KRPLJANJE

Meni se je dan strašno slabo začel. Po slabo prespani noči sem zjutraj skoraj zaspala in zamudila, saj je bila budilka narobe nastavljena. V desetih minutah sem spravila vse stvari na kup, si umila zobe, za kaj drugega tako ni bilo časa... Vesna je že čakala na dogovorjenem mestu.
Pobrali sva še eno Vesno in se skupaj odpeljale do pumpe na Kozini, kjer se nas je zbralo sedem krpljic: dve Vesni, Kristina, Bojana, Marta, Nataša in moja malenkost. V Radovljici se nam je pridružila še zadnja krpljica, Tjaša.

Kombi Alteršporta z vodičem Matjažem je kmalu pripeljal, spile smo še kavo in se, z jutranjo dozo kofeina podkrepčane, odpeljale novim izzivom naproti. Na parkirišču Soriške planine je sledilo oblačenje, pomerjanje, obuvanje in štimanje opreme. Matjaž nam je dal kratka navodila za hojo in smo šli. Najprej precej položno, po gozdu, sledil je krajši odsek po tekaški progi, potem pa samo še navzgor. Dveh krajših, a ubijalskih klancev smo se skorajda ustrašile. Postanek, čokolada in čaj so naredili svoje. Poguma za naprej je bilo še dovolj.

Po dobrih dveh urah hoje in še vedno nič lepšemu vremenu, vseskozi je bilo namreč megleno in oblačno, smo se odločili, da bo za ta dan dovolj. Zaradi obilice snega in ker se nebo ni in ni hotelo razjasniti vsaj toliko, da bi nam bilo namenjeno videti kaj več razgleda, z vrhom ni imelo smisla vztrajati.

Pojedli smo sendviče in vso zalogo čokolade in seveda nazdravili, z odličnim, domačim limončelom. Sledil je krst za nove "krpljice" in pot nazaj, ki se nam je zdela neskončno dolga. Noge so bile težke, vsaka, kot bi imela sto kil. Utrujene in premražene smo še pojedle joto in zaključile čudovit, adrenalinski dan v naravi.
Lepo nam je bilo, predlog, da krpljanje postane vsakoletna tradicija ni zgrešen!