MAROKO roadtrip 2018

MAROKO 2018

od 2. do 12. novembra 2018,

Dabi, Petra in Dani

Roadtrip iz Feza, preko srednjega Atlasa v Midelt, Merzougo v puščavi, Quarzazate, Marakeš, Essaouiro, El Jadido, Casablanco, Meknes, Volubilis in nazaj, kjer smo štartali, v Fez. Prevoženih 2300 km, večinoma po dobrih cestah. Najet avto je bil zjahan in smrdel ko kuga, ampak nas je pripeljal povsod in bil je dokaj varčen.

To je bilo potovanje polno vtisov in doživetij. Nekaj je bilo slabe volje zaradi par namestitev, ki so bile daleč od čistih in udobnih. Na splošno je treba v Maroku spustiti mejo higiene na nižjo raven, vendar smo rezervirali bolj budget hotelčke, tako da ne smem bit preveč kritična, razen par izjem, vendar o tem kasneje.

Porabili smo 1830 €, za čisto vse skupaj; hrano, vstopnine, prevoze, najem avta, letalske karte, napitnine, suvenirji…

Skozi celo potovanje so se nam dogajale smešne, včasih tudi ne toliko…. stvari, ki jih bom zapisala sproti. Anekdote, ki se jih bomo za zmeraj spominjali in so zdaj doživete in jih pripovedujemo zdaj kot vice J

      PRVI DAN

Popoldanski let smo imeli iz letališča v Trevisu in tja smo tudi prileteli nazaj, zato smo se odločili, da gremo s svojim avtom in ga pustimo na parkirišču. Ob letališču je kar nekaj parkirišč, označenih po conah glede na oddaljenost od letališke stavbe.  Po nasvetu nekaj ljudi, češ da je Treviso majhno letališče in da ni nobene panike s parkiranjem, parkirnega prostora nisem v naprej rezervirala, kar se je izkazalo za precejšnjo napako. Zaradi praznikov in povečanega števila potnikov so bila vsa parkirišča zasedena in brez internetne rezervacije ni bilo nobene možnosti dobiti še kakšno fraj mesto. Kljub temu, da smo prišli dovolj zgodaj, nam je začelo zmanjkovati časa za check-in. Dabi je bil že čisto živčen in precej slabo je kazalo. Zapeljali smo na najbližje parkirišče, tik ob stavbi in sreča, kakršno si bomo za vedno zapomnili… Nekaj avtov je odpeljalo in tako smo dobili prostor na komunalnem parkirišču, po dokaj ugodni ceni, točno nasproti letališke stavbe. Pohiteli smo na check-in in pri prečkanju ceste naleteli na Tanjo s hčerko. Dušan ju je prišel iskat, prileteli sta iz Berlina… No, če bi se s sosedi več pogovarjali, bi se lahko zmenili za skupno pot, tako pa smo delali isto pot vsak zase.

Na letališču je bil kaos, gužva potnikov in premalo osebja. Ryanairjevi poleti so spet zamujali, nihče ni ničesar vedel, vsak se znajde sam kot ve in zna… V Fez smo prileteli dokaj pozno, ob 21ih. Na letališču smo prevzeli avto in spet je bilo stresno, Garmin ni delal, meni pa je zmanjkovalo baterije na telefonu. Doma sem si naložila aplikacijo za navigacijo brez prenosa podatkov. Sim kartice smo si namreč pobrali iz telefona že na letalu, da nam operater ne nabije stroškov za uporabo telefona. Z zadnjimi 6 procenti in na koncu le po spominu iz slik na internetu smo ob 23ih le prišli do naše namestitve, Case Espagnole v medini v Fezu. 

DRUGI DAN

Po zajtrku smo šli na oglede v medino. Želeli smo videt barvanje in strojenje kož in za pot vprašali punco na recepciji. Narisala nam je zemljevid na list papirja in približno povedala, kako do cilja. Mimo Blue gejta smo se počasi pomikali po ozkih ulicah medine. Prenatrpano, glasno, umazano… ampak zanimivo, polno občutkov… Kavo in sok smo spili na strehi kavarne s čudovitim pogledom na medreso in strehe hiš medine. Do tu smo imeli narisan zemljevid, od tu naprej bi mogli za pot vprašat. Navigacija na telefonu ni delala, vsak vprašani je dal drugačna navodila za pot, ko pride mimo mož z dvema osličkoma, ki sta na hrbtih nosila sveže kože. Rekli smo si, »sigurno gre v strojarno« in smo mu sledili. V gužvi smo se zgubili in naenkrat nismo imeli pojma, kje smo. Kmalu so pristopli pomagači. Tip nas je najprej odpeljal še globlje v medino in potem hotel plačilo za to, da nam pove, kako do Blue gata, ki nam je bila nekako naša izhodiščna točka in točka za orientacijo. Ni se zadovoljil z nekaj drobiža ampak hotel imet people' s money, kot je rekel stotaku. Ker mu sprva nismo hoteli plačati in smo se sporekli, nas je, čim je dobil denar, pustil na cedilu. Čisto po sreči in malo po pameti smo se naenkrat znašli v »znanem« okolju; prišli smo točno pred hotel, vendar čisto z druge smeri. Samo spakirali smo še stvari in se odpeljali proti Mideltu, kjer smo imeli rezervirano nočitev. (100 maroških dirhamov je približno 10 €)

Prvi postanek na poti je bil v Ifranu. To je nekakšno mondeno smučarsko središče Maroka, na nadmorski višini 1600 metrov. Teden pred našim prihodom je menda snežilo in prav smešno nam je bilo, da so se pri 12ih stopinjah sprehajali s kučmami na glavah. Mi smo si za kosilo naročili celega piščanca z rižem in zelenjavo in lačni, kot smo bili, vse pojedli. Na krožniku so ostale samo kosti… spet smeh.

Pot smo nadaljevali po planoti Srednjega Atlasa. Dvignili smo se še višje, skorajda do 1800 metrov nadmorske višine in doživeli prvi sneg. Ustavili smo se in v gozdičku ob cesti in poiskali družino berberskih opic. Nič kaj plašne niso bile, na tleh v gozdu so pobirale oreščke in se za nas sploh niso zmenile. Pokrajina je postajala vse bolj gola in ves čas smo se dvigali, do višine 2000 mnv. 

V Ksar Timnay hotel smo prispeli zvečer. Imeli smo rezervirano suito v hotelu z bazenom in spet smo se ful smejali… v Maroku smo pričakovali, posebno v puščavi, vročino, bilo pa je mrzlo, da smo si v sobi odprli gretje. Za večerjo smo si naročili nekaj tipičnih jedi, hariro - gosto juho iz čičerike in zelenjave, tajine – kot nekakšna podpeka iz mesa s krompirjem in zelenjavo. Dobro. Hotelček je bil lepo urejen v značilnem arabskem stilu z dekoracijo iz ploščic in še ena zanimivost, spali smo na zazidanih posteljah.

ANEKDOTI tega dne:

•           če greš za oslom si tudi sam osel, zaradi prigode v medini
•           če hočeš povedat, da je nekaj drago, ali pa veliko stane, reči, da si plačal people's money
•           in še Dani me je ves čas zafrkaval, da sem rezervirala hotel z bazenom. Pa sem res pričakovala, da nam bo vroče v puščavi!

TRETJI DAN

Na pot smo odrinili takoj po zajtrku, saj smo bili zmenjeni za kamp v puščavi najkasneje ob treh popoldne v Merzougi. Vozili smo po povsem goli, kamniti pokrajini, visoki planoti, pozimi zelo mrzli, poleti pa vroči. Edino zelenja je bila čudovita oaza Ziz, okoli 100 kilometrov dolga in le kakšne tri kilometre široka depresija. Oaza slovi kot pridelovalka najboljših dateljev v Maroku. Kupili smo škatlo za na pot in res so bili odlični. Mislili smo kupiti še škatlo za domov, kasneje, pa jih nismo več, tako dobrih, dobili. Na razgledni točki ob cesti smo, na vratih suvenirnice, videli nalepko Char turistične agencije, kar se mi je zdelo prav fajn. Ponujali so nam še fosile in minerale iz puščave, ko je bila Sahara še morje. Z vožnjo po oazi smo prvič dobili pravi vtis Maroka, kakršnega sem si predstavljala doma. Manjša in večja naselja ob cesti, z nizkimi hišami, z malo okni in običajno visokim zidom na mejah posesti. Hiše v bež barvi iz blata in povsod palme in palme in še enkrat palme.

V Merzougo smo prišli še dovolj zgodaj, da smo pojedli kosilo in poklicali našega gostitelja Hassana, ki nas je pričakal na pošti ob prihodu v mesto. Na njegovem domu smo pustili stvari in parkirali avto, se preoblekli in na dromedarjih – enogrbih kamelah zajahali v puščavo. Sipine peska se tu šele začenjajo. Ker so tako blizu mesta, je bilo polno kampov, ki ponujajo razne aktivnosti in doživetja v puščavi. Mi smo bili to večer v kampu sami, kar nam je bilo malo žal, saj bi bila večerja ob glasbi v večji družbi lahko zelo prijetna. No, povzpeli smo se na najvišji vrh sipin in počakali na sončni zahod. Čudovita izkušnja. Noč v puščavi je bila mrzla, ležišča v šotoru pa precej trda. Zjutraj nas je Omar zbudil že zelo zgodaj, da smo še uspeli videt sončni vzhod. Ježa nazaj je bila ravno tako neudobna kot v puščavo in tokrat sem si zaprisegla, da je to moja zadnja. Na kamelo ne grem več! Noč, preživeta v puščavi je bila hkrati eno najlepših doživetij v Maroku.

ČETRTI DAN

Dan, ko smo imeli v planu Z road, Gorge Dades, ali dolino tisočerih kašbahov, zvečar pa rezervirano nočitev v Quarzazateju. No, tukaj moram zapisati, da smo imeli kar precejšnjo zmedo pri iskanju imen krajev, saj so bile table, bolj kot smo se vozili proti notranjosti Maroka izključno v arabskem jeziku, večji kraji pa so imeli prevod, večinoma francoski. In tako se nam je zgodilo, da na Garminu nismo našli Quarzazate, ker je to angleška izgovorjava, šele vpis Ouarzazate v iskalni niz je bil uspešen. Še dobro, da smo se na Maroko pripravili dovolj dobro, na telefonu sem imela nameščeno Nawmii navigacijo, ki ne uporablja prenosa podatkov, imeli smo, od Jeseničnikov sposojen Garmin in ko smo kupili maroško sim kartico, še navigacijo iphona.  In vse tri navigacije so nam prišle še kako prav, da smo prišli povsod brez večjih težav. Prvi postanek četrtega dne je bilo kosilo v mestu Baumalne Dades. Dolina Dades je dejansko velika oaza in depresija ob reki Dades. Ozek pas ob strugi reke je zelen in obdelan. Hiše so značilne arhitekture, zgrajene iz blata in slame. Pozimi zadržujejo toploto prostorov, poleti pa ni prevroče. Ob cesti so bile na nekaterih mestih zanimive formacije kamnin. Dejansko je to bilo nekoč dno morja, zaradi močne erozije pa so sedaj skale kot bi jih zalil in oblikoval človek. Dvigajo se ob rečni strugi, ponekod tudi do 600 metrov visoko in oblike spominjajo na zgrbljene starčke, zato je bilo ob poti polno prodajalnic takih kipcev iz kamna.

Z ROAD nam je bila malo iz poti, čeprav sem vseskozi mislila, da je to prelaz na poti v Marakeš. Kljub negodovanju Daliborja smo vseeno naredili 20 km več in se odpeljali na vrh prelaza, ki nas je spominjal na naš Vršič. Ozka in ovinkasta cesta je bila povsod opisana kot ena najbolj nevarnih cest sveta. No, morda pozimi, mi smo z lahkoto prišli na vrh, se poslikali, spili pijačo in se odpeljali naprej, proti Quarzazateju. 

Prispeli smo zvečer, malo smo bili slabe volje zaradi hotelčka, ker v sobi ni bilo gretja, daljinca za TV; hotela sem si umit glavo, pa ni bilo fena… Po zajtrku smo se hitro spakirali in šli na oglede Atlas filmskih studijev, zaradi česar smo tudi v Quarzazate prišli.

PETI DAN

Atlas filmski studiji so na obrobju mesta, s čudovito kuliso zasneženih vrhov Atlasa  v ozadju. Videt je mogoče nekatere objekte iz filmov, posnetih pred časom, kot npr. Zadnji kitajski cesar, pa hangar z egipčanskimi piramidami, Escape from prison…, hangar z rekviziti in garderobo. V sklopu studijev je tudi štala z živalmi; kamelami, osli, konji, psi, perutnino, krokodili… V oči nam je padel popolnoma bel konj, albin, ki je nastopal v Gospodaju prstanov, jahal ga je Gandolf. Pri enem od studijev smo srečali slovensko družino, Jonteze iz Ljubljane. Povabili smo jih na pijačo, se malo pogovarjali in si obljubili, da se vidimo še kdaj, morda pri nas na obali.

V Ait Ben Haddou smo prišli že za kosilo, ob enih. Mestece spada pod Unescovo kulturno dediščino zaradi značilne arhitekture. Hiše so grajene iz blata in slame in tesno stisnjene ena k drugi. Med hišami vodijo ozke uličice, ki ponekod spominjajo na labirint na sam vrh naselja. Od tu se odpre čudovit razgled na rečno strugo, vse do puščave. Nekoč je bilo mesto pomembna točka in postojanka za karavane, na poti iz Sahare v Marakeš. Z prenehanjem trgovskih poti je povsem izgubilo na veljavi in šele s prihodom novim karavan, v obliki turizma, se pospešeno obnavljajo stare, ponekod že porušene hiše. V Ait Benhadduju je bilo snemanih veliko svetovnih uspešnic filmov: Jezus iz Nazareta, Dragulj iz Nila, Perzijski princ, Mumija, Gladijator. Kraj je tudi magnet za vse vrste fotografov, ki se sem odpravijo po svoj shot of the year.

Ait Benhaddou je bila zame ena najlepših destinacij v Maroku.

Čakala nas je še vožnja do Marakeša, čez 2260 metrov visoki prelaz Col du Tichka. Pot je bila spet slikovita in doživetij polna. Na vrhu prelaza je nekaj trgovinic, suvenirnice, v glavnem pa povsod ponujajo stare kamnine iz Atlasa. Ko se kamen razpolovi, je v sredini mineral živih barv, od oranžnih do rdečih odtenkov. Dabi je od možakarja na vrhu prelaza kupil žareče roza kamen za spomin. Spust v koloni je šel po polžje, ker je prelaz eno samo gradbišče in tudi zaradi zapletov s kamijoni; ko sta se dva srečala in se ni hotel noben od njiju umaknit, smo pač stali. 

prelaz Col du Tichka

V Marakeš smo prišli že po temi, navigacija nas je pravilno pripeljala do najbližjega mesta, kjer smo pustili avto in nadaljevali peš do hotelčka v medini. Preden smo parkirali so nas dobesedno napadli mulci z raznimi ponudbami, tako da je bil Dani prav malo šokiran. Za garažo smo se mogli pogajat za ceno in drugi dan prišli pogledat, če je avto še tam. Lokacija in »osebje« so nam bili zelo čudni, ampak ni bilo druge, kot da parkiramo in najdemo hotel, saj je bilo že temno in se na ulici nismo dobro počutili. Hotel Miski je bil iz glavne ulice, ki vodi do trga Jemma elFna umaknjen le nakaj deset metrov. Na vhodu ploščica z imenom in vrata, skozi katera se je moral Dabi sklonit za vstopit. Ampak v notranjosti pa pravi raj. Zelo lep atrij in čudovite sobe, na strehi terasa z savno in masažami (po naročilu in za doplačilo). Prijazen fant nam je ob prihodu skuhal čaj in verjetno razumel, da smo doživeli manjši šok ob prihodu v Marakeš. Utrujeni smo popadali v postelje in zaspali.

Riad Miski - Marakeš

ŠESTI DAN

Zajtrk na strehi s čudovitim pogledom na medino je bil odličen. Ves šesti dan smo namenili ogledom Marakeša. 

NADALJEVANJE SLEDI... kmalu :)

Zajtrk na strehi s čudovitim pogledom na medino je bil odličen. Dabi je že imel konkretno krtačo na obrazu, zato se je odločil, da se malo uredi. V brivnici velikosti dveh kvadratnih metrov so trije mulci na glas navijali muziko French Montane. Najmlajši je vzel Daliborja v obdelavo, pobril in ostrigel ga je za 3 € in še to smo verjetno preplačali.

Ves šesti dan smo namenili ogledom Marakeša. Imeli smo zemljevid mesta,ki nam ga je dal receptor, ki je odlično govoril angleško. Svetoval nam je, naj  najamemo vodiča in naj mu povemo, da smo Slovenci, ki naj nam ne bi toliko računal, kot Američanom in Nemcem (?...). Na trgu Jamma el Fna so se nam res ponujali razni vodiči, eden je bil posebno vztrajen, vendar se po pogovoru z njim za to varjanto vodenja nismo odločili. Imel je namreč svoj »program« ogledov, ki so sicer zajemali vse glavne atrakcije v mestu, vendar je bila dodana še »posebna« ponudba, ogled izdelave preprog, usnjarske delavnice… in po izkušnjah je to ena sama zguba cajta, ker ti hočejo na vsak način prodati preprogo ali pa usnjeno torbo, ki je sploh ne rabiš. Imeli smo navigacijo na telefonu, zemljevid in smo se odpravili; nekako tako smo si organizirali oglede, da smo najprej obdelali vse atrakcije v medini. Koutoubia mošejo je videt že iz trga Jamma el Fna, vstop nemuslimanom ni mogoč, zato smo nadaljevali proti kraljevi palači (Bahia palace), si ogledali še El Badia palačo, ki je menda replika Al Hambre in kraljevo grobnico in mavzolej. V kraljevi grobnici smo ponovno srečali vodiča, ki naj nas bi tja peljal… ujel je dva Američana in za nami so stali v vrsti za nakup vstopnic. Kosilo smo pojedli na vogalu dveh ulic v bližini Badia palače in prvikrat v Maroku se nam je zgodilo, da ni bilo okusno in še preplačali smo ga. Po kosilu smo si privoščili slaščice v medini in pospremili Danija v riad, kjer je odspal dve urci, midva z Dabijem pa sva se medtem odločla poiskat famozne strojarne kož. V četrti, kjer predelujejo kože je polno delavnic in je zato smrad neverjeten. Razni kvazi vodiči te za plačilo in za vejico mete, ki naj bi ublažila smrad, peljejo v nekaj takih obratov, vendar dejansko vstopnine ni nikjer. Midva sva vstopila v eno tako strojarno, začela sem fotografirat, ko je tip, ki nama je ves čas sledil začel težit, da je prepovedano slikat. Dejansko sem za dovoljenje vprašala delavce, če je slikanje prepovedano, je to označeno že na vhodu v objekt. Dosti časa tako nisva zdržala. Moj že nekoliko pokvarjen želodec in neverjeten  smrad so naredili svoje. Če bi ostali samo še pet minut, bi moje kosilo končalo na tleh.

Po toplem tušu v riadu smo se zvečer odpravili na Jamma el Fna. Tega sem se najbolj veselila, zaradi super fotk na internetu; dejansko pa je bilo vse skupaj eno razočaranje. Vse dogajanje na trgu je prirejeno za turiste in če si hočeš ogledat predstavo krotilca kač, takoj pristopijo »sodelavci«, ki ti zaračunajo za predstavo, za slikanje, za stol, ki ti ga ponudijo… Famozna hrana na stojnicah je že raznolika in vredna pokušine, a kaj, ko ti vsiljujejo neke svoje menuje tistega, kar naj bi mi trije pojedli in seveda plačali. Promotor nam je obljubljal pristno sea food po democratic prices in smo se odločili poskusit. Smo se že usedli za mizo in tip nam je začel nosit hrano, ki je nismo naročili. Ko smo ga opozorili, da želimo dobit naročeno in ničesar drugega, je postal nesramen in nas začel zmerjat z bad tourist go home! Bili smo že malo utrujeni od težakov, zato smo odšli od mize in preostanek večera poslušali muziko, ki je bila nekakšna mešanica tradicionalne z Hendix dodatki soliranja kitar. Zanimivo in doživeto, posnela sem glasbo in naredila dosti fotk, plačali smo nekaj drobiža, ampak v redu, fer varjanta.

SEDMI DAN

Takoj po zajtrku sva si z Daliborjem ogledala še muzej maroške likovne umetnosti in umetnosti ter Hišo fotografije (Maison de la Photographie Marrakech). Dani je medtem še malo pospal, ko je bil čas za odjavo smo spakirali stvari in šli do garaže, kjer nas je spet čakalo pogajanje za ceno parkiranja. V hotelu so nam povedali, koliko naj bi ta cifra bila, zato se nismo dali kar tako, tipi pa so bili neprijetni, zato je bil spet manjši stres. 

Jardin Majorelle je v novejšem delu Marakeša, zato smo se do tja odpeljali zadnji dan bivanja v Marakešu, nekako na poti iz mesta nam je bil, zato smo ga pustili za na konec. Parkirali smo kar na bencinski črpalki v bližini. Natočili smo gorivo, kupili vodo in čipse, primaknili nekaj drobiža in dovolili so nam pustiti avto na vogalu bencinske. Botanični vrt je delo umetnika Jacquesa Majorella. Zasadil je veliko zbirko eksotičnih rastlin, projektiral in uredil sprehajalne poti z vodnimi elementi in v sredini postavil hišo v popolnem soskladju z vrtom in zasaditvijo. Po njegovi smrti je vrt več let propadal, ko ga je naposled kupil Yves St Laurent, tukaj tudi nekaj let živel in ustvarjal ter k hiši dodal muzej berberske kulture z obsežno zbirko noš iz različnih predelov Maroka, od koder je črpal navdih za svoje kreacije. Dejansko so njegovi potiski tkanin in posebno nakit, ki ga je kreiral, zelo podobni nakitu, ki ga nosijo maroške neveste na obredu. Fotografiranje v muzeju ni dovoljeno, zraven je še prodajalnica izdelkov St Lauron kolekcije nakita, torbic, rutk, majic… Zanimivo in lepo za pogledat, vendar je vstopnina kar visoka, 25 € na osebo (vstopnica za vrt in muzej skupaj).

Popoldne smo prišli v Essauiro. Hotelček smo imeli v medini, na odlični lokaciji zraven oceana, opremljeno je bilo v (okusnem) hipijevskem stilu, le naša soba je bila brez okna, zato zatohla in smo to noč izredno slabo spali. Najprej smo šli nekaj pojest. Medina mesta je spremenjena v eno samo turistično naselje z trgovinicami, galerijami, hotelčki, bari… Nekakšno boemsko vzdušje vlada povsod. V novejšem času sem prihajajo kajtarji, zaradi ugodnega vetra, v sedemdesetih letih pa so tu našli svoj raj na zemlji razni filmski igralci, umetniki, glasbeniki (Jimi Hendrix naj bi tu preživel veliko let in njegova  glasba se vrti po skoraj vseh lokalih). No, postaranih hipijev je bilo povsod polno, ponudba hašiša v obliki piškotkov tudi… pa še žigolori na vsakem koraku, mladi fantje, ki si jih postarane hipijevke in ostale seveda, vzamejo za družbo in še kaj…  Tudi zato je bila v Essauiri naša najdražja in najbolj skromna večerja v celem Maroku.

OSMI DAN 

Dopoldne smo preživeli na plaži in v pristanišču. Sonce je močno sijalo, pihal pa je hladen veter iz oceana, tako da nam je bilo na soncu vroče, v senci pa sem se pokrila čez ramena z mojo famozno gadafi ruto. Celotni stari del mesta, medina, je obdana z obzidjem. Povzpeli smo se na enega od večjih zidov, od koder sem imela odlično izhodišče za fotografiranje pristanišča in medine. V dopoldnevu se vrnejo ribiči z morja in ulov prodajajo kar na pomolu ob barkah, kjer ti tisto, kar izbereš tudi spečejo in postrežejo. Naročili smo vsega po malo, škampe, orade, sardelice, vse je bilo okusno in sveže.

Popoldne smo se namenili do El Jadide, ki jo v prvotnem načrtu nismo imeli, pa smo jo dodali v zadnjem trenutku planiranja poti. Ko smo zapuščali Essauiro, nas je pri enem zadnjih krožnih zaustavil policaj in nas kaznoval, ker se nismo ustavili na stop znaku. Krožišče je bilo ogromno, na obrobju mesta in nikjer žive duše.Stop znak smo res prevozili ne da bi ustavili, ampak nikjer nobenega…  Zbarantali smo popust, tako da smo na koncu plačali 10 € kazni. Sem hotela kasneje nekje slikat prometni znak stop z arabskim napisom, pa sem potem pozabila.

DEVETI DAN

El Jadida nas je presenetila. Mirno obmorsko mesto je nekdanja portugalska kolonija, pravzaprav je bila otoček, ki je sedaj povezan s kopnim in obdan z visokim obzidjem. V pristanišče ob oseki ni bilo mogoče pripluti z večjimi barkami, zato je že sama naravna lega nudila zatočišče in obrambo mestu. Portugalci so od tu odpluli na večje misije, tako raziskovalne kot vojne, dolgo časa je bila El Jadida trgovska luka za ladje, ki so prevažale sužnje iz črnega dela Afrike na druge celine. Sprehodili smo se po medini, nekdanjem otoku, po obzidju in si ogledali podzemno cisterno za vodo. Sprehod po ribiškem pristanišču nismo smeli izpustiti. V laguni je bilo na vezu na stotine lesenih ribiških ladjic, vseh enakih barv in oblike. Ribiči so, tako kot že v Essauiri, ponujali ulovljeno kar v pristanišču, kjer so ribe na željo tudi spekli. Mi smo bili siti še od obilnega zajtrka v našem hotelu, ko se nam je prvič zgodilo, da nismo mogli pojest vsega ponujenega. Hotelček je bil tik ob oceanu, na novo narejen, bilo je udobno, čisto in za zelo razumno ceno. Na Bookingu sem potem dala oceno 10 in mirne volje lahko rečem, da je bila to naša najboljša namestitev v Maroku.

Opoldne smo krenili proti Casablanci, saj smo imeli v programu ogled mošeje. Apartma smo kar hitro našli, razočaranje zaradi visoke cene in obupne umazanije je bilo veliko. Rjuhe so bile uporabljene in dobesedno umazane, poklicala sem lastnika, naj jih pridejo zamenjat. Šjore, ki so prišle zamenjat rjuhe so prinesle malo manj umazane, kar zmečkane v košu za perilo, naredile postelje in šle. Lastniku smo plačali v gotovini in seveda brez računa, zato se kasneje, ko sem na Bookingu napisala, da je bilo umazano in da v stanovanju praktično ni bilo ene stvari, ki ne bi bila uničena, razbita, poškodovana, umazana, komentar ni objavilo, ker je tip rekel, da nikoli nismo bili pri njem in naj pošljemo račun v dokazilo, da smo res bili njegovi gosti. Ko smo bili doma, se mi ni dalo več s tem ukvarjat, moram pa rečt, da smo tisto noč vsi slabo spali in da nam je Casablanca tudi zaradi tega ostala v zelo slabem spominu. Tisto popoldne smo bili namreč tudi malo prepozni za ogled mošeje, zaradi večerne maše, samo za muslimane, je vstop mogoč le do tretje ure popoldne. Dejansko se nam je že začela poznati pot, vsak dan v drugem kraju, vsak dan pakiranje, iskanje namestitve, vožnja… postajali smo utrujeni.

Casablanka je velemesto, kakršnih je na stotine po svetu. Nič kaj drugačna,nič kaj zanimiva. Velike avenije v centru, prestižni hoteli, restavracije in drage trgovine svetovnih znamk. Na obrobju na križiščih pa pohabljenci, ki trkajo na šipe za denar, ljudje, ki spijo na kosu kartona kar na ulici, ali enostavno na kupu smeti. Garjavi psi in mačke brez repa, sključeni starci, brezzobe žensk vprašljivega slovesa… beda, ki je pri nas ne poznamo.

Mošeja Hasana II. je postavljena na samem robu mesta, tik ob oceanu. Graditi so je začeli leta 1986, v le nekaj letih je bila dokončana (1993.) in je ponos maroških obrtnikov. Kot sem že napisala, smo si jo ogledali le od zunaj. Je impresivna stavba, z velikanskim osrednjim dvoriščem in visokim minaretom (210 metrov), okrašenim z mozaikom marmornatih ploščic v modro zelenih odtenkih. Del mošeje stoji na oceanu, njena notranjost pa je menda tako velika, da bi vanjo lahko stlačili baziliko sv. Petra iz Rima. Sprehodili smo se po ogromnem dvorišču, si ogledali še hamame, v spodnji etaži, od koder se po obrednem umivanju pristopi k molitvi.

S taksijem smo se odpeljali v center, do italijanske restavracije Luigi, ki smo jo našli na Tripadviserju. Zadosti nam je bilo tajinov in maroške hrane, hoteli smo nekaj bolj domačega. Luigi je nekoliko dražja restavracija, vendar odlična hrana, za tiste, ki obožujejo pašto, seveda. Po večerji smo spet naročili taksi, naj nas zapelje do našega doma. Taksistu se še sanjalo ni, kam mora, še dobro, da smo imeli navigacijo na telefonu in ga vodili.

DESETI DAN

V Casablanki smo imeli namen ostati dva dni, pa nam od prvega trenutka ni sedla. Spremenili smo potovalno ruto in se odpeljali še v Meknes in Volubilis. Krenili smo takoj po zajtrku v bližnji kavarni. Pokrajina se je povsem spremenila, vse je bilo obdelano, neskončni nasadi oljk in vinske trte so nas spremljali vse do Meknesa. Ker je bila ravno sezona obiranja, je bilo na cesti polno traktorjev, naloženih z oljkami. V nekaterih torklah so mleli še po starem, z kamnitimi mlinskimi kamni, zato smo se pri eni taki torkli ustavili za naredit fotografijo. Pri nas tega ni več nikjer videt. Ko sem prišla z mojim velikim fotoaparatom iz avta, fotografiranja najprej niso dovolili, potem pa so hoteli denar za fotko. Ni se mi zdelo primerno, da bi za fotko plačala, žal mi je le, da nisem posnetka naredila s telefonom, pa se ne bi nihče obregnu za nič.

V Meknes smo prišli popoldne. Od znamenitosti smo si pogledali Bab Monsour (Unesco heritage site), znamenita mestna vrata, ki so hkrati vhod v medino. Nasproti vrat, pod obzidjem medine, je berberska tržnica, kjer se je prodajalo vse živo. Od bižuterije do konjev in ovc. Nekaj je bilo v noše oblečenih ljudi, trgovcev, ki so bili tako napravljeni zaradi turistov. Ponujali so tudi vožnje s kočijami, lepo okrašenimi, kot iz pravljice o Pepelki.

Meknes je eno od štirih kraljevih mest Maroka, nekaj let je bila tukaj tudi prestolnica (1672 – 1727) in v tem obdobju so bila zgrajena znamenita vrata in obzidje, ki so mešanica islamske in evropske arhitekture. Arhitekt je bil namreč spreobrnjeni kristjan, Monsour Laalej. Njegovo ime označuje naziv vrat, saj pomeni Monsour v arabskem jeziku Zmagoviti. Vrata so visoka 16 metrov in široka 8, okrašena s številnimi ploščicami zelenih odtenkov in napisi iz Korana. Dejansko vrata niso več v uporabi in so bila ob našem obisku močno zastražena s policaji in oboroženimi vojaki. V medino se vstopa skozi manjša, stranska vrata, ki so kot nekakšna replika pravim. Na obzidju, ki je kar 40 kilometrov dolgo, je takih manjših vrat še 20.

V 35 kilometrov oddaljeni Volubilis smo prispeli popoldne. Daniju se ni dalo na oglede, zato naju je počakal v gostišču ob vstopu v park. Za kasneje smo se zmenili, da na terasi nekaj pojemo in se proti večeru odpeljemo v Fez. Ko sva se čez dobri dve uri z Dabijem vrnila z ogleda, sva naletela na prav smešno situacijo. Dve punci srednjih let sta ga, tako temnopolt kot naš Dani je, verjetno zamenjali za kakšnega postavnega maroškega »boy-a« in se mu nastavljali, da jih slika. Dani pa, ker ne zna rečt ne, sploh ni razumel, da se mu ponujata. V tistem trenutku se nam je zdela situacija smešna, babi sta takoj nehali, čim sva pristopila, danes pa mi ni več smešno, ampak grozno. Veliko tega smo videli v Maroku, mladih fantov, ki se prodajajo.

Volubilis (Unesco heritage site) je deloma izkopano rimsko mesto. V ruševinah so dobro vidni obrisi nekdanjih pomembnih stavb, bazilike, slavoloka in templja. Lepo so ohranjeni talni mozaiki nekdaj razkošnih mestnih hiš. Bogastvo prebivalstva je temeljilo na oljkarstvu. Mesto so okoli leta 285 osvojila lokalna berberska plemena in nikoli več ni bilo rimsko. Obstajalo je še približno 700 let, ko se je prestolnica province preselila v Fez in mesto počasi propade.

Celotne mesto ruševin leži na gričku, od koder je čudovit pogled na vso okoliško pokrajino, posejano z nasadi oljk in polji. Ob vznožju hribčka je postavljen muzej z arheološkimi izkopaninami in predstavljena je zgodovina mesta in tudi oljkarstva. Od tukaj so v amforah izvažali olivno olje po celotnem rimskem imperiju, ki je takrat zavzemalo pretežen del Sredozemlja. Celota je lepo urejena v park, s sprehajalnimi potmi in tablami z informacijami in opisom znamenitosti.

Valubilis

Pozno kosilo smo se namenili pojest kar na terasi gostišča. Že ko smo prišli, se je okrog podilo polno mačk, ampak dobro, jih pač ne tikaš, pa je. Kasneje, ko smo dobili hrano na mizo, se je par mačk začelo ruvat in ko smo pogledali, kaj se dogaja, nas je groza… Ulovile so miš in se potem steple zanjo. Ampak bili smo lačni in po desetih dneh Maroka smo samo obrnili glave in nadaljevali s kosilom.

V Fez smo prišli zvečer, že po temi. Ker smo imeli let naslednji dan dopoldne, smo šli še do medine po suvenirje. Veliko prodajalnic se ob mraku zapre, odprejo vrata pa številne kavarne, gostilne in bistroji, ki ponujajo maroške specialitete. Tako da je bila nazadnje v medini v Fezu boljša ponudba jedi, kot na znamenitem Jamma el Fna. To moram napisat zato, da ne bo kdo narobe razumel mojega prejšnjega zapisa. Ampak resnično ni nič pristnega na Jamma-ju, ena velika predstava za turiste, kako jim v čim krajšem času povlečt čim več denarja iz žepov.

ENAJSTI DAN

Zjutraj smo zgodaj vstali, saj smo imeli še za natiskat letalske karte (maroška kontrola na letališču zahteva tako obliko) in vrnit avto. Zakompliciralo se je že s kartami, saj je bil v hotelu na recepciji računalnik in internet tako počasen, da smo za eno karto potrebovali 20 minut, zaradi slabega izpisa pa bi nam jo najverjetneje zavrnili. Zato smo na hitro odhiteli do medine in najbližjega foto in printing studija, kjer je šlo vse gladko. Pot do letališča smo že poznali, le bencinsko črpalko smo sfalili. Napačno smo mislili, da je še ena bližje letališču, tako da nam ni preostalo drugega, kot da se vrnemo in natočimo goriva do polnega, kot je pisalo v pogodbi ob prevzemu. Dabi je bil spet nervozen, ker nam je šlo spet na knap s cajtom, ampak to se nam itak vedno godi… Ob oddaji avta so nam hoteli zaračunati še pranje, ki da naj bi pisalo v pogodbi, da ga doplačamo, če ne pripeljemo čistega avta…  pa sem tako zatežila, da je pogodba v francoskem jeziku, ki ga ne razumem in da bom napisala pritožbo na internetu in jih slabo ocenila… da je bilo agentu kmalu jasno, da ne bo kar tako zlahka še dodatno kaj zakasiral.

Let je, kot se za nizkocenovca Ryanairja spodobi, spet zamujal. Tako smo cajt porabili še za nakupe zadnjih malenkosti. Dabi je končno našel vžigalnik z zastavo Maroka, ki so mu ga kasneje, na kontroli vzeli. Pa ne samo to, v žepu je imel še njegov legendarni Zip-o, ki so ga hoteli tudi vzet, čemur se je odločno uprl. Za las je šlo, še sreča, da je bil prazen in ga je lahko obdržal.

POVZETEK: Maroko je bilo potovanje vtisov, doživetij, mogoče smo ga okušali preveč na hitro in bi si za nekatere stvari lahko vzeli več časa. Presenetile in navdušile so nas stvari, ki jih doma, pri načrtovanju poti nismo imeli v načrtu in nasprotno, razočarale so nas destinacije in stvari, na katere smo največ stavili. Kot sem že napisala, se pričakovala v začetku novembra toplejše vreme, predvsem v puščavi. In ja, če se sprašujete, še bi se vrnila, všeč nam je bilo.
Mogoče še par besed za tiste, ki dvomite glede varnosti v Maroku; nam se ni zgodilo nič takega, kar bi nam pokvarilo dan ali celo dopust. Zadnji dan pa smo v našem hotelčku spoznali španski par, ki sta priletela v Marakeš in se, še preden bi odložila stvari, namenila v medino na oglede. Seveda sta z vsemi torbami in potovalkami, še sveža, takoj padla v oči in v prvih dveh urah so jima ukradli torbo, v kateri je imel mož vse dokumente, denarnico... Kasneje, ko sta hotela prevzet avto za rent, so gospoda zavrnili, ker ni pokazal mednarodnega vozniškega dovoljenja. Tako je avto najela gospa in se vseh 14 dni potovanja po Maroku precej namučila z vožnjo, ki je ni bila vešča. Zelo malo ali skoraj nič ni vozila že doma, tako da ji je promet v velikih mestih povzročal precej skrbi. Zaključek bi torej bil, da je potrebno planirati potovanje tako, da se izogneš takim situacijam in seveda, določena mera previdnosti mora biti vedno prisotna. 

RIM v dežju in snegu

Rim je bila naša zgodnje spomladanska destinacija, potovali smo februarja meseca in hkrati Daliborjevo rojstnodnevno darilo. Po dolgem času smo bili vsi štirje skupaj na počitnicah.

Od 21. do 26. februarja 2018

Dalibor, Petra, Gabriel in Daniel

PRVI DAN: Popoldanski let iz letališča Ronki v Rim je trajal slabo uro. Daniel je prvič potoval z letalom, zato je bila to tudi zanj prav posebna izkušnja. Z Daliborjem sva tudi prvikrat letela z nizkocenovcem, zato smo bili kar malo presenečeni, da smo si npr. prtljago do letala nesli sami, med samim letom pa nam niso ponudili niti vode, vse je bilo za doplačilo. Ampak povsem razumljivo, saj so nas stale povratne vozovnice za vse štiri skupaj 120 €.

Iz letališča Ciampino v Rimu smo se do centra najprej odpeljali z busom, do glavne postaje Termini, od tam naprej pa z metrojem do naše sobe, v kvartu Aurelio. Približno 20 minut vožnje s podzemno smo imeli iz centra, postaje so lepo urejene, vlaki pa pogosti, na vsake 3 do 4 minute.

Sobo Casa di Zoe sem rezervirala preko Bookinga; nismo pričakovali ne vem kaj, ker je bilo poceni. Iskali in zadovoljili smo se z osnovno namestitvijo, sobo s kopalnico. Zvečer, ob našem prihodu, smo imeli le še toliko dneva na razpolago, da smo v bližini poiskali gostilnico, »Papa e Caccio« je to bila, kjer smo nekaj pojedli. Zvečer je namreč že začelo deževati in še sanjalo se nam ni, da bomo tako vreme imeli cel teden našega bivanja v Rimu.  

DRUGI DAN: Po zajtrku smo se najprej odpravili do Koloseja. To smo si izbrali za prvo točko naših ogledov, od tam pa naprej, po strogem centru mesta.

Izstopili smo na postaji Colosseo, ki se nahaja tik ob mogočnem amfiteatru. Najprej smo se postavili v vrsto za vstopnice, ko je že začelo rositi. Nekaj je bilo zmede okrog nakupa kart, saj ni bilo nikomur povsem jasno, kakšne so cene in popusti za družine, skupine, mladoletne… , no, skratka, Gabri in Dani sta imela prost vstop za mladoletne, midva z Daliborjem sva plačala 8 € po osebi. To je bila poleg Angelskega gradu in Vatikana edina vstopnina v Rimu. Vse ostale atrakcije so na prostem, na trgih in zato brezplačne – hja, niti ne, plačali smo pa 3,50 € turistične takse na osebo na dan.

KOLOSEJ so zgradili leta 70, odprli pa leta 80. Zgradili so ga trije cesarji Flavijske rodbine; Domicijan, Tit in Vespazijan. Ime je dobil po velikanskem, 30 metrov visokem kipu Nerona v podobi sončnega boga, ki je stal v bližini. Kolosej, ki je danes deloma porušen, še vedno kaže svoja štiri nadstropja; prva tri sestavljajo arkade, ki jih ločujejo stebri v dorskem, korintskem in jonskem slogu, četrto nadstropje predstavlja bolj strnjena zidna gmota z okni, zadnje nadstropje, ki je višje od ostalih pa je bolj zaprto, vendar čudovito dopolnjuje arhitekturno podobo amfiteatra od zunaj. Sprejel je lahko 50 tisoč ljudi in v njem so prirejali največje gladiatorske igre v antiki. To je bila najbolj priljubljena zabava Rimljanov, kjer so se posebej izurjeni sužnji borili med seboj in tudi z divjimi zvermi. Posebno slednje borbe so bile precej okrutne, organizirali pa so jih na mojstrski način; areno so spremenili tako, da so postavili griče in gozd, ki je tako, naravnemu okolju podobno, nudilo prizore resničnega lova. Te uprizoritve so imenovali caccie. Nekajkrat naj bi celo uprizorili pravo pomorsko bitko z galejami, ko so za ta namen speljali vodo iz Tibere in z njo napolnili tla amfiteatra. Kolosej je imel tudi poseben sistem za streho v primeru slabega vremena, šlo je za napravo, s pomočjo katere so razgrnili ogromno platno nad vso areno. 

Iz Koloseja smo se potem namenili proti Rimskemu forumu (Foro Romano) in kmalu naleteli na KONSTANTINOV SLAVOLOK; je najmanjši slavolok v Rimu, zgrajen med leti 313 in 315, v čast Konstantinovih zmag v bitkah. Pri slavoloku se tudi konča Sveta cesta (Via Sacra), ki vodi čez osrednji del skozi celoten Rimski forum. Desno smo se po Crivus Palatinus povzpeli na vzpetino, grič Palatin, od koder je čudovit pogled na forum in širše, na celotno mesto do obzorja. Na poti na vrh se je že kar konkretno ulilo in pri vukomprajih smo si kupili dežnike in palerine. Preostanek dneva je bil v glavnem tak, da smo z dežniki pohajkovali po forumu, ki bi mogel biti čudovit in zanimiv, vendar ob lepšem vremenu. 

PALATIN je eden sedmih rimskih gričev in s tem povezan z legendo o nastanku Rima. Brata Romula in Rema je dal stric, ki se je bal za prestol, v košaro in ju vrgel v Tibero. Košaro je naplavilo pod sedmimi griči, kjer ju je našla volkulja. Skrbela je za njiju in ju hranila, dokler nista odrastla in na kraju, kjer ju je našla volkulja, ob vznožju Palatina, sezidala mesto, vsak na enem bregu reke. Ker se nista mogla dogovoriti, kdo bo kralj mesta, sta se zmenila, da bo to tisti, ki bo videl več ptic. Romul poraza ni prenesel in ubil brata, po njem pa je dobilo mesto ime, ki ga nosi še danes (Romul – Roma, 753 pr.n.št.). V dobi Rimskega cesarstva so bile na Palatinu palače številnih cesarjev, npr. Augustusa, Tiberiusa, Domitiana. Okrog palač so nastale razkošne vile plemiških družin, stadion in terme. Palatin je doživel še številne druge razširitve in preoblikovanja v različnih dobah, najbolj pa ga je zaznamovala rodbina Farnezijcev, ki je na griču zgradila vrt (Farnezijev vrt), ki krasi in zaključuje celoto še danes. Občudovali smo parkovne zasaditve mandarinov in prve cvetove kamelij.

FORO ROMANO - Forum Romanum je kraj, kjer so se v antičnem Rimu sestajali njegovi prebivalci; tu so se namreč pogajali o javnih in zasebnih zadevah, tu so bile javne razprave in govori, tu so delili pravico veliki rimski odvetniki, ki so se imenovali »forenses«. Forum je bil dejansko najvažnejše politično in družbeno središče Rima. Forum je bil tudi jedro rimske omike, ki je bila pripravljena nuditi nauke in uredbe vsem narodom, ki jih je podjarmila. Z ureditvijo mestnega življenja je kraj dobil značaj organiziranega središča; v njem so zrastle »tabernae«, današnje trgovine in templji. Ker je Rim neprestano rastel, je prvotni forum kmalu postal premajhen, tako se je zgodilo, da je sledila gradnja več cesarskih forumov, Trajanovega, Avgustovega, Cesarjevega, Vespazijanovega in Domicijanovega.  

Forum Romanum je danes pravzaprav park delno porušenih oz. ohranjenih stavb, saj je utrpel veliko škodo, sprva zaradi barbarskih vdorov, kasneje zaradi plenjenja in ropanja.  

TRETJI DAN: Dalibor nam je priskrbel odličen zajtrk. V bližini naše namestitve smo našli trgovinico z napoletanskimi dobrotami, salame, siri, slaščice…. Mmmmm, vse, da se ti pocedijo sline. Tako smo imeli zjutraj na mizi pršut, sir, princeske… Naša gostiteljica nam je prvi dan ponudila »italijanski« zajtrk, kapučino iz avtomata in »corno«, brioš iz vrečke iz supermarketa. Prvič, nam je bilo to ful premalo, drugič pa smo si za ceno 1,50 € po osebi lahko kupili bistveno več, kot nam je nudila ona. Predzadnji dan je sicer imela »motnje« in nam povsod po stanovanju pustila listke z napisi, da ni dovoljeno hrane kuhat, da je hladilnik namenjen shranjevanju samo živil za zajtrk… V komentarjih na Bookingu je bilo nekaj o tem napisano, ampak sem zelo težko dobila kakšno solidno namestitev, za ne preveč denarja in za vse štiri skupaj. Gabri je postavil zahtevo, da ne bo spal na kavču ali pogradu, s čimer sem se pravzaprav strinjala, večina sob pa je z zakonsko posteljo in dodatnim ležiščem. Tako smo pač mogli požreti tudi muhavost gostiteljice Zoe. Pravzaprav je bila baba zmešana. Pod mojim komentarjem in oceni namestitve, kjer sem zapisala, da zajtrk ni v redu je napisala, da za zajtrk ne nudi  piščanca in pečenega mesa in nas tako hotela prikazat kot zarukane slovane – jugoviče. Še to sem bila zelo prizanesljiva, lahko bi napisala tudi, da je stikala po naših stvareh, da je zapirala gretje v sobi, skratka, terrible!

Tudi tretji dan smo se s podzemno odpeljali do postaje Colosseo in se po glavni ulici napotili proti spomeniku Il Vittoriano (Altare della Patria). Na levi strani ceste Via dei fori imperiali je Rimski forum in Palatin, ki smo si ga ogledali že prejšnji dan, na desni strani pa Rimski forumi. Pred vsakim od teh trgov stoji kip cesarja, ki ga je dal zgraditi. Izstopala in ogledali smo si ta dva:

CEZARJEV FORUM, ki ga označuje bronasti kip Julija Cezarja; na trgu je stal tempelj, s katerim se je cesar ponašal in zase trdil, da izhaja iz rodbine bogov. Od templja je vidnih samo še nekaj stebrov.

TRAJANOV FORUM je bil poslednji cesarski forum, ki so ga zgradili. Postavljen je bil v čast Trajanovih zmag, zato je bil zamišljen in načrtovan kot trg, na katerega so prišli zmagovalci skozi slavolok. Na trgu stoji najbolje ohranjen del foruma, 42 metrov visok Trajanov steber. V temelju je bila celica, v katero so shranili cesarjev pepel. Na vrhu je vse od 16. stoletja kip sv. Petra, prej je bil tam Trajanov kip. Po vsem stebru se vije spirala reliefov, ki prikazujejo boje v Daciji in miroljubna dela, ki jih je uresničil Trajan. Kot zadnji od forumov zaključuje celoto na Piazzi Venezia.

Ob vznožju trga Venezia stoji 70 metrov visok spomenik Il VITTORIANO, imenovan tudi Altare della Patria, posvečen kralju Viktorju Emanuelu II. in zedinjenju Italije. Velja za oltar domovine, tudi zato, ker je v spomeniku grob neznanega vojaka, ki je padel v 1. svetovni vojni. Nad prvim stopniščem, v sredini, stoji kip Viktorja Emanuela na konju, na podstavku pa so prikazana vsa italijanska mesta, ki so prispevala k zedinjenju. V sredini je kip boginje Rome, zavetnice Rima. Tu je tudi grob neznanemu junaku, ob njem pa častna straža. Vodometa ob obeh straneh stopnic predstavljata Tirensko (desno) in Jadransko morje (levo), kipi nad njimi pa ponazarjajo Pravo, Žrtev, (desno) in Slogo, Moč (levo). Po drugem, višjem stopnišču smo prišli do notranjega dela in še po notranjih stopnicah do panoramske terase pod stebriščem, nad katerim so kipi vseh italijanskih dežel. Na levi in desni strani sta nad stebriščem postavljeni dve četverovpregi; Zedinjenje in Svoboda Italije. V naslednjih dneh smo ju dobro videli iz vseh drugih točk mesta. Tudi zaradi tega je bila gradnja spomenika močno kritizirana, saj naj bi bil prevelik. Da bi zagotovili dovolj prostora za gradnjo, so podrli številne dragocene stavbe iz preteklosti. V palači imajo svoj sedež knjižnica, muzej in zavod za zgodovino Italijanskega naroda. 

Ko smo zapuščali Altare, se je močno ulilo. Capljali smo po vodi, ki jo je bilo toliko, da sem se spraševala, od kod vse dere. Po ozkih ulicah smo se namenili k Pantheonu. V kavarni na poti smo spili kavo in za 3 kapučine in vročo čokolado plačali 20 € L. Malo smo se pogreli in nadaljevali proti Pantheonu. Postavili smo se v vrsto za ogled, ki je brezplačen, vendar zaradi tega, da ni bilo prevelike gužve v notranjosti, so spuščali obiskovalce na oglede po skupinah. Ravno ko smo bili na vrsti, na trg prihrumijo protestniki. Vrata Pantheona so nam varnostniki pred nosom zaprli in nas napodili, brez kakršnih koli pojasnil, kdaj se spet odpre in podobno. Slaba volja zaradi vremena, spet se je namreč ulilo, se nam je samo še stopnjevala, »samo tega nam je še bilo treba… » Odrinili smo naprej proti Piazzi Navona.

PIAZZA NAVONA je trg, katerega oblika spominja na stadion; dejansko je to spomenik, ki so ga naredili iz Dominicijevega stadiona. Vzdolž trga so po sredi trije vodnjaki. Srednji, največji in najlepši je slavni Berninijev VODNJAK REK, tudi Vodnjak štirih rek. Štirje ogromni marmornati kipi predstavljajo najpomembnejše reke sveta: Ganges, Nil, Donavo in La Plato in hkrati štiri glavne dele sveta, ki so bili podjarmljeni papeževi avtoriteti. V sredini se dviga obelisk. Vodnjak je poln živali; konj, lev, kača, zmaj, pasavec in golob, ki bo pravkar odletel. Na trgu sta še Vodnjak zamorček in Neptunov vodomet. Zame najlepša stvar v Rimu je prav gotovo Vodnjak štirih rek, saj je skladna celota kiparstva, stavbarstva in slikarstva. Vsak detajl posebej je čudovit, vsi deli skupaj pa so celota, mojstrsko sestavljena v harmoniji in estetsko dovršena. Tudi med fotografiranjem sem se lahko postavila na katero koli točko, z vseh strani je delo popolna celota. Pred fontano stoji cerkev Santa Agnese (sveta Neža) z dvema zvonikoma in kupolo, ki je poznana po freskah. Tukaj smo oglede za ta dan zaključili, zaradi slabega vremena in premočeni, smo rabili topel čaj in obrok. 

Zvečer smo se pripeljali nazaj v center, do trga pri Španskih stopnicah. Spet je deževalo, zato z fotografiranjem ni bilo nič. Sprehodili smo se po glavni ulici, Via del corso, ki vodi od Španskega trga proti Piazzi del popolo, od koder smo imeli postajo za nazaj. Na Španskem trgu in ob glavni ulici so trgovine prestižnih znamk (Prada, Gucci, Valentino…) in bolj, kot smo se oddaljevali, nižje so bile cene in hkrati trgovine cenejših blagovnih znamk. Ob vetrinah prodajaln pa brezdomci, neka stara gospa je imela narejeno »hišo« iz kartona v izložbi Prade.

Na Piazzo del popolo smo prišli pozno in že utrujeni. Bila je povsem prazna in deževalo je. Zmanjkalo mi je tudi baterije in sklenili smo se vrniti v enem od naslednjih dni.

ŠPANSKI TRG je eden najbolj poznanih rimskih trgov, ime je dobil po bližnji Španski ambasadi. Od tod vodijo najbolj znane in najbolj elegantne rimske ulice, slavne zaradi velikega števila galerij, prestižnih trgovin in zaradi številnih razstav, ki so tu organizirane skozi vse leto. Sredi trga, prav pred stopniščem Trinita' dei Monti (Španske stopnice), je sloviti vodnjak Barcaccia (grda barka), delo Berninijevega očeta Petra; pri delu mu je verjetno pomagal sin. Tako se imenuje, ker zgleda kot potapljajoče se barka. Sestavljena je iz dveh bazenov, enega znotraj drugega. Prvi je čoln poln vode, zunanja barka pa predstavlja reko. Najlepši in najbolj poznani del trga so Španske stopnice. Narejene so bile leta 1723, z namenom povezati dve glavni ulici, Vio Felice in Vio del Babuino. Stopnišče sestavlja 135 stopnic, slavnih zaradi modnih revij, ki se tu odvijajo skozi vse leto. Prvič smo bili tu zvečer in potem v naslednjih dneh še nekajkrat, saj je bila zraven postaja podzemne. Vsakokrat, ko smo prišli do trga, je deževalo in prav neverjetno je, da v celem tednu ni bilo dneva, ko bi si trg lahko ogledali in fotografirali v suhem.

ČETRTI DAN je bil planiran za FONTANO DI TREVI. Najbolj znan in najbogatejši (po številu okrasja) vodnjak na svetu stoji na trgu Trevi in je delo Nicole Salvija iz leta 1732. Na njem je relief device, saj legenda pravi, da so z njeno pomočjo odkrili vodni vir, ki še danes napaja vodnjak (že za časa rimskega imperija). Posvečen je bogu morja, Neptunu, ki je hkrati osrednji lik vodnjaka. Stoji na vozu v obliki školjke, vlečeta ga dva konja. Eden od konj predstavlja mirno morje, eden je nemiren in predstavlja viharno morje. Konja jezdita dva tritona, stvora s pol človeškega in pol ribjega telesa. Legenda pravi, da če se vrže kovanec preko rame v fontano, se nekega dne vrneš v Rim (Večno mesto – Citta' eterna). Nam je že bilo jasno, da si, zaradi izredno slabega vremena, vsega planiranega ne bomo mogli ogledati, zato smo prav vsi štirje vrgli kovanec čez ramo, v želji, da še pridemo. Vodnjak je čudovit, vendar me je presenetilo dejstvo, da je stisnjen na majhnem trgu ob fasadi palače in je vse skupaj delovalo precej klaustrofobično. Po slikah, ki krožijo po internetu in drugje sem si vodnjak predstavljala bistveno večji, vendar je vseeno čudovit.

Naslednji je bil na vrsti za ogled PANTHEON. Je najslavnejši spomenik rimske umetnosti. Gre za tempelj, ki je bil posvečen vsem predkrščanskim bogovom. Zgradili so ga na željo Marka Vispanija Agripe (graditelj in snovalec mesta za časa Avgustove vladavine), kar navaja napis na zunanji strani, preuredili pa v času cesarja Hadrijana, v 2. stoletju. Kasneje ga je bizantinski cesar podaril papežu (leta 608), ki ga je spremenil v cerkev.

V notranjosti je bilo v sedmih vdolbinah med marmornatimi stebri sedem kipov glavnih planetarnih bogov, in sicer: Apolona, Diane, Jupitra, Marsa, Merkurja, Saturna in Venere. Vse stene v notranjosti so bile pokrite z marmorjem. Vhodna bronasta vrata so še originalna. Zunanja vrsta stebrov na verandi je iz osem monolitov sivega granita, postavljenih na bazo iz belega marmorja. Večina tal je tudi še originalna; narejena iz večbarvnega marmorja in kamnov, razporejenih v diagonalne vrste kvadratov in krogov. Polkrožna kupola je narejena iz enega dela premera 43,5 m in je največja kupola kadarkoli zgrajena z uporabo zidne konstrukcije. Okulus je okrogla odprtina na strehi, približno 9 m premera. Služi za prezračevanje in osvetlitev in je hkrati skoraj edini vir svetlobe v notranjosti stavbe. V tleh so luknje, ki skrbijo za drenažo, deževnica pa skrivnostno ponikne, neznano kam. Okulus ni namenjen samo dekoraciji, ampak predvsem zmanjšanju mase strehe.

V Pantheonu se nahaja grobnica Viktorja Emanuela II. in Rafaelov grob. Na sredini trga pred Pantheonom je vodnjak, katerega osrednji del je obelisk, pripeljan iz Egipta, odpeljan iz kakšnega Ramzesovega templja. Nekoč je bila na trgu tržnica in da bi ohranili sveže pridelke, so prodajalci namakali ribe in zelenjavo v vodnjaku. Zaradi smradu so si mestne oblasti dolgo prizadevale, da bi stojnice umaknili drugam, kar jim je uspelo doseči šele v 18. stoletju, s papeževim dekretom.

Ob Tiberi smo se popoldne sprehodili do Angelskega gradu, na drugi strani reke, tik ob Vatikanu. Med potjo je bilo na obeh bregovih reke polno stojnic s spominki in hitro hrano.

CASTEL' SANT ANGELO Zgraditi ga je dal rimski cesar Hadrijan kot mavzolej zase in za svojo družino. Pozneje je bil v rabi kot zapor oziroma trdnjava, danes pa je muzej. Mavzolej je bil zgrajen med letoma 135 in 139. Ime je dobil po kipu angela na vrhu stavbe. Hadrijanov pepel so spravili v stavbi po njegovi smrti leta 138, skupaj s pepelom njegove žene Sabine in posvojenca Lucija Elija. Pozneje so mavzolej uporabljali za posmrtno počivališče tudi drugih cesarjev, vse do leta 217. Shranjene vaze s pepelom so bile uničene leta 410, ko so Vizigoti oplenili Rim. Leta 401 je bil mavzolej spremenjen v trdnjavo, nato pa so jo papeži od 14. stoletja uporabljali kot utrdbo v primeru napada na Rim. Vatikan je grad uporabljal tudi kot zapor (npr. Giordano Bruno je bil tu zaprt šest let). V gradu so zbirke orožja, listine o zgodovini gradu in predmeti, povezani z zgodovinskimi dogodki in osebnostmi gradu. Čisto na vrhu je razgledna ploščad, iz katere je čudovit razgled na celoten Rim in Vatikan.

ANGELSKI MOST, ki povezuje oba bregova reke, tik pred gradom, je dal zgraditi Hadrijan. Most je bil zgrajen na treh obokih in povezan z bregovoma z strmima priključkoma. Danes stoji most nad reko Tibero na petih obokih, namenjen je le pešcem. Na mostu je 12 kipov, in sicer sveti Peter, sveti Pavel in deset angelov, ki opisujejo pasijon z napisi na podstavkih, in sicer: angel s stebrom, angel z bičem, angel s trnjevo krono, angel s svetim prtom, angel s plaščem in kockami, angel z žeblji, angel s križem, angel s pergamentom, angel s spužvo, angel s sulico. Na mostu je bilo več prodajalcev selfie stickov kot turistov, pred gradom pa so se trije, v rimske legionarje oblečeni fantje, pritoževali nad vremenom, saj se nihče ni hotel fotografirati z njimi in zato niso imeli nobenega zaslužka.

Pozno popoldne smo še poiskali najstarejšo sladoledarno v Rimu, Giolitti in poskusili sladoled, ki je bil res odličen. Sladoledarna je v stranski ulici, rabili smo navigacijo, da nas je pripeljala do tja, vendar je bila polna ljudi in turistov. V vrsti smo čakali na kepico sladoleda. Zgodba pač naredi svoje: vse skupaj se je začelo davnega 1890., ko sta zakonca Giolitti odprla prodajalnico mleka iz lastne pridelave. Zaradi vrhunske kvalitete proizvoda, kmalu postaneta dobavitelja mleka za kraljevo hišo v Rimu. Od tu naprej je šlo vse samo navzgor, odprejo nekaj drugih trgovinic, sin Nazzareno pa na trenutni lokaciji v ponudbo vključi še prodajo sladoleda. Danes je že tretja generacija, ki nadaljuje delo in ponudbo sladoleda, narejenega po prvotni, originalni recepturi, ki je družinska skrivnost. 

PETI DAN je bil nedelja in namenjena ogledu Vatikana. Bila je to tudi zadnja nedelja v mesecu, ko je vstop v vse galerije brezplačen. Papež je s tem  omogočil oglede tudi tistim, ki si plačila vstopnine ne morejo privoščiti. Zgodilo pa se je tisto, kar nismo pričakovali, vrsta za v Sikstinsko kapelo in za ogled Vatikanskih muzejev je bila dolga po moje okoli 2 km, saj se je vila vse naokoli obzidja, do samega trga svetega Petra. Za vstop na trg svetega Petra smo mogli v vrsti čakati za čez detektorje kovine in ko smo že bili na trgu, se je tu vila dolga vrsta dveh ali treh kolon ljudi. Ena naj bi bila za ogled katedrale, ena za na kupolo, ena za galerije. Ko sem vprašala zadnjo gospo v vrsti, za katero znamenitost čaka, niti ni znala povedati, ampak je samo rekla, da pač čaka (božje potrpljenje ali kaj?!) No, za galerije se nismo odločili, ker vrata za oglede zaprejo ob nedeljah ob 14., pol ure prej pa se je treba pomikati proti izhodu. Najverjetneje do 14. ne bi prišli na vrsto niti za nakup kart. Tako smo počakali v vrsti za na kupolo. Gabri in Dani sta godrnjala, ker smo kupili karte za peš po stopnicah, čeprav je za doplačilo del poti mogoče narediti z liftom. Ampak tako je bilo bolj doživeto, prehodili smo 551 stopnic do vrha. Sama kupola je bila zame skorajda majhno razočaranje, precej manjša od tiste v Firencah in precej bolj enostavna v gradnji in okrasju. Celotna cerkev svetega Petra je pravzaprav zgrajena tako, da je izredno inpozantna od zunaj, z stebriščem in ogromnim trgom s pročeljem cerkve. Vendar name ni naredila nekega izrednega vtisa. No, če nič drugega, smo v barčku na vrhu katedrale, spili najcenejšo kavo v Rimu, kapučin je bil le 1 €. In še; takoj na vstopu v Vatikan mesto so table, da popusti ne veljajo ne za invalide, ne za romarje, ne za študente in da je plačevanje mogoče le v gotovini – božja volja ali biznis?!

VATIKAN – država je med najmanjšimi državami na svetu in edina svoje vrste, ker predstavlja duhovno in upravno središče krščanske vere. Kot država je postala neodvisna od italijanskega ozemlja s podpisom Lateranskih pogodb 11. februarja 1929. Njena zgodovina pa se je pričela že takrat, ko je dal cesar Konstantin zgraditi prvo mogočno baziliko na kraju, kjer je umrl sveti Peter. Sedanjo baziliko so začeli graditi l. 1500, sprva po Bramantijevem načrtu, kasneje so načrte delno spremenili in nadaljevali gradnjo po Michelangelovim in še kasneje po načrtih Maderne. Leta 1657 leta je Bernini dokončal gradnjo z dvema mogočnima kolanadama na trgu svetega Petra. Sredi trga ja egipčanski obelisk, ki so ga pripeljali iz Neronovega cirkusa, na vrhu katerega je križ. Ob straneh sta dva vodometa, Berninijev in Madernov. Med fontanama in obeliskom sta dva diska, če se stopi na enega od njiju, se iz te točke vidi samo eno vrsto stebrov, ostale izginejo. Pred cerkvijo je veliko stopnišče, pročelje pa sestavljajo številni stebri. Med enim in drugim stebrom je vrsta oken, na sredini pa velika loža, iz katere papež pošilja »Urbi et orbi« vernikom in svetu. 

Notranjost bazilike je ogromna in v njej so nekatera pomembna umetniška dela, npr. Michelangela, Youngerja, Raphaela. Najbolj znana je Michelangelova »La Pieta«, ko Marija drži Jezusa po tem, ko je umrl. Kip je za steklom in pred njim velika gužva, tako da sem se mogla prebiti v ospredje, da sem lahko naredila nekaj posnetkov. 

V središču bazilike stoji papežev oltar. Ker je bila nedelja, je ravno potekala maša, vendar varnostniki niso dovolili pristopa obiskovalcem, temveč le vernikom. Na desni strani, ob katedrali, je palača, ki je domovanje papeža. Varuje ga Švicarska garda, majhna oborožena sila Vatikana. Ustanovljena je bila leta 1506 s prihodom prvih 159 švicarskih najemnikov v Vatikan, ki so zapriseženi, da bodo papeža varovali tudi s svojim lastnim življenjem. Največji spopad je garda doživela 6. maja 1527, med četrto plenitvijo Rima, ko so bili ubiti skoraj vsi gardisti, pri tem pa so papežu Klemenu VII. omogočili uspešen beg iz Vatikana. Danes imajo bolj ceremonialno vlogo, po atentatu na papeža Wojtilo leta 1981 pa so začeli dajati večji poudarek na borilne veščine in uporabo strelnega orožja. Njihove uniforme so gotovo najbolj pisane vojaške uniforme na svetu, posebno krojene, z širokimi hlačami do kolen, z modrimi, rdečimi in rumenimi črtami. Zamislil si jih je nekdanji poveljnik Jules Repond, v uporabo so prišle leta 1914. Gardisti nosijo tudi čelade z rdečimi peresi, s tem, da so pri poveljnikih peresa rdeče barve.   

V Vatikanu smo po tednu dni doživeli dopoldne nekaj lepega vremena, za kakšne pol ure se je precej sramežljivo izza oblakov pokazalo sonce. Popoldne smo z ogledi zaključili, kot rečeno, galerije in muzeji se zapro zgodaj, zato smo se mimo Angelskega mostu napotili do Piazze del popolo. Še prej pa smo se ločili, jaz sem šla v Galerijo moderne umetnosti na ogled razstave Magnum fotografov, moški del pa je šel na kosilo. Mislim, da je bila to zadnja razstava magnumovcev, saj sem vse fotke videla že stokrat, vstopnine pa so vedno in povsod visoke. Z mojimi fanti naj bi se potem dobili na Piazzi del popolo in si jo skupaj ogledali, pa so se od nekod spet prikazali protestniki in preplavili trg. V tisti gužvi se seveda nismo dobili, po telefonu pa je bil Dalibor nedosegljiv, tako da sem že mislila, da smo se izgubili. Po nekaj tavanja gor in dol in izogibanju, beri bežanju pred protestniki, smo se le uspeli priklicati po telefonu in se zmenili, da se dobimo pred galerijo. Tu so se naši ogledi v Rimu tudi zaključili, ne pa tudi naše dogodivščine (… več o tem v nadaljevanju… ). Zvečer smo imeli rezervirano mizo v gostilni »Joseph«, v kateri smo jedli vsak dan odlično kosilo. Za zadnji dan smo si privoščili malo boljšo večerjo, nekatere specialitete, fiorentino v konjakovi omaki, pašto s kaneštrelami, neko tipično lokalno sladico, katere ime smo pozabili (zapiski!!!). 

ŠESTI DAN smo se zbudili v zasneženo jutro. Kakšno presenečenje! Snega je zapadlo kar za enih 20 do 30 cm, ravno toliko, da je nastal popolni kaos. Večina trgovin je bila zaprtih, podzemna je začela vozit šele po 10ih dopoldne, avtobusi še kasneje. Taksiji sploh niso vozili, ker je sneg v Rimu tako redek pojav, da nihče nima verig in ni nanj pripravljen. Prejšnji večer sem po netu, še sedaj ne vem, kaj me je prijelo, rezervirala in vplačala karte za transfer od glavne postaje Termini na letališče. Ko smo se namreč pripeljali do postaje, je bila, zaradi zamude prevozov, gneča taka, da so se ljudje stepli (dobesedno) za dobit sedež na avtobusu. Dejansko, brez internetne rezervacije, nisi imel možnosti prevoza do letališča. Nekako se nam je uspelo prebiti naprej, skregali smo se z enimi Španci ali Portugalci, ne vem, kaj so bili, ker smo šli iz vrste in pustili mesto tistim, ki so že imeli odhode letal, mi smo bili še precej zgodnji. Ko smo potem pristopili nazaj v vrsto, se je tip razburjal, da nismo na vrsti in naj gremo nazaj, čeprav smo bili na postaji pred njimi. No, naslednji šok nas je čakal na letališču. Check in ni delal, vsa okenca so bila zaprta, gneča taka, da smo bili kot sardine stisnjeni, vladal je popolni kaos. Nihče ni dajal informacij, vladalo je izredno stanje. Počasi so le začeli objavljati odpovedane lete in imeli smo neverjetno srečo, da smo bili eni redkih, ki smo tisti dan poleteli proti domu. Po urejenih letaliških formalnostih, ki so nam trem šle gladko, pri Daliborju pa so se vedno zakomplicirale J, (zgleda tako ali kaj, da ga vedno dajo na stran za podroben pregled…) smo potem sedeli še ene tri ure na letalu, da so očistili zamrznjena krila. Popolnoma nepripravljene službe, brez opreme in premalo ljudi, zato je trajalo toliko časa in zato je toliko letal ostalo na tleh. Na splošno si bomo Rim zapomnili po vremenu, ki nam niti malo ni bilo naklonjeno, za zadnji dan, kot piko na i pa smo imeli še sneg, ki ga v Rimu vidijo vsakih 40 let enkrat! To bi bila nekako tudi zaključna misel foto knjige in našega potovanja. Ko to sestavljam, je že oktober in pred nami je nova dogodivščina, Maroko. Hitim končati knjigo in zapise in se hkrati jezim sama nase, da sem deloma že pozabila podrobnosti. Za naslednje potovanje si bom delala zapiske oziroma video zapise sproti, da bo potopis potem vsaj malo hitreje sestavljen.

Torej, kovanec smo vrgli, vrnemo se še kdaj, saj smo veliko načrtovanega izpustili, ob naslednji priložnosti pač…