RIM v dežju in snegu

Rim je bila naša zgodnje spomladanska destinacija, potovali smo februarja meseca in hkrati Daliborjevo rojstnodnevno darilo. Po dolgem času smo bili vsi štirje skupaj na počitnicah.

Od 21. do 26. februarja 2018

Dalibor, Petra, Gabriel in Daniel

PRVI DAN: Popoldanski let iz letališča Ronki v Rim je trajal slabo uro. Daniel je prvič potoval z letalom, zato je bila to tudi zanj prav posebna izkušnja. Z Daliborjem sva tudi prvikrat letela z nizkocenovcem, zato smo bili kar malo presenečeni, da smo si npr. prtljago do letala nesli sami, med samim letom pa nam niso ponudili niti vode, vse je bilo za doplačilo. Ampak povsem razumljivo, saj so nas stale povratne vozovnice za vse štiri skupaj 120 €.

Iz letališča Ciampino v Rimu smo se do centra najprej odpeljali z busom, do glavne postaje Termini, od tam naprej pa z metrojem do naše sobe, v kvartu Aurelio. Približno 20 minut vožnje s podzemno smo imeli iz centra, postaje so lepo urejene, vlaki pa pogosti, na vsake 3 do 4 minute.

Sobo Casa di Zoe sem rezervirala preko Bookinga; nismo pričakovali ne vem kaj, ker je bilo poceni. Iskali in zadovoljili smo se z osnovno namestitvijo, sobo s kopalnico. Zvečer, ob našem prihodu, smo imeli le še toliko dneva na razpolago, da smo v bližini poiskali gostilnico, »Papa e Caccio« je to bila, kjer smo nekaj pojedli. Zvečer je namreč že začelo deževati in še sanjalo se nam ni, da bomo tako vreme imeli cel teden našega bivanja v Rimu.  

DRUGI DAN: Po zajtrku smo se najprej odpravili do Koloseja. To smo si izbrali za prvo točko naših ogledov, od tam pa naprej, po strogem centru mesta.

Izstopili smo na postaji Colosseo, ki se nahaja tik ob mogočnem amfiteatru. Najprej smo se postavili v vrsto za vstopnice, ko je že začelo rositi. Nekaj je bilo zmede okrog nakupa kart, saj ni bilo nikomur povsem jasno, kakšne so cene in popusti za družine, skupine, mladoletne… , no, skratka, Gabri in Dani sta imela prost vstop za mladoletne, midva z Daliborjem sva plačala 8 € po osebi. To je bila poleg Angelskega gradu in Vatikana edina vstopnina v Rimu. Vse ostale atrakcije so na prostem, na trgih in zato brezplačne – hja, niti ne, plačali smo pa 3,50 € turistične takse na osebo na dan.

KOLOSEJ so zgradili leta 70, odprli pa leta 80. Zgradili so ga trije cesarji Flavijske rodbine; Domicijan, Tit in Vespazijan. Ime je dobil po velikanskem, 30 metrov visokem kipu Nerona v podobi sončnega boga, ki je stal v bližini. Kolosej, ki je danes deloma porušen, še vedno kaže svoja štiri nadstropja; prva tri sestavljajo arkade, ki jih ločujejo stebri v dorskem, korintskem in jonskem slogu, četrto nadstropje predstavlja bolj strnjena zidna gmota z okni, zadnje nadstropje, ki je višje od ostalih pa je bolj zaprto, vendar čudovito dopolnjuje arhitekturno podobo amfiteatra od zunaj. Sprejel je lahko 50 tisoč ljudi in v njem so prirejali največje gladiatorske igre v antiki. To je bila najbolj priljubljena zabava Rimljanov, kjer so se posebej izurjeni sužnji borili med seboj in tudi z divjimi zvermi. Posebno slednje borbe so bile precej okrutne, organizirali pa so jih na mojstrski način; areno so spremenili tako, da so postavili griče in gozd, ki je tako, naravnemu okolju podobno, nudilo prizore resničnega lova. Te uprizoritve so imenovali caccie. Nekajkrat naj bi celo uprizorili pravo pomorsko bitko z galejami, ko so za ta namen speljali vodo iz Tibere in z njo napolnili tla amfiteatra. Kolosej je imel tudi poseben sistem za streho v primeru slabega vremena, šlo je za napravo, s pomočjo katere so razgrnili ogromno platno nad vso areno. 

Iz Koloseja smo se potem namenili proti Rimskemu forumu (Foro Romano) in kmalu naleteli na KONSTANTINOV SLAVOLOK; je najmanjši slavolok v Rimu, zgrajen med leti 313 in 315, v čast Konstantinovih zmag v bitkah. Pri slavoloku se tudi konča Sveta cesta (Via Sacra), ki vodi čez osrednji del skozi celoten Rimski forum. Desno smo se po Crivus Palatinus povzpeli na vzpetino, grič Palatin, od koder je čudovit pogled na forum in širše, na celotno mesto do obzorja. Na poti na vrh se je že kar konkretno ulilo in pri vukomprajih smo si kupili dežnike in palerine. Preostanek dneva je bil v glavnem tak, da smo z dežniki pohajkovali po forumu, ki bi mogel biti čudovit in zanimiv, vendar ob lepšem vremenu. 

PALATIN je eden sedmih rimskih gričev in s tem povezan z legendo o nastanku Rima. Brata Romula in Rema je dal stric, ki se je bal za prestol, v košaro in ju vrgel v Tibero. Košaro je naplavilo pod sedmimi griči, kjer ju je našla volkulja. Skrbela je za njiju in ju hranila, dokler nista odrastla in na kraju, kjer ju je našla volkulja, ob vznožju Palatina, sezidala mesto, vsak na enem bregu reke. Ker se nista mogla dogovoriti, kdo bo kralj mesta, sta se zmenila, da bo to tisti, ki bo videl več ptic. Romul poraza ni prenesel in ubil brata, po njem pa je dobilo mesto ime, ki ga nosi še danes (Romul – Roma, 753 pr.n.št.). V dobi Rimskega cesarstva so bile na Palatinu palače številnih cesarjev, npr. Augustusa, Tiberiusa, Domitiana. Okrog palač so nastale razkošne vile plemiških družin, stadion in terme. Palatin je doživel še številne druge razširitve in preoblikovanja v različnih dobah, najbolj pa ga je zaznamovala rodbina Farnezijcev, ki je na griču zgradila vrt (Farnezijev vrt), ki krasi in zaključuje celoto še danes. Občudovali smo parkovne zasaditve mandarinov in prve cvetove kamelij.

FORO ROMANO - Forum Romanum je kraj, kjer so se v antičnem Rimu sestajali njegovi prebivalci; tu so se namreč pogajali o javnih in zasebnih zadevah, tu so bile javne razprave in govori, tu so delili pravico veliki rimski odvetniki, ki so se imenovali »forenses«. Forum je bil dejansko najvažnejše politično in družbeno središče Rima. Forum je bil tudi jedro rimske omike, ki je bila pripravljena nuditi nauke in uredbe vsem narodom, ki jih je podjarmila. Z ureditvijo mestnega življenja je kraj dobil značaj organiziranega središča; v njem so zrastle »tabernae«, današnje trgovine in templji. Ker je Rim neprestano rastel, je prvotni forum kmalu postal premajhen, tako se je zgodilo, da je sledila gradnja več cesarskih forumov, Trajanovega, Avgustovega, Cesarjevega, Vespazijanovega in Domicijanovega.  

Forum Romanum je danes pravzaprav park delno porušenih oz. ohranjenih stavb, saj je utrpel veliko škodo, sprva zaradi barbarskih vdorov, kasneje zaradi plenjenja in ropanja.  

TRETJI DAN: Dalibor nam je priskrbel odličen zajtrk. V bližini naše namestitve smo našli trgovinico z napoletanskimi dobrotami, salame, siri, slaščice…. Mmmmm, vse, da se ti pocedijo sline. Tako smo imeli zjutraj na mizi pršut, sir, princeske… Naša gostiteljica nam je prvi dan ponudila »italijanski« zajtrk, kapučino iz avtomata in »corno«, brioš iz vrečke iz supermarketa. Prvič, nam je bilo to ful premalo, drugič pa smo si za ceno 1,50 € po osebi lahko kupili bistveno več, kot nam je nudila ona. Predzadnji dan je sicer imela »motnje« in nam povsod po stanovanju pustila listke z napisi, da ni dovoljeno hrane kuhat, da je hladilnik namenjen shranjevanju samo živil za zajtrk… V komentarjih na Bookingu je bilo nekaj o tem napisano, ampak sem zelo težko dobila kakšno solidno namestitev, za ne preveč denarja in za vse štiri skupaj. Gabri je postavil zahtevo, da ne bo spal na kavču ali pogradu, s čimer sem se pravzaprav strinjala, večina sob pa je z zakonsko posteljo in dodatnim ležiščem. Tako smo pač mogli požreti tudi muhavost gostiteljice Zoe. Pravzaprav je bila baba zmešana. Pod mojim komentarjem in oceni namestitve, kjer sem zapisala, da zajtrk ni v redu je napisala, da za zajtrk ne nudi  piščanca in pečenega mesa in nas tako hotela prikazat kot zarukane slovane – jugoviče. Še to sem bila zelo prizanesljiva, lahko bi napisala tudi, da je stikala po naših stvareh, da je zapirala gretje v sobi, skratka, terrible!

Tudi tretji dan smo se s podzemno odpeljali do postaje Colosseo in se po glavni ulici napotili proti spomeniku Il Vittoriano (Altare della Patria). Na levi strani ceste Via dei fori imperiali je Rimski forum in Palatin, ki smo si ga ogledali že prejšnji dan, na desni strani pa Rimski forumi. Pred vsakim od teh trgov stoji kip cesarja, ki ga je dal zgraditi. Izstopala in ogledali smo si ta dva:

CEZARJEV FORUM, ki ga označuje bronasti kip Julija Cezarja; na trgu je stal tempelj, s katerim se je cesar ponašal in zase trdil, da izhaja iz rodbine bogov. Od templja je vidnih samo še nekaj stebrov.

TRAJANOV FORUM je bil poslednji cesarski forum, ki so ga zgradili. Postavljen je bil v čast Trajanovih zmag, zato je bil zamišljen in načrtovan kot trg, na katerega so prišli zmagovalci skozi slavolok. Na trgu stoji najbolje ohranjen del foruma, 42 metrov visok Trajanov steber. V temelju je bila celica, v katero so shranili cesarjev pepel. Na vrhu je vse od 16. stoletja kip sv. Petra, prej je bil tam Trajanov kip. Po vsem stebru se vije spirala reliefov, ki prikazujejo boje v Daciji in miroljubna dela, ki jih je uresničil Trajan. Kot zadnji od forumov zaključuje celoto na Piazzi Venezia.

Ob vznožju trga Venezia stoji 70 metrov visok spomenik Il VITTORIANO, imenovan tudi Altare della Patria, posvečen kralju Viktorju Emanuelu II. in zedinjenju Italije. Velja za oltar domovine, tudi zato, ker je v spomeniku grob neznanega vojaka, ki je padel v 1. svetovni vojni. Nad prvim stopniščem, v sredini, stoji kip Viktorja Emanuela na konju, na podstavku pa so prikazana vsa italijanska mesta, ki so prispevala k zedinjenju. V sredini je kip boginje Rome, zavetnice Rima. Tu je tudi grob neznanemu junaku, ob njem pa častna straža. Vodometa ob obeh straneh stopnic predstavljata Tirensko (desno) in Jadransko morje (levo), kipi nad njimi pa ponazarjajo Pravo, Žrtev, (desno) in Slogo, Moč (levo). Po drugem, višjem stopnišču smo prišli do notranjega dela in še po notranjih stopnicah do panoramske terase pod stebriščem, nad katerim so kipi vseh italijanskih dežel. Na levi in desni strani sta nad stebriščem postavljeni dve četverovpregi; Zedinjenje in Svoboda Italije. V naslednjih dneh smo ju dobro videli iz vseh drugih točk mesta. Tudi zaradi tega je bila gradnja spomenika močno kritizirana, saj naj bi bil prevelik. Da bi zagotovili dovolj prostora za gradnjo, so podrli številne dragocene stavbe iz preteklosti. V palači imajo svoj sedež knjižnica, muzej in zavod za zgodovino Italijanskega naroda. 

Ko smo zapuščali Altare, se je močno ulilo. Capljali smo po vodi, ki jo je bilo toliko, da sem se spraševala, od kod vse dere. Po ozkih ulicah smo se namenili k Pantheonu. V kavarni na poti smo spili kavo in za 3 kapučine in vročo čokolado plačali 20 € L. Malo smo se pogreli in nadaljevali proti Pantheonu. Postavili smo se v vrsto za ogled, ki je brezplačen, vendar zaradi tega, da ni bilo prevelike gužve v notranjosti, so spuščali obiskovalce na oglede po skupinah. Ravno ko smo bili na vrsti, na trg prihrumijo protestniki. Vrata Pantheona so nam varnostniki pred nosom zaprli in nas napodili, brez kakršnih koli pojasnil, kdaj se spet odpre in podobno. Slaba volja zaradi vremena, spet se je namreč ulilo, se nam je samo še stopnjevala, »samo tega nam je še bilo treba… » Odrinili smo naprej proti Piazzi Navona.

PIAZZA NAVONA je trg, katerega oblika spominja na stadion; dejansko je to spomenik, ki so ga naredili iz Dominicijevega stadiona. Vzdolž trga so po sredi trije vodnjaki. Srednji, največji in najlepši je slavni Berninijev VODNJAK REK, tudi Vodnjak štirih rek. Štirje ogromni marmornati kipi predstavljajo najpomembnejše reke sveta: Ganges, Nil, Donavo in La Plato in hkrati štiri glavne dele sveta, ki so bili podjarmljeni papeževi avtoriteti. V sredini se dviga obelisk. Vodnjak je poln živali; konj, lev, kača, zmaj, pasavec in golob, ki bo pravkar odletel. Na trgu sta še Vodnjak zamorček in Neptunov vodomet. Zame najlepša stvar v Rimu je prav gotovo Vodnjak štirih rek, saj je skladna celota kiparstva, stavbarstva in slikarstva. Vsak detajl posebej je čudovit, vsi deli skupaj pa so celota, mojstrsko sestavljena v harmoniji in estetsko dovršena. Tudi med fotografiranjem sem se lahko postavila na katero koli točko, z vseh strani je delo popolna celota. Pred fontano stoji cerkev Santa Agnese (sveta Neža) z dvema zvonikoma in kupolo, ki je poznana po freskah. Tukaj smo oglede za ta dan zaključili, zaradi slabega vremena in premočeni, smo rabili topel čaj in obrok. 

Zvečer smo se pripeljali nazaj v center, do trga pri Španskih stopnicah. Spet je deževalo, zato z fotografiranjem ni bilo nič. Sprehodili smo se po glavni ulici, Via del corso, ki vodi od Španskega trga proti Piazzi del popolo, od koder smo imeli postajo za nazaj. Na Španskem trgu in ob glavni ulici so trgovine prestižnih znamk (Prada, Gucci, Valentino…) in bolj, kot smo se oddaljevali, nižje so bile cene in hkrati trgovine cenejših blagovnih znamk. Ob vetrinah prodajaln pa brezdomci, neka stara gospa je imela narejeno »hišo« iz kartona v izložbi Prade.

Na Piazzo del popolo smo prišli pozno in že utrujeni. Bila je povsem prazna in deževalo je. Zmanjkalo mi je tudi baterije in sklenili smo se vrniti v enem od naslednjih dni.

ŠPANSKI TRG je eden najbolj poznanih rimskih trgov, ime je dobil po bližnji Španski ambasadi. Od tod vodijo najbolj znane in najbolj elegantne rimske ulice, slavne zaradi velikega števila galerij, prestižnih trgovin in zaradi številnih razstav, ki so tu organizirane skozi vse leto. Sredi trga, prav pred stopniščem Trinita' dei Monti (Španske stopnice), je sloviti vodnjak Barcaccia (grda barka), delo Berninijevega očeta Petra; pri delu mu je verjetno pomagal sin. Tako se imenuje, ker zgleda kot potapljajoče se barka. Sestavljena je iz dveh bazenov, enega znotraj drugega. Prvi je čoln poln vode, zunanja barka pa predstavlja reko. Najlepši in najbolj poznani del trga so Španske stopnice. Narejene so bile leta 1723, z namenom povezati dve glavni ulici, Vio Felice in Vio del Babuino. Stopnišče sestavlja 135 stopnic, slavnih zaradi modnih revij, ki se tu odvijajo skozi vse leto. Prvič smo bili tu zvečer in potem v naslednjih dneh še nekajkrat, saj je bila zraven postaja podzemne. Vsakokrat, ko smo prišli do trga, je deževalo in prav neverjetno je, da v celem tednu ni bilo dneva, ko bi si trg lahko ogledali in fotografirali v suhem.

ČETRTI DAN je bil planiran za FONTANO DI TREVI. Najbolj znan in najbogatejši (po številu okrasja) vodnjak na svetu stoji na trgu Trevi in je delo Nicole Salvija iz leta 1732. Na njem je relief device, saj legenda pravi, da so z njeno pomočjo odkrili vodni vir, ki še danes napaja vodnjak (že za časa rimskega imperija). Posvečen je bogu morja, Neptunu, ki je hkrati osrednji lik vodnjaka. Stoji na vozu v obliki školjke, vlečeta ga dva konja. Eden od konj predstavlja mirno morje, eden je nemiren in predstavlja viharno morje. Konja jezdita dva tritona, stvora s pol človeškega in pol ribjega telesa. Legenda pravi, da če se vrže kovanec preko rame v fontano, se nekega dne vrneš v Rim (Večno mesto – Citta' eterna). Nam je že bilo jasno, da si, zaradi izredno slabega vremena, vsega planiranega ne bomo mogli ogledati, zato smo prav vsi štirje vrgli kovanec čez ramo, v želji, da še pridemo. Vodnjak je čudovit, vendar me je presenetilo dejstvo, da je stisnjen na majhnem trgu ob fasadi palače in je vse skupaj delovalo precej klaustrofobično. Po slikah, ki krožijo po internetu in drugje sem si vodnjak predstavljala bistveno večji, vendar je vseeno čudovit.

Naslednji je bil na vrsti za ogled PANTHEON. Je najslavnejši spomenik rimske umetnosti. Gre za tempelj, ki je bil posvečen vsem predkrščanskim bogovom. Zgradili so ga na željo Marka Vispanija Agripe (graditelj in snovalec mesta za časa Avgustove vladavine), kar navaja napis na zunanji strani, preuredili pa v času cesarja Hadrijana, v 2. stoletju. Kasneje ga je bizantinski cesar podaril papežu (leta 608), ki ga je spremenil v cerkev.

V notranjosti je bilo v sedmih vdolbinah med marmornatimi stebri sedem kipov glavnih planetarnih bogov, in sicer: Apolona, Diane, Jupitra, Marsa, Merkurja, Saturna in Venere. Vse stene v notranjosti so bile pokrite z marmorjem. Vhodna bronasta vrata so še originalna. Zunanja vrsta stebrov na verandi je iz osem monolitov sivega granita, postavljenih na bazo iz belega marmorja. Večina tal je tudi še originalna; narejena iz večbarvnega marmorja in kamnov, razporejenih v diagonalne vrste kvadratov in krogov. Polkrožna kupola je narejena iz enega dela premera 43,5 m in je največja kupola kadarkoli zgrajena z uporabo zidne konstrukcije. Okulus je okrogla odprtina na strehi, približno 9 m premera. Služi za prezračevanje in osvetlitev in je hkrati skoraj edini vir svetlobe v notranjosti stavbe. V tleh so luknje, ki skrbijo za drenažo, deževnica pa skrivnostno ponikne, neznano kam. Okulus ni namenjen samo dekoraciji, ampak predvsem zmanjšanju mase strehe.

V Pantheonu se nahaja grobnica Viktorja Emanuela II. in Rafaelov grob. Na sredini trga pred Pantheonom je vodnjak, katerega osrednji del je obelisk, pripeljan iz Egipta, odpeljan iz kakšnega Ramzesovega templja. Nekoč je bila na trgu tržnica in da bi ohranili sveže pridelke, so prodajalci namakali ribe in zelenjavo v vodnjaku. Zaradi smradu so si mestne oblasti dolgo prizadevale, da bi stojnice umaknili drugam, kar jim je uspelo doseči šele v 18. stoletju, s papeževim dekretom.

Ob Tiberi smo se popoldne sprehodili do Angelskega gradu, na drugi strani reke, tik ob Vatikanu. Med potjo je bilo na obeh bregovih reke polno stojnic s spominki in hitro hrano.

CASTEL' SANT ANGELO Zgraditi ga je dal rimski cesar Hadrijan kot mavzolej zase in za svojo družino. Pozneje je bil v rabi kot zapor oziroma trdnjava, danes pa je muzej. Mavzolej je bil zgrajen med letoma 135 in 139. Ime je dobil po kipu angela na vrhu stavbe. Hadrijanov pepel so spravili v stavbi po njegovi smrti leta 138, skupaj s pepelom njegove žene Sabine in posvojenca Lucija Elija. Pozneje so mavzolej uporabljali za posmrtno počivališče tudi drugih cesarjev, vse do leta 217. Shranjene vaze s pepelom so bile uničene leta 410, ko so Vizigoti oplenili Rim. Leta 401 je bil mavzolej spremenjen v trdnjavo, nato pa so jo papeži od 14. stoletja uporabljali kot utrdbo v primeru napada na Rim. Vatikan je grad uporabljal tudi kot zapor (npr. Giordano Bruno je bil tu zaprt šest let). V gradu so zbirke orožja, listine o zgodovini gradu in predmeti, povezani z zgodovinskimi dogodki in osebnostmi gradu. Čisto na vrhu je razgledna ploščad, iz katere je čudovit razgled na celoten Rim in Vatikan.

ANGELSKI MOST, ki povezuje oba bregova reke, tik pred gradom, je dal zgraditi Hadrijan. Most je bil zgrajen na treh obokih in povezan z bregovoma z strmima priključkoma. Danes stoji most nad reko Tibero na petih obokih, namenjen je le pešcem. Na mostu je 12 kipov, in sicer sveti Peter, sveti Pavel in deset angelov, ki opisujejo pasijon z napisi na podstavkih, in sicer: angel s stebrom, angel z bičem, angel s trnjevo krono, angel s svetim prtom, angel s plaščem in kockami, angel z žeblji, angel s križem, angel s pergamentom, angel s spužvo, angel s sulico. Na mostu je bilo več prodajalcev selfie stickov kot turistov, pred gradom pa so se trije, v rimske legionarje oblečeni fantje, pritoževali nad vremenom, saj se nihče ni hotel fotografirati z njimi in zato niso imeli nobenega zaslužka.

Pozno popoldne smo še poiskali najstarejšo sladoledarno v Rimu, Giolitti in poskusili sladoled, ki je bil res odličen. Sladoledarna je v stranski ulici, rabili smo navigacijo, da nas je pripeljala do tja, vendar je bila polna ljudi in turistov. V vrsti smo čakali na kepico sladoleda. Zgodba pač naredi svoje: vse skupaj se je začelo davnega 1890., ko sta zakonca Giolitti odprla prodajalnico mleka iz lastne pridelave. Zaradi vrhunske kvalitete proizvoda, kmalu postaneta dobavitelja mleka za kraljevo hišo v Rimu. Od tu naprej je šlo vse samo navzgor, odprejo nekaj drugih trgovinic, sin Nazzareno pa na trenutni lokaciji v ponudbo vključi še prodajo sladoleda. Danes je že tretja generacija, ki nadaljuje delo in ponudbo sladoleda, narejenega po prvotni, originalni recepturi, ki je družinska skrivnost. 

PETI DAN je bil nedelja in namenjena ogledu Vatikana. Bila je to tudi zadnja nedelja v mesecu, ko je vstop v vse galerije brezplačen. Papež je s tem  omogočil oglede tudi tistim, ki si plačila vstopnine ne morejo privoščiti. Zgodilo pa se je tisto, kar nismo pričakovali, vrsta za v Sikstinsko kapelo in za ogled Vatikanskih muzejev je bila dolga po moje okoli 2 km, saj se je vila vse naokoli obzidja, do samega trga svetega Petra. Za vstop na trg svetega Petra smo mogli v vrsti čakati za čez detektorje kovine in ko smo že bili na trgu, se je tu vila dolga vrsta dveh ali treh kolon ljudi. Ena naj bi bila za ogled katedrale, ena za na kupolo, ena za galerije. Ko sem vprašala zadnjo gospo v vrsti, za katero znamenitost čaka, niti ni znala povedati, ampak je samo rekla, da pač čaka (božje potrpljenje ali kaj?!) No, za galerije se nismo odločili, ker vrata za oglede zaprejo ob nedeljah ob 14., pol ure prej pa se je treba pomikati proti izhodu. Najverjetneje do 14. ne bi prišli na vrsto niti za nakup kart. Tako smo počakali v vrsti za na kupolo. Gabri in Dani sta godrnjala, ker smo kupili karte za peš po stopnicah, čeprav je za doplačilo del poti mogoče narediti z liftom. Ampak tako je bilo bolj doživeto, prehodili smo 551 stopnic do vrha. Sama kupola je bila zame skorajda majhno razočaranje, precej manjša od tiste v Firencah in precej bolj enostavna v gradnji in okrasju. Celotna cerkev svetega Petra je pravzaprav zgrajena tako, da je izredno inpozantna od zunaj, z stebriščem in ogromnim trgom s pročeljem cerkve. Vendar name ni naredila nekega izrednega vtisa. No, če nič drugega, smo v barčku na vrhu katedrale, spili najcenejšo kavo v Rimu, kapučin je bil le 1 €. In še; takoj na vstopu v Vatikan mesto so table, da popusti ne veljajo ne za invalide, ne za romarje, ne za študente in da je plačevanje mogoče le v gotovini – božja volja ali biznis?!

VATIKAN – država je med najmanjšimi državami na svetu in edina svoje vrste, ker predstavlja duhovno in upravno središče krščanske vere. Kot država je postala neodvisna od italijanskega ozemlja s podpisom Lateranskih pogodb 11. februarja 1929. Njena zgodovina pa se je pričela že takrat, ko je dal cesar Konstantin zgraditi prvo mogočno baziliko na kraju, kjer je umrl sveti Peter. Sedanjo baziliko so začeli graditi l. 1500, sprva po Bramantijevem načrtu, kasneje so načrte delno spremenili in nadaljevali gradnjo po Michelangelovim in še kasneje po načrtih Maderne. Leta 1657 leta je Bernini dokončal gradnjo z dvema mogočnima kolanadama na trgu svetega Petra. Sredi trga ja egipčanski obelisk, ki so ga pripeljali iz Neronovega cirkusa, na vrhu katerega je križ. Ob straneh sta dva vodometa, Berninijev in Madernov. Med fontanama in obeliskom sta dva diska, če se stopi na enega od njiju, se iz te točke vidi samo eno vrsto stebrov, ostale izginejo. Pred cerkvijo je veliko stopnišče, pročelje pa sestavljajo številni stebri. Med enim in drugim stebrom je vrsta oken, na sredini pa velika loža, iz katere papež pošilja »Urbi et orbi« vernikom in svetu. 

Notranjost bazilike je ogromna in v njej so nekatera pomembna umetniška dela, npr. Michelangela, Youngerja, Raphaela. Najbolj znana je Michelangelova »La Pieta«, ko Marija drži Jezusa po tem, ko je umrl. Kip je za steklom in pred njim velika gužva, tako da sem se mogla prebiti v ospredje, da sem lahko naredila nekaj posnetkov. 

V središču bazilike stoji papežev oltar. Ker je bila nedelja, je ravno potekala maša, vendar varnostniki niso dovolili pristopa obiskovalcem, temveč le vernikom. Na desni strani, ob katedrali, je palača, ki je domovanje papeža. Varuje ga Švicarska garda, majhna oborožena sila Vatikana. Ustanovljena je bila leta 1506 s prihodom prvih 159 švicarskih najemnikov v Vatikan, ki so zapriseženi, da bodo papeža varovali tudi s svojim lastnim življenjem. Največji spopad je garda doživela 6. maja 1527, med četrto plenitvijo Rima, ko so bili ubiti skoraj vsi gardisti, pri tem pa so papežu Klemenu VII. omogočili uspešen beg iz Vatikana. Danes imajo bolj ceremonialno vlogo, po atentatu na papeža Wojtilo leta 1981 pa so začeli dajati večji poudarek na borilne veščine in uporabo strelnega orožja. Njihove uniforme so gotovo najbolj pisane vojaške uniforme na svetu, posebno krojene, z širokimi hlačami do kolen, z modrimi, rdečimi in rumenimi črtami. Zamislil si jih je nekdanji poveljnik Jules Repond, v uporabo so prišle leta 1914. Gardisti nosijo tudi čelade z rdečimi peresi, s tem, da so pri poveljnikih peresa rdeče barve.   

V Vatikanu smo po tednu dni doživeli dopoldne nekaj lepega vremena, za kakšne pol ure se je precej sramežljivo izza oblakov pokazalo sonce. Popoldne smo z ogledi zaključili, kot rečeno, galerije in muzeji se zapro zgodaj, zato smo se mimo Angelskega mostu napotili do Piazze del popolo. Še prej pa smo se ločili, jaz sem šla v Galerijo moderne umetnosti na ogled razstave Magnum fotografov, moški del pa je šel na kosilo. Mislim, da je bila to zadnja razstava magnumovcev, saj sem vse fotke videla že stokrat, vstopnine pa so vedno in povsod visoke. Z mojimi fanti naj bi se potem dobili na Piazzi del popolo in si jo skupaj ogledali, pa so se od nekod spet prikazali protestniki in preplavili trg. V tisti gužvi se seveda nismo dobili, po telefonu pa je bil Dalibor nedosegljiv, tako da sem že mislila, da smo se izgubili. Po nekaj tavanja gor in dol in izogibanju, beri bežanju pred protestniki, smo se le uspeli priklicati po telefonu in se zmenili, da se dobimo pred galerijo. Tu so se naši ogledi v Rimu tudi zaključili, ne pa tudi naše dogodivščine (… več o tem v nadaljevanju… ). Zvečer smo imeli rezervirano mizo v gostilni »Joseph«, v kateri smo jedli vsak dan odlično kosilo. Za zadnji dan smo si privoščili malo boljšo večerjo, nekatere specialitete, fiorentino v konjakovi omaki, pašto s kaneštrelami, neko tipično lokalno sladico, katere ime smo pozabili (zapiski!!!). 

ŠESTI DAN smo se zbudili v zasneženo jutro. Kakšno presenečenje! Snega je zapadlo kar za enih 20 do 30 cm, ravno toliko, da je nastal popolni kaos. Večina trgovin je bila zaprtih, podzemna je začela vozit šele po 10ih dopoldne, avtobusi še kasneje. Taksiji sploh niso vozili, ker je sneg v Rimu tako redek pojav, da nihče nima verig in ni nanj pripravljen. Prejšnji večer sem po netu, še sedaj ne vem, kaj me je prijelo, rezervirala in vplačala karte za transfer od glavne postaje Termini na letališče. Ko smo se namreč pripeljali do postaje, je bila, zaradi zamude prevozov, gneča taka, da so se ljudje stepli (dobesedno) za dobit sedež na avtobusu. Dejansko, brez internetne rezervacije, nisi imel možnosti prevoza do letališča. Nekako se nam je uspelo prebiti naprej, skregali smo se z enimi Španci ali Portugalci, ne vem, kaj so bili, ker smo šli iz vrste in pustili mesto tistim, ki so že imeli odhode letal, mi smo bili še precej zgodnji. Ko smo potem pristopili nazaj v vrsto, se je tip razburjal, da nismo na vrsti in naj gremo nazaj, čeprav smo bili na postaji pred njimi. No, naslednji šok nas je čakal na letališču. Check in ni delal, vsa okenca so bila zaprta, gneča taka, da smo bili kot sardine stisnjeni, vladal je popolni kaos. Nihče ni dajal informacij, vladalo je izredno stanje. Počasi so le začeli objavljati odpovedane lete in imeli smo neverjetno srečo, da smo bili eni redkih, ki smo tisti dan poleteli proti domu. Po urejenih letaliških formalnostih, ki so nam trem šle gladko, pri Daliborju pa so se vedno zakomplicirale J, (zgleda tako ali kaj, da ga vedno dajo na stran za podroben pregled…) smo potem sedeli še ene tri ure na letalu, da so očistili zamrznjena krila. Popolnoma nepripravljene službe, brez opreme in premalo ljudi, zato je trajalo toliko časa in zato je toliko letal ostalo na tleh. Na splošno si bomo Rim zapomnili po vremenu, ki nam niti malo ni bilo naklonjeno, za zadnji dan, kot piko na i pa smo imeli še sneg, ki ga v Rimu vidijo vsakih 40 let enkrat! To bi bila nekako tudi zaključna misel foto knjige in našega potovanja. Ko to sestavljam, je že oktober in pred nami je nova dogodivščina, Maroko. Hitim končati knjigo in zapise in se hkrati jezim sama nase, da sem deloma že pozabila podrobnosti. Za naslednje potovanje si bom delala zapiske oziroma video zapise sproti, da bo potopis potem vsaj malo hitreje sestavljen.

Torej, kovanec smo vrgli, vrnemo se še kdaj, saj smo veliko načrtovanega izpustili, ob naslednji priložnosti pač…