dolomitih poleti od sredine junija do konca avgusta in potem še zimska, januarja in februarja, seveda tam, kjer je smučarija. Ostale mesece je zaprto.
 |
| Tre cime |
 |
| Laghi dei Piani |
Po malici in krajšem počitku sva za kočo zavila še k dvem čudovitim ledeniškim jezerom (Laghi dei Piani) in nadaljevala pot levo, po pobočju gore Crode dei Piani. Po nekaj deset metrih sva se spustila v galerijo-bunker iz 1. svet. vojne, od koder je skozi okno v steni čudovit razgled na vrhove celotnega pogorja Treh vrhov.
Sledil je malo težji vzpon in potem še ura hoje po ferati* do platoja pod samim vznožjem Treh vrhov. Obvezen postanek za slikanje in še spust do zadnjega Rifugia Lavaredo. Tudi ta je bil že zaprt, zato sva na s soncem obsijani leseni terasi spila nekaj vode, si pretegnila noge in nadaljevala pot do izhodišča.
 |
| ferata pod Crode dei Piani |
Skupaj s postanki za malico in počitkom je bilo za približno 5 ur hoje. Pot 105 nama je bila všeč, ker so skozi celotno hojo lepo vidni vrhovi in je čudovit razgled na pogorje Treh Cim. Le v zadnjem delu, ko sva se že vračala k Rifugiu Auronzo, sva imela špice vrhov na desni strani in potem za hrbtom. Največ obiskovalcev se odloči za (najin) zadnji del poti, do platoja pri Treh Cimah, zato je ta del najbolj obljuden. Vendar je tu pot široka skorajda kot kolovoz in se zlahka izogneš tistim, ki prihajajo iz nasprotne strani ali se umakneš hitrejšim od sebe.
*ferata je zavarovana plezalna pot, opremljena z lestvami, stopnicami, jeklenicami... Obstajajo stopnje težavnosti hoje po feratah, običajno so pred začetkom poti oznake z barvnimi krogci, ki nam povedo težavnost posameznega dela poti. Dejansko so Dolomiti rojstni kraj ferat, ko so odseke opremili z železnimi pomagali in so po besedi ferro - železo dobile ime.
2.) Za naslednji dan sva imela v načrtu jezero Sorapis v Dolomitih d' Ampezzo. Jezero je ledeniškega nastanka, leži na 1925 mnv in slovi po čudoviti turkizni barvi vode. Štart poti je na prelazu Tre croci (passo Tre croci), oddaljenim le 13 km od Cortine d' Ampezzo. Avto sva parkirala ob cesti, na parkirnem prostoru. Parkirnine ni bilo, potrebno pa je plačati v glavni turistični sezoni, ko je verjetno tudi gužva temu primerna.
Mimo pašnika in po senčnatem gozdu se je prvi del poti najprej rahlo spuščal do vznožja gore Sorapis. Na desni strani v skalah so bili vidni bunkerji iz 1. svetovne vojne. Pri manjših slapovih sva naredila prvi predah in spila nekaj vode. Po približno uri hoje se je gozd končal in pot se je začela precej strmo vzpenjati po grebenu gore in kmalu sva se znašla na ferati. Še sreča, da je bil oktober mesec in ne ravno veliko ljudi, sicer bi bila na tem mestu precejšnja gužva, saj je pot na nekaterih mestih tako ozka, da se dva težko srečata in je potrebno počakati, da gre eden mimo in se tako naredi prostor za naprej. Ves čas poti sva imela čudovit razgled na Monte Cristallo na severu in na Monte Sorapis na jugu.
 |
| Cristallo |
Po ležernih dveh urah hoje sva bila pri jezeru in sledilo je manjše razočaranje, saj je bilo tako malo vode, da je bila pokrita le četrtina običajne površine jezera. Po pogovoru z drugimi obiskovalci sva potem izvedela, da je tak pojav za jesenski letni čas povsem običajen in je jezero polno vode samo v spomladanskem delu leta, ko se topi sneg. No, vseeno je bilo vredno truda, malica na soncu nama je teknila in po počitku sva se, polna vtisov, napotila v dolino.
 |
| jezero Sorapis |
 |
| Cristallo |
Še obvezen postanek v Cortini, na kavici in sladoledu, ki je, mimogrede cenejši kot pri nas, v Kopru. Cortina bo leta 2026 gostila zimske Olimpijske igre in zato se na veliko gradijo hoteli, žičnice... Na glavni ulici so prisotne vse najbolj prestižne znamke oblačil, draguljarji, prodajalne smučarske in druge športne opreme... Na splošno pa je bilo mesto ob našem obisku precej zaspano, veliko hotelov že (še) zaprtih ali pa so nizko sezono izkoristili za popravila in adaptacije.
 |
| Cortina d' Ampezzo |
3.) Val Disdende je bila zadnja točka našega potepanja po Dolomitih. Napoved vremena ni bila najboljša in že zjutraj so se začele okoli vrhov delati megle in oblaki. Dan sva izkoristila za ogled ene lepših dolin naokoli. Po panoramski cesti iz vasice Costolissoio proti Sappadi je alpska dolina nekje na sredi poti med krajema. Ohranjena je značilna alpska arhitektura lesenih hiš (baita). Dolino je redno obiskoval papež Pavel II., ker ga je kraj menda zelo spominjal na rodno Poljsko. Osrednja točka doline je cerkev Marije snežne (Madonna della Neve), v celoti zgrajena iz lesa lokalne smreke. Dolina in hribovje okoli nje so bili gosto porasli z čudovitim smrekovim gozdom. V času našega obiska pa so še odstranjevali odmrla in posekana drevesa po silnem neurju leta 2018, ko je bila uničena četrtina gozda.
V dolini je nekaj dobrih turističnih kmetij, ki nudijo domačo hrano in namestitev in nekaj trgovinic z lokalnimi proizvodi; sir, skuta, salame... Za kosilo smo rezervirali mizo v restavraciji Miravalle. Njoki z divjačino, jelenovi medaljoni z gobicami in domače torte - vse okusno in po zelo zelo razumljivih cenah.
