Naše destinacije so bile Pisa, naslednji dan Firence in nazadnje še San Giminiano. Zaradi pomanjkanja časa smo izpustili Sieno, to naj počaka za naš naslednji obisk te čudovite pokrajine, zibelke zahodne kulture in renesanse. Vrnemo se sigurno še kdaj!
PISA
Po legendi so mesto ustanovili trojanski begunci iz istoimenskega mesta v dolini reke Alpheus na Peleponezu. Center mesta je Lungoarno, obrečni predel, s številnimi kavarnami, pubi in trgovinami, kar privablja na tisoče ljudi, ki posedajo ob bregovih Arna. Zgodovinski mostovi, ki povezujejo oba brega reke so štirje. Med našim obiskom, konec februarja (2015) meseca, ni bilo tako živo, smo pa zato imeli priložnost videti vse znamenitosti v miru in nikjer ni bilo pretiranega čakanja in gužve.
Podnebje je ugodno zaradi bližine morja, pozimi je sneg izredno redek pojav, poleti pa vročina ni prehuda. Mesto je dom vsaj trem najpomembnejšim univerzam v Italiji in središče več raziskovalnih inštitutov. Med najpomembnejše spomenike mesta sodi znamenita Campo dei miracoli, t.i. Trg čudežev, ki je od leta 1987 del svetovne dediščine Unesca. Potovali smo z avtom. V neposredni bližini trga je urejeno, plačljivo parkirišče. Kjerkoli drugje v mestu je parkirati skorajda nemogoče in predvsem ni varno. Kasneje, med sprehodom, smo na malo bolj odročnem predelu ob reki videli razbite šipe na nekaj avtomobilih.
CAMPO DEI MIRACOLI
je čudovit trg pravokotne oblike, z dveh strani obdan s starim mestnim obzidjem. Poševni stolp je na desni strani, katedrala v sredini in krstilnica na levi. Trg je rezultat arhitetkurnih, umetniških in obrtniških dosežkov mesta v času, ko je to doživelo svoj vrhunec. Od konca 11. do začetka 13. stoletja je namreč mesto doseglo svoj največji razcvet in že leto po zmagi nad Saraceni (1062-ega leta) so samozavestni Pisanci začeli graditi še danes enega najveličastnejših sakralnih objektov na svetu. V Pisi, ki je že konec 9. stoletja postala samostojna pomorska republika in pridno izkoriščala gospodarske danosti svoje lege, sta se razvili dve mestni jedri. Posvetna oblast je domovala v mestni palači na trgu Piazza dei cavalieri, katedralni sklop pa je bil sedež cerkvene oblasti.
KATEDRALA
Santa Maria Assunta je romanska mojstrovina, dokaz prestiža in bogastva pomorske Republike Pise. Je mešanica različnih vplivov, klasičnega romanskega, bizantinskega in islamskega, kar je posledica prisotnosti različnih kultur in živahne trgovine v takratni Pisi.
Sedanji izgled cerkve je posledica ponavljajočih se rekonstrukcijskih del v različnih obdobjih. V 19. stoletju začnejo zamenjevati notranjo in zunanjo dekoracijo s kopijami, originale hrani muzej, ki se nahaja v zadnjem delu trga, postavljen za katedralo. Vstopnine se lahko plača ločeno, za ogled vsakega posameznega poslopja na trgu ali pa kupite enotno karto.
Bogato okrašeni sta tako notranjost kot zunanja fasada cerkve, obložena z marmornatimi ploščami v sivem in belem odtenku z okrasjem marmorja pastelnih barv in brona. Nekoliko grenak priokus pomeni dejstvo, da je kar nekaj okrasja in stebrov nabrano kot vojni plen in izropano iz cerkva in katedral po Siciliji.
POŠEVNI STOLP
V mestu so prisotni vsaj še trije stolpi, ki odstopajo od svoje vertikalne osi, za kar so kriva mehka, prodnata tla, ki se ugrezajo.Za popoln učinek ob obisku Campa dei Miracoli je treba pristopiti iz vzhodne strani, skozi Porta Santa Maria, saj dobimo tako najboljši pogled na nagibajoči se stolp. Campanille (prostostoječi zvonik, ki je značilen za italijanski prostor) se je začel pogrezati že, ko je bila končana prva gradbena faza. Prav zaradi nagnjenosti je danes najbolj prepoznavna značilnost mesta in širše pokrajine. Campanille je okroglega tlorisa, razčlenjen s šestimi galerijami, na dnu okrašen s slepimi arkadami. Z vrha čudovit razgled na celotno mesto z okolico. Med hojo po stopnicah je čutiti nagnjenost stolpa.
FIRENCE
Pisa, še bolj Firence in San Giminiano, ki ga bom opisala v nadaljevanju, so kraji, kjer je čutiti umetnost na vsakem koraku. Ogromno je galerij, umetniških razstav, znamenitosti niti ne omenjam. Dosti kvalitetna je ponudba spominkov in drobnarij, ki jih kupujejo turisti pri uličnih slikarjih, kiparjih... V trgovinicah, posebno v coni okrog Ponte vecchia, je ponudba raznolika in kvalitetna.
Kaj doživeti in videti poleg znamenitih Duoma, Ponte vecchia, krstilnice in Giottovega zvonika? V Firencah lahko ostanemo en dan, ali pa smo v mestu deset dni in prepričana sem, da nam vsega ne uspe videti. Tu so še Mercato in hrana, saj je Toskana znana po odličnih vinih, salamah, siru, olivnem olju... Mi smo izbrali vsega po malo.
DUOMO
je peta največja katedrala na svetu, za baziliko v Rimu in katedralami v Londonu, Sevilli in Milanu. V Firence smo prispeli v večernih urah in se takoj odpravili na trg Duomo. Videti prvič tako impresivno stavbo naredi poseben vtis. Naslednji dan smo se povzpeli na vrh katedrale, od koder je čudovit pogled daleč naokrog. Posebnost katedrale je ravno ogromna, samonosilna kupola. Problem izgradnje so po načrtih arhitekta Brunellescha rešili po principu tanjšanja robov, ko iz začetnih osmih metrov s pomikanjem preklad preide do samo metra širine zidu s sredini. Med hojo na vrh je dobro vidna nagnjenost zidov, saj so stopnice speljane med obema lupinama kupole.
Notranji del kupole dosega višino 90 metrov, medtem ko zunanja konstrukcija sega kar 116,5 m visoko in tako dominira nad celotno ravnino Firenc. Notranjost cerkve je precej preprosta, nad južnim vhodom se nahaja t.i. HORA ITALICA - ura, ki je bila v uporabi do 18. stoletja. Dan je razdeljen na 24 ur, različnih dolžin, odvisno od letnega časa in se je začel z zvonom večernice.
POSEBNOST: Brunelleschi je konstruiral kupolo tako, da je služila kot inštrument za opazovanje sonca. Na sredini kupole postavljena odprtina projecira svetlobo na tla katedrale. S proučevanjem razmerja med višino in premerom projecirane svetlobe so znali napovedati npr. poletni solsticij, sončni mrk... Na tleh katedrale so začrtane glavne smernice gibanja sonca skozi letne čase.
ZVONIK GIOTTO
stoji na desni strani glavnega vhoda v katedralo. Visok je 84 metrov. Ravno tako kot katedrala je prekrit z večbarvnimi ploščami marmorja; belega iz Carrare, zelenega iz Prata in rdečega iz Maremme. Na okrasnih ploščah so prikazani biblijski prizori, pa tudi taki, iz vsakdanjega življenja, planeti in elementi svobodne umetnosti in zakramenti so drug ob drugem.
KRSTILNICA
Posvečena je Janezu Krstniku, zavetniku Firenc. Glavna stavba ima obliko osmerokotnika (osmi dan vstajenja) s kupolo in spominja na manjšo baziliko. Bila je kraj snidenja vitezov in pesnikov in vsebuje polno simbolike, tako v sami izgradnji, kot v ornamentih. Služila naj bi tudi kot prostor za srečanja prostozidarske lože. Zanimivo je dejstvo, da Dante navaja krstilnico v svoji Božanski komediji. Med našim obiskom je bila fasada in s tem tudi znamenita vrata krstilnice, pokrita z gradbenim odrom zaradi prenove in žal znamenitih vrat krstilnice nismo videli.Troje vrat, ki so trenutno nameščena na fasado krstilnice so replike, originale hrani muzej.
PIAZZA DELLA SIGNORIA
Je osrednji trg v Firencah, dom civilne oblasti (Palazzo Vecchio), središče družabnega življenja v mestu. Ima obliko črke L in se nahaja v osrednjem delu srednjeveških Firenc, južno od katedrale in le nekaj deset metrov od mostu Ponte Vecchio in Arna.
Osrednji element trga je t.i. Loggia della Signoria (tudi Loggia dei Lenzi), ki je bila prvotno zgrajena za nagovor množice v času uradnih slovesnosti v mestu. V 16. stoletju Loža izgubi prvotno funkcijo in tako postane nekakšen muzej na prostem, z zbirko skulptur družine Medici.
Kipi Piazze della Signoria niso le dekorativni niz skulptur na najvišji ravni, temveč predstavljajo največjo zbirko tovrstne umetnosti na svetu. Najbolj znana dela so Neptunov vodnjak, Michelangelov David, Ercole e Caco Bandinellija, Giuditta e Oroferme in Il Marzacco (lev) slavnega Donatellija.
GALERIJA UFIZZI
Moški del ekipe se je odločil za drugačno vrsto kulture, izpustili so Uffici in zavili v Rock Cafe. Ženskemu delu ekipe pa se je vseeno zdelo, da bi bilo izpustiti ogled galerije pravi zločin, kljub kar visoki vstopnini, 12 €. Nazadnje je to eden od najpomembnejših, največjih in najbolj znanih muzejev na svetu. Hrani neprecenljivo zbirko umetnin. Družina De Medici je postavila temelje kolekciji, ki je skozi stoletja pridobivala na vrednosti in velikosti. Veliko del je bilo zbranih iz donacij, izmenjav, večjo zbirko verskih del iz 18. in 19. stoletja pa so v Ufizzi prepeljali iz številnih samostanov in konventov, ki se v začetku 20. stoletja začno množično zapirati in odpravljati.
Razdeljena v različne dvorane, zbirka v kronološkem vrstnem redu prikazuje dela od 12. do 18. stoletja, renesanso. Na ogled so dela največjih mojstrov - umetnikov; Caravaggia, Giotta, Leonarda da Vincija, Michelangela, Raphaela, Montagna, Tiziana, Rubensa, Rembrandta, Botticellija...
PONTE VECCHIO
prečka reko Arno v njeni najožji točki v mestu. Zgodovina pravi, da je bil prvi prestop reke že kmalu po ustanovitvi mesta, ali sredi 1. stol. p. n. št. Težko je oceniti, koliko mostov je reka Arno odnesla med številnimi poplavami, definitivno pa je sedanji most na tem mestu od prenove, leta 1177. Leta 1442 so mestne oblasti, zaradi ohranjanja čistoče v mestu, zaukazale mesarjem, da svoje prodajalne preselijo na most. Tako so se izognili neznosnemu smradu v samem mestu, za mesarje pa je bilo prikladno, saj so odpadke pometali v reku in tako "odplaknili" smrad iz mesnic. Da bi pridobili nekaj več prostora v majhnih prodajalnicah, so mesarji na zadnjem delu trgovinic dozidali več čez rob segajočih majhnih prostorov na lesenih drogovih. Taka oblika mostu se je ohranila do danes in je ena od posebnosti in zanimivosti, zaradi katerih je most svetovnega slovesa. Trenutno zasedajo prostore trgovinic v glavnem urarji in zlatarji z astronomskimi cenami artiklov v prodajalni. Po koncu delovnika vse trgovinice zaprejo s težkimi lesenimi ploščami, verjetno zaradi varnosti pred krajami. Zato obvezen ogled pred zaprtjem trgovinic.
In še zanimivost; po umiku nacističnih vojakov je bil to edini most v Firencah, ki ga niso uničili.
MERCATO .... IN HRANA
Obisk tržnice (v neposredni bližini glavne železniške postaje) v Firencah je bilo skorajda majhno razočaranje. Pričakovali smo veliko ponudbo lokalnih pridelkov s kmetij. Ponudba je bila že prava, le cene navite in namenjene petičnim turistom. Tu se pokaže kot dobro prodajana zgodba "made in Toscany" ali DOC Toscana. Vse, kar ima to označbo na etiketi je trikrat ali štirikrat dražje. Vendar daleč od tega, da vse ponujeno ne bi bilo odlično. Prav nikjer, pa res nikjer, nismo dobili slabe kave, pizze ali pašte. V kulinariki in postrežbi je treba res "dati kapo dol" in priznati, da so Italijani mojstri v pripravi hrane in postrežbi (aranžiranju hrane). In cene? Preden smo karkoli naročili, smo preverili cene, vendar se v samem centru Firenc, v bližini Ponte Vecchia npr. se lahko poje kosilo po že zelo, zelo zmernih cenah.
leži na samem robu province Siena. Je značilne srednjeveške arhitekture in ureditve mesta iz 14. stoletja in zato uvrščen na Unescov seznam kulturne dediščine. Mesto je znano po številnih stolpih, kar mu je dalo vzdevek Manhattan srednjega veka. Izmed 72 stolpov, kolikor jih je nekdaj obstajalo, je danes ohranjenih le 16. Najslavnejši je Torre Rognosa, visok 51 metrov, najvišji pa je Torre Grassa, višine 54 metrov. Njihov nastanek je povezan z rivalstvom dveh najvplivnejših družin - klanov v mestu; Ardinghelli in Salvucci so postavljali stolpe kot simbole svojega bogastva in moči. Tekmovanje se konča leta 1255, ko z odlokom mestnih oblasti prepovedo gradnjo tako visokih stavb.
Blagostanje mesta je bilo zagotovljeno zaradi dejstva, da je bila to pomembna postojanka za romarje, ki so potovali v Rim. Značilna je srednjeveška zasnova z visokim obzidjem, ozkimi uličicami in tesno postavljenimi hišami, trgi in palačami s številnimi fontanami in vodnjaki. Danes je mestece spremenjeno v turistično atrakcijo, ki živi in diha v mesecih, ko je najbolj oblegano z obiskovalci. Ob našem prihodu, izven glavne turistične sezone, je bilo čutiti nekakšno lenobnost in zaspanost kraja. Veliko lokalov je bilo zaprtih, večina hiš, namenjenih oddajanju za apartmaje turistom, pa praznih.
Še ena dobro prodajana zgodba Toskane - obrtniške delavnice v San Giminianu. Keramika, domače tkano platno in izdelki za dom, slikarski atelje, ki je ponujal platna z značilnimi motivi Toskanske pokrajine, foto atelje z že uokvirjenimi fotografijami... Lokalno vino (Chianti je najbolj znano), pršut divje svinje, salame, sol z začimbami, siri, pesto, tartufi, vse dobrote, ki kar vabijo k nakupu. Vendar so cene kar preveč, dosti preveč zasoljene!
Čisto slučajno in nenačrtovano smo prišli do te odlične gostilnice. Ko smo se iz San Giminiana odpravili proti domu, je bila skorajda ura za kosilo. Garminu se je iskanje najbližje picerije sfižilo in pripeljal nas je na sredo ničesar! Malo po spominu, malo po smerokazih na cesti smo se pripeljali pred hiško, ki smo jo imeli za zapuščeno. Le polno parkirišče dragih avtomobilov je nakazovalo dejstvo, da se morda le da dobiti kaj za pod zob. Presenetila nas je čudovita notranjost gostilnice, opremljena in izdelana s prefinjenim okusom. Nekdanja štala je spremenjena v jedilnico in prostora je le za nekaj miz. Gostilnica je v družinski lasti že dolga desetletja, kuha je zadolžitev mame, sin vodi in streže. Vse, kar smo naročili in poizkusili je bilo več kot odlično. Domača pašta, sladice, omakice... čudovito!
In še zanimivost: tu naj bi se ustavil papež Pij VII na poti iz Firenc v Vatikan. Tu mimo je namreč potekala glavna prometna žila iz severa na jug. Sicer gostilnice v tistem času še ni bilo in je dejansko bil papežev postanek iz in zaradi biološke nuje, vendar je to še en dober primer zgodbe, ki se super prodaja.
Celotna pokrajina dobesedno diha in živi z in za turizem. Zadovoljivo ponudbo za primerno ceno je moč dobiti tudi v sicer dragih Firencah. Stare meščanske hiše, preurejene v hotelčke nudijo dovolj udobja. Velika prednost je bližina do vseh glavnih atrakcij v mestu, do katerih se pride peš v nekaj minutah. Velik del badžeta gre za vstopnine, ampak temu se pač ne da izogniti. Pri hrani smo en obrok jedli zunaj, za večerjo pa si običajno privoščili sendvič in jogurt iz marketa. Glede na to, da smo pokrajino prevozili po stranskih cestah, po značilnih toskanskih gričkih, je potovanje z avtom upravičilo stroške. Za ogled samo Firenc bi bilo ceneje potovati z vlakom.
Za konec imam navado napisati par besed vtisov; no, za tokrat lahko rečem le, da je bilo kratko, a sladko!
Ni komentarjev:
Objavite komentar