DOLOMITI jesenski trekking

12. oktober 2023, Dalibor in Petra. Nastanitev v apartmaju v vasici Costalissoio, na nadmorski višini 1249 metrov, natančneje nad mestom Santo Stefano di Cadore. 

Dolomiti so gorska veriga na severu Italije in se delijo na več posameznih skupin. Midva sva prehodila Dolomite Tre cime in Dolomite d' Ampezzo. Vreme oktobra meseca je bilo še čudovito, sončno in toplo, le jutra so bila mrzla in vlažna. 

1.) Na krožno pot Treh vrhov sva krenila zgodaj zjutraj, saj so nas opozorili, da zna biti precejšnja gužva in če se želimo izogniti hoji v račjem sprevodu, naj se na pot odpravimo dovolj zgodaj. Res so popoldne na plato pod Tremi vrhovi romali celi avtobusi ljudi, ampak midva sva bila ta čas že naokoli in naju to ni več zmotilo. 

Mimo jezera Misurina sva se po gorski cesti pripeljala do Rifugia Auronzo in na parkirišču pustila avto. Za vožnjo po gorski cesti in za parkirnino se plača vstopnina, rampa je postavljena že na začetku vzpona, cena pa je 30 € na dan. V Rifugiu smo si na hitro ogledali ponudbo in se po nasvetu dekleta na informacijah odločila za krožno pot št. 105. Desno od Rifugia se pot najprej rahlo spušča po travnikih in pašnikih, po približno 20 minutah pa je sledil rahel vzpon do čudovite razgledne točke (1 ura hoje), pri kateri se potem lahko nadaljuje po desni poti po pobočju Treh vrhov ali na levo. Midva sva se odločila za slednjo varjanto in se držala steze 105. Sledil je spust do treh manjših ledeniških jezerc. Potem pa samo še navzgor, do Rifugia Locatelli, na 2450 mnv. Po približno dveh urah sva prispela do koče, ki je bila kljub lepemu vremenu zaprta. Kasneje so nam pojasnili, da je glavna turistična sezona v Dolomitih poleti od sredine junija do konca avgusta in potem še zimska, januarja in februarja, seveda tam, kjer je smučarija. Ostale mesece je zaprto. 

Tre cime

Laghi dei Piani

Po malici in krajšem počitku sva za kočo zavila še k dvem čudovitim ledeniškim jezerom (Laghi dei Piani) in nadaljevala pot levo, po pobočju gore Crode dei Piani. Po nekaj deset metrih sva se spustila v galerijo-bunker iz 1. svet. vojne, od koder je skozi okno v steni čudovit razgled na vrhove celotnega pogorja Treh vrhov.

 

Sledil je malo težji vzpon in potem še ura hoje po ferati* do platoja pod samim vznožjem Treh vrhov. Obvezen postanek za slikanje in še spust do zadnjega Rifugia Lavaredo. Tudi ta je bil že zaprt, zato sva na s soncem obsijani leseni terasi spila nekaj vode, si pretegnila noge in nadaljevala pot do izhodišča. 

ferata pod Crode dei Piani

Skupaj s postanki za malico in počitkom je bilo za približno 5 ur hoje. Pot 105 nama je bila všeč, ker so skozi celotno hojo lepo vidni vrhovi in je čudovit razgled na pogorje Treh Cim. Le v zadnjem delu, ko sva se že vračala k Rifugiu Auronzo, sva imela špice vrhov na desni strani in potem za hrbtom. Največ obiskovalcev se odloči za (najin) zadnji del poti, do platoja pri Treh Cimah, zato je ta del najbolj obljuden. Vendar je tu pot široka skorajda kot kolovoz in se zlahka izogneš tistim, ki prihajajo iz nasprotne strani ali se umakneš hitrejšim od sebe. 

*ferata je zavarovana plezalna pot, opremljena z lestvami, stopnicami, jeklenicami... Obstajajo stopnje težavnosti hoje po feratah, običajno so pred začetkom poti oznake z barvnimi krogci, ki nam povedo težavnost posameznega dela poti. Dejansko so Dolomiti rojstni kraj ferat, ko so odseke opremili z železnimi pomagali in so po besedi ferro - železo dobile ime.

2.) Za naslednji dan sva imela v načrtu jezero Sorapis v Dolomitih d' Ampezzo. Jezero je ledeniškega nastanka, leži na 1925 mnv in slovi po čudoviti turkizni barvi vode. Štart poti je na prelazu Tre croci (passo Tre croci), oddaljenim le 13 km od Cortine d' Ampezzo. Avto sva parkirala ob cesti, na parkirnem prostoru. Parkirnine ni bilo, potrebno pa je plačati v glavni turistični sezoni, ko je verjetno tudi gužva temu primerna. 

Mimo pašnika in po senčnatem gozdu se je prvi del poti najprej rahlo spuščal do vznožja gore Sorapis. Na desni strani v skalah so bili vidni bunkerji iz 1. svetovne vojne. Pri manjših slapovih sva naredila prvi predah in spila nekaj vode. Po približno uri hoje se je gozd končal in pot se je začela precej strmo vzpenjati po grebenu gore in kmalu sva se znašla na ferati. Še sreča, da je bil oktober mesec in ne ravno veliko ljudi, sicer bi bila na tem mestu precejšnja gužva, saj je pot na nekaterih mestih tako ozka, da se dva težko srečata in je potrebno počakati, da gre eden mimo in se tako naredi prostor za naprej. Ves čas poti sva imela čudovit razgled na Monte Cristallo na severu in na Monte Sorapis na jugu. 

Cristallo

Po ležernih dveh urah hoje sva bila pri jezeru in sledilo je manjše razočaranje, saj je bilo tako malo vode, da je bila pokrita le četrtina običajne površine jezera. Po pogovoru z drugimi obiskovalci sva potem izvedela, da je tak pojav za jesenski letni čas povsem običajen in je jezero polno vode samo v spomladanskem delu leta, ko se topi sneg. No, vseeno je bilo vredno truda, malica na soncu nama je teknila in po počitku sva se, polna vtisov, napotila v dolino. 

jezero Sorapis

Cristallo

Še obvezen postanek v Cortini, na kavici in sladoledu, ki je, mimogrede cenejši kot pri nas, v Kopru. Cortina bo leta 2026 gostila zimske Olimpijske igre in zato se na veliko gradijo hoteli, žičnice... Na glavni ulici so prisotne vse najbolj prestižne znamke oblačil, draguljarji, prodajalne smučarske in druge športne opreme... Na splošno pa je bilo mesto ob našem obisku precej zaspano, veliko hotelov že (še) zaprtih ali pa so nizko sezono izkoristili za popravila in adaptacije.

Cortina d' Ampezzo

3.) Val Disdende je bila zadnja točka našega potepanja po Dolomitih. Napoved vremena ni bila najboljša in že zjutraj so se začele okoli vrhov delati megle in oblaki. Dan sva izkoristila za ogled ene lepših dolin naokoli. Po panoramski cesti iz vasice Costolissoio proti Sappadi je alpska dolina nekje na sredi poti med krajema. Ohranjena je značilna alpska arhitektura lesenih hiš (baita). Dolino je redno obiskoval papež Pavel II., ker ga je kraj menda zelo spominjal na rodno Poljsko. Osrednja točka doline je cerkev Marije snežne (Madonna della Neve), v celoti zgrajena iz lesa lokalne smreke. Dolina in hribovje okoli nje so bili gosto porasli z čudovitim smrekovim gozdom. V času našega obiska pa so še odstranjevali odmrla in posekana drevesa po silnem neurju leta 2018, ko je bila uničena četrtina gozda.  

V dolini je nekaj dobrih turističnih kmetij, ki nudijo domačo hrano in namestitev in nekaj trgovinic z lokalnimi proizvodi; sir, skuta, salame... Za kosilo smo rezervirali mizo v restavraciji Miravalle. Njoki z divjačino, jelenovi medaljoni z gobicami in domače torte - vse okusno in po zelo zelo razumljivih cenah. 

Krožna pot Tolminska korita

Štart: Zatolmin, po Tolminskih koritih navzgor, na Čadrg, spust do spominske cerkvice sv. Duha v Javorci in nazaj do izhodišča.

S postanki in malico  je hoje za cel dan, po dolžini poti pa bi bilo to 22 tisoč korakov ali 16 kilometrov (približno :).

Bil je 30. maj letos, po prvem zapiranju zaradi pandemije. Naša družba se je zbrala in krenili smo na pohodniški izlet. Avte smo pustili na parkirišču parka Tolminskih korit. Tisti dan smo bili eni redkih obiskovalcev in glej ga zlomka, ravno na skupino prijateljev iz Kopra smo naleteli... Slovenija je pač majhna.

Korita Tolminke so čudovita in veličastna narava tudi tu ni šparala z obilico in razkošjem. Modro zelena reka in ozki prehodi z visečimi mostovi ter lepo vzdrževane poti so atributi, ki lahko destinacijo Tolminskih korit postavijo ob bok najveličastnejšim... Vsi tisti, ki potujete, se boste gotovo strinjali, da je naša mala državica lepa, le izkoristiti ne znamo njenega potenciala. Marketinško... 

Do Čadrga je šlo potem samo še navzgor. Skorajda ves čas po gozdnih poteh, ki so lepo označene, le nekaj zadnjih korakov, kilometer ali dva do vasi, smo pehodili po asfaltu. Kljub drugačni napovedi, nas je na tem delu ujelo nekaj kapelj dežja.

Po odmoru in kosilu na turistični kmetiji Pri Lovrču se je zjasnilo in preostanek popoldneva je bilo še sončno in vroče. Pot iz Čadrga do Javorce je speljana sprva po grebenu in ni bila nič kaj prijetna. Na posameznih odsekih je plaz pred kratkim odnesel dobršen del utrjene zemlje in kamenja, zato je bilo spolzko in predvideni čas hoje se nam je precej podaljšal. Kasneje smo izvedeli, da se je možakar, ki je imel samotno kočo na hribu, smrtno ponesrečil ravno na odseku poti, ki je manjkala. 

Spominska cerkev sv. Duha je posvečena žrtvam 1. svetovne vojne, ki je na tem koncu divjala v največjem razmahu. Zgradili so je vojaki različnih veroizpovedi. Vsi tisti, ki so se borili na strani AO monarhije, ki je takrat obsegala tudi dobršen del Balkana. Cerkvica je modrih odtenkov, bolj podobna slikarskemu ateljeju kot verskemu objektu in ravno zato mi je bila všeč.

Od Javorce do Zatolmina so se potem vili kilometri poti po gozdni cesti. Tu in tam smo se lahko osvežili pri kakšnem izviru ob cesti. Ponekod je pisalo, da naj bi bila voda iz izvira energijska in zdravilna. No, odžejala nas je sigurno!

Izlet se je končal s pokušino nekaterih lokalnih dobrot, tolminskega sira in pa žlikrofov. Doživetje je bilo odlično in dobra ideja za enodnevni pobeg v naravo.   

 

Ljubezen v Veroni

oktober 2019

Petra, Dani in Mirjana

prevoz do Verone z avtom, po mestu peš

Verona je bila nenačrtovana destinacija, odločitev za obisk je padla v zadnjem trenutku, ko smo se vračali iz Ligurije. Zato bom čisto iskrena, popolnoma nepripravljena sem bila. Še dobro, da stric Google hitro ponudi rešitev. Vprašanje "What to see" običajno zadostuje za najnujnejše informacije. Vse ostalo, doživetja, vtisi, izpolnjena (ali ne) pričakovanja... so druga zgodba.

Glede na to, da je bila nedelja, večjih težav in gužve na avtocesti ni bilo. Dokaj hitro smo se pripeljali do centra in parkirni prostor dobili ob starem mestnem obzidju, nedaleč stran od arene in vseh najpomembnejših stvari, ki si jih je v Veroni vredno ogledati. Parkiranje z Easypark aplikacijo je postalo enostavna in priročna rešitev. Nič več ni potrebno iskat drobiž, parkirni avtomat..., program sam poišče cono parkiranja, označi se želeni čas postanka in stvar je rešena!

Znamenitosti v Veroni, ki jih ne gre spregledati:

- arena, ki je tretja po velikosti od še zadnjih nekaj ohranjenih rimskih amfiteatrov. Precej poškodovana je bila v potresu v 12. stol., zato je od nekdanjih štirih veličastnih vhodov stoji le eden, delno porušen, manjkata tudi vrhnji dve nadstropji. V poletnih mesecih je arena prizorišče koncertov in oper. Najbolj poznana je uprizoritev Aide. 

- Juliet' s house, z znamenitim balkonom. Skoraj vse v zvezi s hišo je fikcija. Balkon je bil dograjen v začetku 20. stoletja, Julijin kip je bil dodan še kasneje. Vendar je ljudem všeč ljubezenska zgodba in običaji, povezani s krajem. Srečo v ljubezni naj bi prinašalo dejstvo, da se dotaknemo Julijinih prsi. Fotografiranje na balkonu je tudi skorajda sestavni in obvezni del obiska. Stene in celotno dvorišče je popisano in polepljeno z listki in sporočili. Največja ljubezenska zgodba in ideja za film, posnet leta 2010, z naslovom Letters to Juliet. Posneto na lokacijah v Veroni in okolici.

- Castelvecchio je obnovljena palača z muzejem. Gre za zbirko orožja, slik in kipov. Predvsem pa je z obzidja in mostu - Ponte Scaligero, ki je sestavni del objekta, čudovit razgled na mesto in reko Adižo.

Castelvecchio

- Piazza dei Signori, tudi Piazza Dante, ki skupaj z sosednjo Piazzo delle erbe tvori največji trg v Veroni. Najlepše in najpomembnejše palače z čudovitimi arkadnimi hodniki najdete tukaj. Na trgu je polno restavracij, barov, splača se poiskati sladoledarno Savoia, z (morda) najboljšim domačim sladoledom, ki ga delajo že od davnega leta 1939. 

- Torre dei Lamberti, ki se dviga 84 metrov visoko v nebo in je idealna točka za razgled na celo mesto. Nahaja se v zgornjem levem kotu glavnega trga (Piazza dei Signori).

- stopnišče Scala della Ragione, ki je priljubljena photo shooting točka za mlade pare, ki se (bodo) poročili. Celoten trg in okolica palače sta čudovita.

Stroški obiska?

V glavnem gre največ denarja za vstopnine; v muzej Castelvecchio, v Julijino hišo, na stolp, vstopnina za areno. Nekaj nanese tudi parkirnina, pokušina sladoleda, morda kakšne tipične lokalne jedi... En dan, preživet v Veroni je dovolj za center in znamenitosti. Morda je priročno kombinirat postanek še za dan ali dva na Gardskem jezeru. Ali tako kot mi, ki nam je bila na Verona na poti domov.

Vtisi?

V Veroni je v glavnem vse povezano z Romeom in Julijo. Verjetno je za nezahtevnega turista zgodba dovolj prikladna in prikupna in s katero se destinacija promovira in prodaja. Vendar ponuja veliko več. Ni le naključje, da je stari del mesta, z vsemi zgodovinskimi zgradbami, zaradi njihove vrednosti in pomena, uvrščen v Unescov seznam kulturne dediščine. Arena je vredna ogleda, vendar bo na tiste, ki so že obiskali Kolosej v Rimu ali nam bližjo Puljsko areno, pustila mlačen vtis. Name so naredile največji vtis krasne meščanske hiše in palače na glavnih trgih. Za koga bodo mogoče pomembnejše umetnine v galerijah in muzejih. Skratka, Verono se lahko postavi ob bok vsem "velikim"; Firencam, Pisi, Rimu... seveda je veliko manjša, vendar pravi biser. 

Kmalu pride... spletna stran www.photobetravelers

Cinque terre in Zaliv poetov

Oktober 2019 (od 10. do 13. oktobra 2019)
Petra, Dani in Mirjana

Obiskani kraji: 
1. Portovenere z tremi otoki; Palmaria, Tino in Tinetto ter 
2. Cinque terre (Monterosso al Mare, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore)
Prevozi: z avtom, vlakom, avtobusom, ladjo, predvsem pa smo veliko prehodili 
Stroški potovanja: Ne bom vam lagala, 5T spada med dražje destinacije. Glavnino stroškov so predstavljali izdatki za vstopnine, prevoze, parkirnine... Za namestitev in hrano smo izbrali povprečje, tako da je bilo potovanje vseeno v mejah načrtovanega (*običajno računamo na 100 € badgeta dnevno)

Od doma smo krenili zjutraj in po dobrih šestih urah vožnje smo prispeli v La Spezio, ki je bila naše izhodišče za izlete v naslednjih štirih dneh. Sobo smo rezervirali preko Bookinga v centru mesta, samo nekaj sto metrov oddaljeno od železniške in avtobusne postaje, v starem delu mesta. Za tridnevno bivanje smo odšteli 190 €, skupaj s TT. (Good night moon) 

La Spezia ni ne vem kako atraktivno mesto za počitnice, gre bolj za to, da so cene turističnih namestitev in ostale ponudbe nekoliko nižje kot v 5T. Tudi zaradi dobrih prometnih povezav in bližine parka je lokacija kar precej bukirana in priročna izbira za obisk 5T. 

Portovenere in trije otoki

Najboljša, najhitrejša in najcenejša pot do tega obmorskega bisera je bil avtobus iz centra La Spezie. Za 2,5 €, kolikor stane vozovnica in po dobrih dvajsetih minutah vožnje smo prispeli v Zaliv poetov. Tu so se v 18. in 19. stoletju zbirali pesniki in umetniki in zaradi ugodne klime in obilice vina imeli dobre pogoje za ustvarjanje. Danes kraj diha in živi za in od turizma. 

Portovenere

Dopoldne smo v Portoveneru v glavnem pohajkovali po promenadi in se nastavljali toplemu oktobrskemu soncu. V prvi liniji ob morju se izmenjujejo gostinski lokali, sladoledarne in trgovinice s spominki. Vsak lokal, ki da kaj na svoj ugled, ima postavljene mize tik ob morju. Zvečer, ko prižgejo na njih še svečke, izpade vse skupaj zelo romantično. Glavna ulica mesta poteka za nizom slikovitih hiš. Po ozkih in strmih prehodih pridemo spet do morja. Sprehod po ulici ne smemo preskočiti, tu je v ponudbi in se prodaja za vsakogar nekaj. Italijanske in ligurijske specialitete za ljubitelje dobre hrane in vina. Spominki, hand made izdelki, prava paša za oči. In še nekaj je, čudovito vzdušje mediteranskega ležernega kraja, ki ga moremo izkusiti. 

osrednja ulica Portovenera

Znamenitosti v Portoveneru, ki jih ne gre spregledati so:

- na sami skali tik ob morju postavljena gotska cerkev sv. Petra, ob kateri leži

- Bayronova jama, v kateri je ta angleški pesnik meditiral in črpal navdih za svoja dela.

cerkev sv. Petra in Bayronova jama

- romanska cerkev sv. Lovrenca, ki leži nekoliko višje na vzpetini. Postavljena je na mestu predkrščanskega templja, najverjetneje posvečenega Jupitru. Celotna pot do cerkve je tlakovana s ploščami iz črnega marmorja, ki ga kopljejo na sosednjem otoku Palmariji.

- grad z obzidjem družine Doria, od koder je čudovit pogled na celoten zaliv. Za obzidjem se po robu vzpetine začenja treking pot za park 5T. Vse atrakcije v mestu si lahko ogledamo v enem dopoldnevu in peš.

grad Doria

Popoldne smo preživeli na panoramski vožnji z ladjico in ogledu treh otokov zraven Portovenera. Cena za panoramsko vožnjo je odvisna od ponudnika - velikosti barke, za katerega se odločimo, se pa giblje med 11 in 13 € po osebi. Ogled traja 45 minut. Vodenje in razlaga v več svetovnih jezikih.

Palmaria je največji, od rta Portovenera odmaknjen le nekaj deset metrov. Otok ponuja kar nekaj zanimivosti in bi si ga bilo vredno ogledati peš (v primeru, da imamo na voljo dodatni dan počitnic). 

Palmaria

Otok je bil naseljen že v paleolitiku, o čemer pričajo ostanki, najdeni v eni od treh večjih jam na zahodni strani. Iz kopnega jam ne moremo videti, zato je najbolj priročen ogled z eno od številnih ladjic, ki se ustavijo pod klifom, na vrhu katerega so vhodi v jame. V eni od jam je bilo svetišče predkrščanske kulture. Trenutno je na tem delu obale postavljen zvezdni observatorij. Na vrhu otoka je svetilnik, za katerega delovanje skrbi vojska. Zgrajen je bil na istem mestu, kjer je že stal svetilnik, ki so ga uporabljali redovniki jezuitov, ki so na otoku imeli samostan v davnih časih. Palmaria je najbolj poznana po kamnolonu črnega marmorja, t.i. Portoro. Je edinstvene črne barve, z žilami rumenih do zlatih odtenkov. Svojo pravo vrednost pokaže ob sončnem zahodu, ko se žile v črni barvi zasvetijo kot zlato. Ker je redek in ga je zelo malo, si ga lahko privoščijo le redki in najbolj bogati. Podporni stebri iz tega marmorja krasijo vhod in posamezne elemente (kamin) v Beli hiši (ZDA), pa tudi vhode v prestižne Cartierjeve draguljarne.

Otoka Tino in Tinetto zaseda vojska, zato pristop ni dovoljen. Slednji je pravzaprav malo večja skalna gmota, z opozorilno lučjo. Nekoliko večji Tino je strateškega pomena zaradi lege, tik pred vhodom v zaliv La Spezie, ki je, kot sem že napisala, velika in pomembna vojaška pomorska baza Sredozemlja.

Tino in Tinetto

Še nasvet za foto navdušence: v Portovenere je najboljše, da se zaradi zahajajočega sonca za gričkom nad mestom odpravite v zgodnjih jutranjih urah, ko so osvetljene barvite mestne hiše iz vzhoda. Na otoku Palmaria je na zahodno stran, proti morju obrnjena podvodna jama, ki se zaradi odboja svetlobe ob sončnem zahodu obarva v čudovite modre in turkizne odtenke. Seveda je potrebno najeti čolnič, da bi bili na kraju ob pravem času in ob pravih pogojih.

CINQUE TERRE

je skupni naziv za nacionalni park, ki zaobjema področje okoli petih manjših mestec ob obali Ligurijskega morja. Od severa proti jugu si sledijo Monterosso al mare, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore. Vsako od naštetih mestec je edinstveno, vsako malo drugačno, najbolj poznana in najbolj oblegana s turisti pa je Manarola. 

Kako do nacionalnega parka?

Kot sem že napisala, je bila naša izhodiščna točka La Spezia. Na glavni železniški postaji smo si kupili karte t.i. Cinque terre card. To je hkrati vstopnica za nacionalni park, trekking karta in vozovnica za vlak. Velja za proge med La Spezio in Levantom, kjer lahko neomejeno vstopamo in izstopamo na vseh vmesnih postajah. Vlaki iz La Spezie so dopoldne, do 10ih precej pogosti, na vsakih 20 minut. Do Monterossa al mare, kjer smo izstopili, je približno pol ure vožnje. Odločitev, da začnemo oglede najbolj na severu, se je kasneje pokazala  za odlično. Proti večeru, ko je svetloba najboljša za fotografiranje, ob sončnem zahodu, smo ravno prispeli do najlepše, Manarole.

Katere so zanimivosti posameznih mestec?

Vseh pet mestec ima značilno mediteransko dušo. Ulice so ozke, hiše pa tesno stisnjene skupaj. Uličice so tlakovane s kamni, nekje na najvišji točki je postavljena cerkev, vse naokoli pa vinogradi in oljčniki. 

Monterosso al mare je edino od petih mest, ki se ponaša z dolgo peščeno plažo. Je tipična destinacija za preživljanje poletnih počitnic na morju. V času našega obiska, oktobra meseca, je bilo še toplo in na plažah še kar nekaj kopalcev. Vendar je mestece delovalo že nekoliko zaspano. Številne restavracije in hoteli so bili že zaprti. Od Monterossa do Vernazze, naslednjega mesteca, je speljana pešpot na robu strmega pobočja ob morju. Hoje naj bi bilo za dobri dve uri, pot pa lahka. Kljub temu, da smo se dobro pozanimali, nas je vseeno presenetilo. Zato na tem mestu opozorilo vsem, ki se tja odpravljate in želite 5T prepešačiti. Predvsem je potrebna dobra obutev (treking čevlji ali gojzarji so nujni), dovolj vode in določena mera kondicije. Pot se na nekaterih mestih namreč strmo povzpne pa spet strmo spusti.

Monterosso al Mare

Vernazza se nam je kazala v vsej svoji lepoti že med spuščanjem po pešpoti proti njeni obali. Center mesteca je postavljen nekako v sredino. Samo ena dolga, glavna ulica je vodila od pristanišča do najvišje ležečih hiš in je bila polna ljudi. Vse lokale s hrano, trgovine in ostalo ponudbo najdemo tukaj. Iz placa je v skali narejen prehod do manjše prodnate plaže. Ne predstavljam si, kakšna gužva mora tu biti v poletni turistični špici. Pristanišče je zasedeno z lesenimi ribiškimi barkami. V lokalih poleg je odlična ponudba vseh vrst morskih dobrot. 

Vernazza

Corniglia je edino od petih mest, ki ni na morju. Mestece leži kar visoko na hribu, na okoli 100 metrih nmv. Do tja bi se lahko odpravili peš, vendar smo se odločili za vlak. Ker je postaja na sami obali, vozi na vrh hriba, do centra, manjši avtobus. Prevoz do tja je vštet v ceno karte za 5T. Corniglia je najmanjša in najbolj zaspana od Petih. Ponuja pa edinstveno vzdušje kraja za umetnike in boeme. Skorajda vse hiše, v katerih je mogoče bivanje, se oddaja za turiste, veliko pa je bilo praznih in propadajočih. Na koncu mesteca je predel, nekakšna velika terasa, od koder je čudovit pogled na morje. Znana točka ogledov je še znamenito, z opekami tlakovano stopnišče, po katerem se od železniške postaje povzpnemo do mesta. Področje okoli mesta je zasajeno z vinsko trto. Od tu izvira nekaj najboljših lokalnih vin, mi smo se odločili za belo Macaia. Čisto na začetku mesteca je nekaj dobrih kantin, ki ponujajo pokušino lokalnih vin. Prijazni gostitelj nam je povedal še nekaj zgodovine kraja. Dejansko je zgodba nam dobro poznana; ljudje so se v glavnem preživljali od ribolova in vina.  

Corniglia

še opozorilo: V Cornigliji se konča treking pot, saj je odsek do Manarole in Riomaggiora trenutno zaprt. Zaradi plazu je ta del neprehoden, na kar opozorijo že v info biroju. Vendar smo ves čas videli ljudi, ki so pot nadaljevali in s katerimi smo se na koncu, na zadnji postaji spet srečali.

Manarola nas je očarala. Prispeli smo ravno v času sončnega zahoda. Del ob morju je bil poln ljudi, na vzpetini, od koder je najboljši kader za super posnetke, pa polno fotografov, ki so čakali na svoj trenutek. Pristanišče je stisnjeno med visoke prepadne stene. Globina morja tukaj iz začetnih petih metrov kmalu pade na osem metrov in še globlje. Cerkev, ozke in visoke hiše so pozidane do samega roba pečine. Tudi tu je od pristanišča do zadnjih hiš speljana ena dolga glavna ulica, zaprta za promet, na kateri se vse dogaja. 

Manarola

Tudi v Manaroli je odlična ponudba morske hrane, cene pa seveda, še bolj zasoljene kot drugje. Mestece je najstarejše od petih in se ponaša z edinstveno kulturo; dialekt, ki ga govorijo se razlikuje od vseh sosednjih.    

V Riomaggiore smo prišli že v temi. Oktobrski dnevi so že precej kratki in ob sedmih zvečer je bila že noč. Od postaje do mesta je speljan podzemni hodnik in spet, kot povsod, je osrednja ulica središče dogajanja. Po hodniku so razstavljene fotografije, kratka zgodovina mesteca, z opisom. Naših dogodivščin je bilo tukaj konec. Z vlakom smo se še odpeljali nazaj v La Spezio do naše namestitve in utrujeni popadali v postelje.

Stroški obiska?

Za celodnevno karto, ki vključuje trekking poti, neomejeno število prevozov na progah med La Spezio in Levantom in avtobus za Corniglio, smo odšteli 16 € po osebi. V enem dnevu se lahko prehodi celotno pešpot, za tiste, ki bi si želeli ogledati še cerkve in svetišče v Riumaggioru, si raje omislite dvodnevno karto po ceni 29 €. Hrana in pijača je nekoliko dražja, vendar se povsod dobi krožnik pašte ali pico že za okoli 10 €. Za bolj skromne, ki se zadovoljijo že z sendvičem, so povsod v ponudbi odlične fokače (focaccia), za 2 - 3 € po kosu. Voda je draga, ravno tako sladoled, ki ga nikjer nismo dobili cenejšega kot za 2,5 € za kepico. 

Vtisi?

Mogoče bom na tem mestu preveč kritična, ali pa izpadla za prezahtevno. 5T so toliko oglaševane, toliko se o tem govori kot o samem raju na zemlji... Srečo imam, da živim na mogoče eno najlepših področij Sredozemlja, na naši slovenski obali. Taka pešpot je dejansko tudi pri nas speljana od Izole, čez Belveder do strunjanskega križa, pa še naprej do Pirana. Iz razglednih točk je ravno tak pogled, kot na mesteca 5T. Narava je ravno tako čudovita, s tem, da morda ponuja še več, kot lahko doživimo v Italiji. Tu so še Strunjanske soline, ene redkih še delujočih, v vsem mediteranskem prostoru. 

Ja, 5T so čudovite in vredne ogleda, ampak sprašujem se, kdaj bomo znali ceniti svoje toliko, kot je vredno. 

pripis: ravno ko smo občudovali razgled z vrha klifa na Vernazzo, mi je zapiskal telefon in priletela mi je fotografija od kolegice. Slikala je tržaški zaliv iz Belvederja nad Izolo. Ma kakšne Cinque terre! Moram še kaj pripisati?!  

Vesela bom vaših komentarjev :) in še ..., kmalu spletna stran, za še več vsebine in fotografij.

Za brezplačni zemljevid 5T mi pišite na: photobetravelers@gmail.com. Označene so vse pomembne točke ogleda, prometne povezave in trekking poti. Za vsako od mestec je vrisan podroben zemljevid ulic.