Skrivnostni Paški trikotnik

Nikoli ni bilo pravega časa, pred nekaj dnevi pa so se nam stvari obrnile tako, da smo se odpravili pogledat, kakšen v resnici je.

Ko smo v Novalji spraševali za Paški trikotnik, so se nam domačini le nasmihali in zamahnili z roko, da je vse skupaj potegavščina. 
Malo po navodilih, malo po slikah iz interneta, smo se odpeljali poiskat ta skrivnostni kraj. Navigacija nas seveda ni pripeljala nikamor, zato smo v Zubovićih ponovno vprašali, kam moramo. Od prijaznega gospoda smo končno dobili točna navodila in dejansko brez njegove pomoči kraja najbrž ne bi našli. Tabla je iz glavne ceste odstranjena, oznake in markacije razbite. 
Dostop z avtom je mogoč samo še nekaj deset metrov višje iz glavne ceste, kjer smo parkirali. Naprej pa peš, še približno dobre pol ure zmerne hoje navkreber je. Imeti je potrebno dobro obutev, zaradi slabo vhojene poti in ostrega kamenja. 
Markacije so se po prvem delu povsem izgubile, le nakazana pot in pohojeni grmički so nam pomagali pri orientaciji. 

Paški trikotnik je dejansko formacija kamnin, ki se od okolice razlikujejo po barvi. Oblika najbolj spominja na odtis likalnika in je velikosti 32 x 32 x 22 metrov. Pred leti (1999) je trikotnik opazil geometer iz Zadra. Raziskava kamnin je pokazala, da je bil prostor podvržen izredno visoki temperaturi, kar je moč opaziti že na kraju samem. Kamnine so, kot bi bile stopljene, na kraju je več velikih razpok zemlje in ožganine. Seveda ljudje potem dodajo svoje... Na vrhu hriba, ob trikotniku, postavljajo piramide iz kamenja, puščajo podobice in križe, pišejo sporočila nezemljanom...

Osebno sem občutila kraj precej drugačen. Vibracijo posebne energije. Presojo, kaj skrivnostna formacija kamenja je, prepuščam strokovnjakom in tistim, ki se s takimi pojavi ukvarjajo profesionalno.
Name je naredil kraj poseben vtis. In pa mogoče nasvet za dvomljivce; če nič drugega, z vrha je čudovit razgled na celoten otok Pag in Velebit.

p.s. pravi datum za obisk bi moral biti 19.9.19, ampak nam ni ratalo..., zato dan prej :)

ANDALUZIJA road trip

od Barcelone do Seville, april 2019
Dalibor, Petra in Dani

Tokrat smo se odločili, da potujemo zgodaj spomladi, prva dva tedna v aprilu sta to bila, ker nam je bilo zadosti slabega vremena iz prejšnjih tripov. Žal se nam tudi tokrat ni izšlo po načrtih in željah. Pričakovali smo sončno in toplo vreme, imeli pa mraz in celo sneg na prelazu na poti v Granado.
Z nizkocenovcem Ryanairjem smo leteli v Barcelono, zato smo dodaten dan preživeli v mestu in si, zaradi malo časa, ogledali le nekaj, za nas najpomembnejših točk.  

BARCELONA
V mesto smo se odpeljali z najetim avtom, kar se je kasneje izkazalo za precejšnjo napako, saj je parkiranje drago, gužva na cestah velika in navsezadnje smo vseeno večji del tega, kar je bilo v centru za videt, prepešačili. Nekaj poti smo si skrajšali s podzemno, vendar se nam na krajše razdalje ni obneslo, ker so karte za enkratne vožnje predrage. 
Barcelona se je uvrstila na seznam svetovnih velemest leta 1992, ko so se tu odvijale poletne Olimpijske igre. V nekaterih kvartih mesta je še čutiti zgodovino, v glavnem pa je Barcelona milijonsko mesto, z modernimi, širokimi avenijami, nobel hoteli in ponudbo, prilagojeno turistom iz vseh koncev sveta. 

Najprej je bila na vrsti Sagrada Familia, remek delo arhitekta Gaudija. Bazilika je dejansko najvišja stavba v centru mesta in jo je zlahka opaziti tudi iz daljave. Cerkev je še vedno v grdnji, od leta 1882, in menda bo tako še nekaj časa. Vstopnic nismo rezervirali in kupili vnaprej (na internetu je cena 12 €), zato smo bili ne malo presenečeni, ko so prodajali karte na blagajni pred cerkvijo za 28 € na osebo, kar se nam je zdel prevelik strošek za nas tri. Imeli smo še kar nekaj stvari v načrtu, zato se za vstop nismo odločili. Baziliko smo nekajkrat obkrožili, se poslikali z vseh mogočih kotov in nadaljevali pot proti Mont Juicu.

Na Montjuic smo se odpeljali z kabinsko žičnico, del poti pa prehodili. Kabine so komot in z velikimi steklenimi okni, tako da smo imeli med vožnjo ves čas čudovit pogled na mesto. Na vrhu griča je grad, po poti nazaj grede pa smo prepešačili mogoče nekoč lep in negovan park in botanični vrt, v času našega obiska pa precej zanemarjen in zapuščen. Znana fontana in olimpijski stadion, ki je gostil otvoritveno in zaključno slovesnost OI 1992. leta nista naredila posebnega vtisa. 

La Rambla je skorajda obvezna točka, nujna in najbolj oblegana pa je prav gotovo tržnica La boqueria, kjer ponujajo vse najboljše, kar pokrajina premore; pršut, sire, morsko hrano, sokove iz svežega sadja in zelenjave, sladkarije... Tržnica je odprta do 18. zvečer, ponujeni prigrizki in samostojne jedi se prodajajo v majhnih porcijah, zato smo poizkusili vsega po malo. Cene? Višje kot drugje, kar je razumljivo, zaradi reklame, ki jo ta turistična točka ima.

Gothic Quarter je stari del mesta in je od La Boguerie oddaljen samo nekaj sto metrov. Celotno četrt so v dvajsetih letih prejšnjega stoletja obnovili in rekonstruirali v gotskem arhitekturnem stilu. Dejansko stavbe sploh niso tako zelo stare, kot bi bilo, po imenu čerti, moč ugibati. Pont de Bisbe je bil zgrajen leta 1920, katedrala Santa Eulalia pa med 13. in 15. stol., z rekonstruirano fasado iz leta 1915. Pred cerkvijo in v ozkih ulicah okoli nje je bilo nekaj uličnih umetnikov, ki so prodajali svoje izdelke - akvarele, grafike, slike... Pravi kraj za nakup, kasneje nisem v nobeni suvenirnici dobila česa podobnega. 

Za zadnjo smo si pustili še Barceloneto. To je dejansko stara ribiška četrt, ki so jo spremenili v moderen turistično mondeni kompleks. Dolga peščena plaža, številne restavracije in bari, promenada s prestižnimi imeni trgovin in nesramno dragi hoteli, od katerih prav gotovo izstopa na samem robu mediteranskega morja zgrajeni W Barcelona hotel (tudi Sail hotel, zaradi oblike jadra). Ta šest zvezdični hotel je projektiral slavni Ricardo Bofill, tudi avtor še bolj slavnega Burj al Arab hotela jadro v Dubaju.

Za naslednje dopoldne smo imeli planiran ogled stadiona Camp Nou, znamenitega nogometnega moštva Barcelone. Voden ogled traja dobri dve uri, cena vstopnic pa je bila kar konkretna, 35 € po osebi. V sklopu stadionskega kompleksa je uradna prodajalna suvenirjev kluba. Kupiti je mogoče od trenirke do skodelice z grbom kluba ali podobo katerega od najboljših igralcev nogometa. 

VALENCIJA

Popoldne smo se odpeljali v Valencijo. Apartma smo imeli rezerviran v strogem mestnem jedru, tik ob starih mestih vratih, kar se je pokazalo za odlično izbiro. Peš smo prehodili ves center z znamenitostmi, pred obzidjem pa je ustavljal bus za Mesto umetnosti in znanosti. 

Nekatere vstopnine v Valenciji so nas presenetile. Cene za Oceanografic, Muzej znanosti in Biopark so kar visoke, ostale znamenitosti kot npr. Menjalnico svile (Llotja del la seda) se da videt za nekaj evrov, vstopnine za tržnico (Mercado central) ni.

Ogledom smo namenili dva dneva, sicer je bilo to dovolj, za vse "must see" atrakcije, morda bi, če bi imeli na razpolago še kakšen dodatni dan v mestu, odšli na plažo ali enostavno pohajkovali naokoli. Valencija je dejansko "ravno" mesto na dveh bregovih reke, ki so jo, zaradi katastrofalne poplave v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, preusmerili. Na mestu izsušene struge so zdaj parki, otroška igrišča, celoten del pa se lahko prehodi ali še bolje, prekolesari. Kolesa so na voljo za rent na vsakem koraku, najugodnejša je tedenska izposoja.

V strogem centru smo si ogledali:
- Dos Torres (tudi Torres de Serranos), stara mestna vrata z delom obzidja, od koder je čudovit razgled na mesto
- gotsko stolnico, ki v eni od kapel hrani kelih iz ahata, sveti gral, ki ga zgodovinarji uvrščajo med najverjetnejše kandidate za tistega, ki je bil uporabiljen pri zadnji Kristusovi večerji. Na velikem trgu pred stolnico so številne restavracije in bari s tapasi. Na vogalu smo opazili stojnico gospe, ki je ponujala nekakšen napitek. Očatita (xufa de Valencia) je visokoenergijska pijača, narejena iz fižolu podobne stročnice. Bila je to pijača za kmete, da so se odžejali in hkrati dobili dovolj energije, da so zmogli naporno delo na nasadih. Zdaj se ohlajena in sladkana z medom ponuja turistom kot lokalna specialiteta.
- borzo svile ali La Llotja de la Seda, ki je čudovita gotska profana stavba, zgrajena za potrebe trgovanja v času, ko je Valencija doživela svoj največji razcvet, s koncem 15. stoletja. 
- Mercado central, obnovljeno tržnico z več kot tisoč ponudniki lokalnih specialitet. Tržnica se odpre zgodaj, zapira pa se že ob tretji uri popoldne. Hrana je zložena in ponujena tako okusno in privlačno, da si ne moreš kaj, da ne bi česa poizkusil. Glede na vrsto ponudbe so stojnice razdeljene po sektorjih, na voljo so sveže ribe in morska hrana, pršut, sladice, vina in likerji. Vse okusno, cene pa precej nižje in pravzaprav zelo normalne, v primerjavi s tistimi, na tržnici v Barceloni. 

- Mesto umetnosti in znanosti, nekakšno futuristično potopljeno mesto, z stavbami: L' Hemisferic(om), stavba, ki ima obliko velikanskega očesa, tudi imenovana "oko znanja"; El Museu de les Ciencies Principe Felipe, ki spominja na okostje velikanskega kita. V stavbi je bila v času našega obiska razstava del s praktičnimi primeri največjih fizikov, matematikov in kemikov sveta. L' Umbracle, vrt palm in citrusov, ki nas je morda nekoliko razočaral. Pričakovali smo osvetljen prostor in oboke, celoten objekt pa je bil tisti večer v temi. El Palau de les Arts Reina Sofia, ki je dejansko velikanska operna hiša, gledališče, razstavni prostor za umetniška dela. Je oblike velikanske ladje, obdane z vodo in je največja zgradba kompleksa. Tu so še L' Agora, pokrit hodnik ob vodnih površinah in najbolj znan, L' Oceanografic, največji evropski akvarij, zgrajen v obliki lokvanja. Akvarij je razdeljen na več ločenih stavb, v katerih so predstavljena posamezna vodna okolja; sredozemsko, arktično, oceani... Za ogled akvarija si je potrebno vzeti nekoliko več časa, lahko tudi cel dan. Čisto na koncu Mesta znanosti je še El Pont de l' Assut de l' Or, viseči most, ki povezuje levi in desni krak avtoceste in nekako zaključuje celoto. Kompleks je doživel številne kritike zaradi netrasparentne in večkrat presežene načrtovane porabe denarja za gradnjo. V opisu sem večkrat uporabila besedo velikanski, ker smo tak občutek res imeli med sprehajanjem po parku.

GRANADA

se nam ni izšla. Že doma, pri načrtovanju poti po Španiji, smo jo uvrstili visoko na seznam obveznih postaj na našem potovanju. Na raznih forumih so ljudje pisali, da je skorajda nemogoče dobiti vstopnice za Al Hambro in tudi sama sem, kljub večkratnim poskusom, obupala. Karto se lahko rezervira in kupi samo za dva meseca vnaprej, za točno določeno uro, sicer je neveljavna. Če imaš srečo... Na uradni spletni strani je namreč že vse zabukirano, le občasno se sprosti nekaj mest. Pri posrednikih pa so karte na voljo po dosti višji ceni, običajno ti vrinejo še vodenje in kosilo, tako da smo sklenili poizkusiti srečo in se odpeljali v Granado na blef. Kart seveda nismo dobili, pri posrednikih pa se nam je zdelo predrago. Že dopoldne je namreč začelo deževati, na okoliških hribih Sierra Nevade je ponoči zapadel sneg. Tako bi si lahko ogledali samo palačo, v slabem vremenu pa nam vrtovi in obzidje sigurno ne bi bili v užitek. 
Granada je tudi zibelka flamenka in v upanju, da si bomo lahko ogledali katero od predstav, nam je tudi ta možnost splavala po vodi. Vse kvalitetne predstave so namreč razprodane za nekaj mesecev v naprej. 

CORDOBA

nas je pričakala v dežju. Sobo smo imeli rezervirano v starem delu mesta, nekdanji medini. Lepo obnovljena hiša nas je zelo spominjala na riade, kakršne smo videli v Maroku. Dekoracija in notranji vrt z atrijem, razporeditev prostorov, čudovita mešanica orientalskega in španskega. Dejansko je bila Cordoba prva destinacija na naši poti, ki je bila "andaluzijska", skratka taka, kot sem si to pokrajino predstavljala. 
Velika mošeja v Cordobi ali Mezquita je obvezna točka ogledov. Nekdanja mošeja je po rekonkvisti spremenjena v stolnico. Na srečo je njena notranjost z značilnimi obokanimi kupolami ostala nespremenjena, le kasneje so ji dodani krščanski elementi. Ravno pretvorba iz mošeje v krščansko cerkev jo je morda rešila pred uničenjem. 

Rimski most čez reko Guadalquivir je doživel številne rekonstrukcije in popravila, menda sta od nekdanjega mostu originalna samo še 14. in 15. steber. V lokalih na obrežju smo si privoščili nekaj tipičnih jedi za to regijo, npr. bikov rep in kuskusu podobno jed, s piščancem in zelenjavo. Poizkusili smo liker PX Fino, narejen iz dveh vrst (svetlega in temnega) vina, ki ju združijo pri mizi.

Cordoba je znana po tem, da so ozke ulice nekdanje medine bogato okrašene z lončnicami. Najbolj znana med vsemi je Calleja de las Flores, ki se konča na glavnem trgu. Še ena stvar nam je padla v oči, skoraj na vsakem vogalu dveh ulic je postavljena kapelca s kakšnim zavetnikom mesta, pokrajine...

Pot med Cordobo in Seviljo smo izbrali izven avtoceste in prevozili čudovito pokrajino Andaluzije. Levo in desno so na gričkih posajene oljke, do koder seže pogled. Majhna mesteca in vasice, v katerih smo se ustavili in naredili kakšno fotko, so nas očarala. Nizke hiše, prepleskane z belim apnom, zastrta polkna, na fasadi pa lončki rož. Tišina in mir... le tu pa tam se je iz kakšnega hleva zaslišalo rezgetanje konjev. 

  SEVILLA

nam najprej ni bila prijazna. Medtem, ko smo iskali hotelček, smo za približno 20 minut parkirali na ulici, kjer to ni bilo dovoljeno. Ko smo uredili formalnosti s prijavo in se vrnili po prtljago, nas je na šipi čakalo obvestilo o prekršku. Kmalu nato je znova začelo deževati, tako da nas je vse skupaj spravilo v precej slabo voljo. Zavili smo v slaščičarno in si privoščili sladke churrose, da bi si malo popravili razpoloženje. Medtem se je zjasnilo in odbrzeli smo v center na oglede. Še sanjalo se nam ni, da bo ta dan še pestro...

Za Seviljo smo imeli na razpolago tri dni in spet smo izbrali samo nekaj stvari, od številnih atrakcij, ki jih to mesto ponuja. 

Torre del Oro je stolp na obrežju Guadalquevirja. Njegova zgodovinska funkcija je bila nadzor nad rečnim prometom. Sedaj je v stolpu urejen pomorski muzej, z vrha pa lep razgled na mesto. 

Stolnica svete Marije z Giraldo; je največja gotska in tretja največja katoliška stolnica na svetu. Bila je zgrajena zato, da pokaže bogastvo v mestu (obdobje rekonkviste). Ima petnajst vrat in kar osemdest kapel. Na ogled je nekaj pomembnih krščanskih relikvij in umetniških del (oltar in zakristija). Giralda je zvonik ob stolnici, spremenjen iz nekdanjega minareta, ki zelo spominja na tistega ob mošeji Koutubia v Marakešu. Obvezen sprehod na vrh, zaradi enkratnega razgleda na mesto.

Alcazar je kraljeva palača, nekdanja mavrska utrdba in se nahaja na trgu nasproti katedrale. Skupaj z Archivio de Indias in katedralo vpisana v seznam Unescove svetovne dediščine. Skozi celoten del se sprehodimo do Parka Marije Luize in do Plaze de Espana, gotovo najbolj znane turistične točke Sevilje. 

Za zvečer smo planirali ogled flamenko showa. Karte za predstavo smo kupili v Casa de la guitarra, v četrti Santa Cruz. Kvalitetne predstave z glasbo in plesom uprizarjajo vsak večer, vendar prostor sprejme samo okoli 40 gledalcev, se je za karte dobro pozanimati nekaj dni prej. V kvartu je še moč najti dobro ponudbo rokodelskih izdelkov in restavracije in gostilne s ponudbo tradicionalnih jedi. 

Zvečer smo ugotovili, da imamo gumo na tleh. Dodatno zavarovanje, ki smo ga plačali pri najemu avtomobila ni krilo stroškov popravila, zato smo se znašli po svoje. Iz garaže, kjer je bil parkiran avto do najbližjega vulkanizerja je bilo samo nekaj sto metrov, zato smo gumo napolnili in se odpeljali do delavnice. Ni treba, da posebej poudarim, kako smo držali stisnjene pesti, da smo se uspeli pripeljat do tja. Kolobocije z popravilom so nam odžrle dragoceno dopoldne. Popoldne smo se potem odpravili še to Metropol Parasol-a na Plazi de la Encarnation. Leseno strukturo so dokončali leta 2011, zgrajena je na trgu v starem delu mesta. Parasol sestavlja 8 gigantskih gobam podobnih struktur. V kleti je muzej z izkopaninami, v pritličju stojnice in market, prvo nadstropje je dostopno po stopnicah in je javna površina. Večinoma so ljudje posedali na stopnišču in se nastavljali sončnih žarkom. Drugo in tretje nadstropje je bilo v času našega obiska zaprto, ponuja pa panoramski razgled na mesto.

Spali smo se v hotelčku ob slavnem mostu Puente de Isabel II (tudi Triana bridge), v četrti Triana. Kvart je znan po pestrem nočnem življenju, veliko je barov, na splošno pa ulice zaživijo po deseti uri zvečer. 

ZAKLJUČEK: Kot sem že napisala, z vremenom ni bilo najboljše, zato smo v zadnjem trenutku spremenili prvotno načrtovano pot in izpustili Rondo, Malago in treking ob reki Guadalquevir, za kar mi je še sedaj žal. Če potegnem črto pod tem, kar smo videli, bi Barcelono in Granado izpustila, ker nam nista bili všeč in se tja ne bi vrnila. Cordoba nam je bila všeč, v Valencijo in Seviljo bi se še vrnili. Obe mesti sta veliki in ponujata ogromno. Posebno Valencija je pravi kraj za vse generacije. 

Plusi in minusi; v Španiji je turizem industrija. Dobro utečena in prinaša dosti denarja. Za vrednost, ki jo plačaš, dobiš korektno opravljeno storitev, nikoli niti deset procentov manj in nikoli vsaj kakšen procent več!  

Cenovno je to bilo eno naših dražjih potovanj. Prva napaka je bil rentan avto. Cene bencina so še višje kot pri nas, glede na to, da imamo dizla, varnega in varčnega, je bil ta strošek nepotreben. Velik del stroškov potovanja so nanesle vstopnine, parkirnina, plačilo cestnine... 

Občutki so torej mešani; ni me pa navdušilo toliko, da bi si želela še kdaj nazaj.

  

MAROKO roadtrip 2018

MAROKO 2018

od 2. do 12. novembra 2018,

Dabi, Petra in Dani

Roadtrip iz Feza, preko srednjega Atlasa v Midelt, Merzougo v puščavi, Quarzazate, Marakeš, Essaouiro, El Jadido, Casablanco, Meknes, Volubilis in nazaj, kjer smo štartali, v Fez. Prevoženih 2300 km, večinoma po dobrih cestah. Najet avto je bil zjahan in smrdel ko kuga, ampak nas je pripeljal povsod in bil je dokaj varčen.

To je bilo potovanje polno vtisov in doživetij. Nekaj je bilo slabe volje zaradi par namestitev, ki so bile daleč od čistih in udobnih. Na splošno je treba v Maroku spustiti mejo higiene na nižjo raven, vendar smo rezervirali bolj budget hotelčke, tako da ne smem bit preveč kritična, razen par izjem, vendar o tem kasneje.

Porabili smo 1830 €, za čisto vse skupaj; hrano, vstopnine, prevoze, najem avta, letalske karte, napitnine, suvenirji…

Skozi celo potovanje so se nam dogajale smešne, včasih tudi ne toliko…. stvari, ki jih bom zapisala sproti. Anekdote, ki se jih bomo za zmeraj spominjali in so zdaj doživete in jih pripovedujemo zdaj kot vice J

      PRVI DAN

Popoldanski let smo imeli iz letališča v Trevisu in tja smo tudi prileteli nazaj, zato smo se odločili, da gremo s svojim avtom in ga pustimo na parkirišču. Ob letališču je kar nekaj parkirišč, označenih po conah glede na oddaljenost od letališke stavbe.  Po nasvetu nekaj ljudi, češ da je Treviso majhno letališče in da ni nobene panike s parkiranjem, parkirnega prostora nisem v naprej rezervirala, kar se je izkazalo za precejšnjo napako. Zaradi praznikov in povečanega števila potnikov so bila vsa parkirišča zasedena in brez internetne rezervacije ni bilo nobene možnosti dobiti še kakšno fraj mesto. Kljub temu, da smo prišli dovolj zgodaj, nam je začelo zmanjkovati časa za check-in. Dabi je bil že čisto živčen in precej slabo je kazalo. Zapeljali smo na najbližje parkirišče, tik ob stavbi in sreča, kakršno si bomo za vedno zapomnili… Nekaj avtov je odpeljalo in tako smo dobili prostor na komunalnem parkirišču, po dokaj ugodni ceni, točno nasproti letališke stavbe. Pohiteli smo na check-in in pri prečkanju ceste naleteli na Tanjo s hčerko. Dušan ju je prišel iskat, prileteli sta iz Berlina… No, če bi se s sosedi več pogovarjali, bi se lahko zmenili za skupno pot, tako pa smo delali isto pot vsak zase.

Na letališču je bil kaos, gužva potnikov in premalo osebja. Ryanairjevi poleti so spet zamujali, nihče ni ničesar vedel, vsak se znajde sam kot ve in zna… V Fez smo prileteli dokaj pozno, ob 21ih. Na letališču smo prevzeli avto in spet je bilo stresno, Garmin ni delal, meni pa je zmanjkovalo baterije na telefonu. Doma sem si naložila aplikacijo za navigacijo brez prenosa podatkov. Sim kartice smo si namreč pobrali iz telefona že na letalu, da nam operater ne nabije stroškov za uporabo telefona. Z zadnjimi 6 procenti in na koncu le po spominu iz slik na internetu smo ob 23ih le prišli do naše namestitve, Case Espagnole v medini v Fezu. 

DRUGI DAN

Po zajtrku smo šli na oglede v medino. Želeli smo videt barvanje in strojenje kož in za pot vprašali punco na recepciji. Narisala nam je zemljevid na list papirja in približno povedala, kako do cilja. Mimo Blue gejta smo se počasi pomikali po ozkih ulicah medine. Prenatrpano, glasno, umazano… ampak zanimivo, polno občutkov… Kavo in sok smo spili na strehi kavarne s čudovitim pogledom na medreso in strehe hiš medine. Do tu smo imeli narisan zemljevid, od tu naprej bi mogli za pot vprašat. Navigacija na telefonu ni delala, vsak vprašani je dal drugačna navodila za pot, ko pride mimo mož z dvema osličkoma, ki sta na hrbtih nosila sveže kože. Rekli smo si, »sigurno gre v strojarno« in smo mu sledili. V gužvi smo se zgubili in naenkrat nismo imeli pojma, kje smo. Kmalu so pristopli pomagači. Tip nas je najprej odpeljal še globlje v medino in potem hotel plačilo za to, da nam pove, kako do Blue gata, ki nam je bila nekako naša izhodiščna točka in točka za orientacijo. Ni se zadovoljil z nekaj drobiža ampak hotel imet people' s money, kot je rekel stotaku. Ker mu sprva nismo hoteli plačati in smo se sporekli, nas je, čim je dobil denar, pustil na cedilu. Čisto po sreči in malo po pameti smo se naenkrat znašli v »znanem« okolju; prišli smo točno pred hotel, vendar čisto z druge smeri. Samo spakirali smo še stvari in se odpeljali proti Mideltu, kjer smo imeli rezervirano nočitev. (100 maroških dirhamov je približno 10 €)

Prvi postanek na poti je bil v Ifranu. To je nekakšno mondeno smučarsko središče Maroka, na nadmorski višini 1600 metrov. Teden pred našim prihodom je menda snežilo in prav smešno nam je bilo, da so se pri 12ih stopinjah sprehajali s kučmami na glavah. Mi smo si za kosilo naročili celega piščanca z rižem in zelenjavo in lačni, kot smo bili, vse pojedli. Na krožniku so ostale samo kosti… spet smeh.

Pot smo nadaljevali po planoti Srednjega Atlasa. Dvignili smo se še višje, skorajda do 1800 metrov nadmorske višine in doživeli prvi sneg. Ustavili smo se in v gozdičku ob cesti in poiskali družino berberskih opic. Nič kaj plašne niso bile, na tleh v gozdu so pobirale oreščke in se za nas sploh niso zmenile. Pokrajina je postajala vse bolj gola in ves čas smo se dvigali, do višine 2000 mnv. 

V Ksar Timnay hotel smo prispeli zvečer. Imeli smo rezervirano suito v hotelu z bazenom in spet smo se ful smejali… v Maroku smo pričakovali, posebno v puščavi, vročino, bilo pa je mrzlo, da smo si v sobi odprli gretje. Za večerjo smo si naročili nekaj tipičnih jedi, hariro - gosto juho iz čičerike in zelenjave, tajine – kot nekakšna podpeka iz mesa s krompirjem in zelenjavo. Dobro. Hotelček je bil lepo urejen v značilnem arabskem stilu z dekoracijo iz ploščic in še ena zanimivost, spali smo na zazidanih posteljah.

ANEKDOTI tega dne:

•           če greš za oslom si tudi sam osel, zaradi prigode v medini
•           če hočeš povedat, da je nekaj drago, ali pa veliko stane, reči, da si plačal people's money
•           in še Dani me je ves čas zafrkaval, da sem rezervirala hotel z bazenom. Pa sem res pričakovala, da nam bo vroče v puščavi!

TRETJI DAN

Na pot smo odrinili takoj po zajtrku, saj smo bili zmenjeni za kamp v puščavi najkasneje ob treh popoldne v Merzougi. Vozili smo po povsem goli, kamniti pokrajini, visoki planoti, pozimi zelo mrzli, poleti pa vroči. Edino zelenja je bila čudovita oaza Ziz, okoli 100 kilometrov dolga in le kakšne tri kilometre široka depresija. Oaza slovi kot pridelovalka najboljših dateljev v Maroku. Kupili smo škatlo za na pot in res so bili odlični. Mislili smo kupiti še škatlo za domov, kasneje, pa jih nismo več, tako dobrih, dobili. Na razgledni točki ob cesti smo, na vratih suvenirnice, videli nalepko Char turistične agencije, kar se mi je zdelo prav fajn. Ponujali so nam še fosile in minerale iz puščave, ko je bila Sahara še morje. Z vožnjo po oazi smo prvič dobili pravi vtis Maroka, kakršnega sem si predstavljala doma. Manjša in večja naselja ob cesti, z nizkimi hišami, z malo okni in običajno visokim zidom na mejah posesti. Hiše v bež barvi iz blata in povsod palme in palme in še enkrat palme.

V Merzougo smo prišli še dovolj zgodaj, da smo pojedli kosilo in poklicali našega gostitelja Hassana, ki nas je pričakal na pošti ob prihodu v mesto. Na njegovem domu smo pustili stvari in parkirali avto, se preoblekli in na dromedarjih – enogrbih kamelah zajahali v puščavo. Sipine peska se tu šele začenjajo. Ker so tako blizu mesta, je bilo polno kampov, ki ponujajo razne aktivnosti in doživetja v puščavi. Mi smo bili to večer v kampu sami, kar nam je bilo malo žal, saj bi bila večerja ob glasbi v večji družbi lahko zelo prijetna. No, povzpeli smo se na najvišji vrh sipin in počakali na sončni zahod. Čudovita izkušnja. Noč v puščavi je bila mrzla, ležišča v šotoru pa precej trda. Zjutraj nas je Omar zbudil že zelo zgodaj, da smo še uspeli videt sončni vzhod. Ježa nazaj je bila ravno tako neudobna kot v puščavo in tokrat sem si zaprisegla, da je to moja zadnja. Na kamelo ne grem več! Noč, preživeta v puščavi je bila hkrati eno najlepših doživetij v Maroku.

ČETRTI DAN

Dan, ko smo imeli v planu Z road, Gorge Dades, ali dolino tisočerih kašbahov, zvečar pa rezervirano nočitev v Quarzazateju. No, tukaj moram zapisati, da smo imeli kar precejšnjo zmedo pri iskanju imen krajev, saj so bile table, bolj kot smo se vozili proti notranjosti Maroka izključno v arabskem jeziku, večji kraji pa so imeli prevod, večinoma francoski. In tako se nam je zgodilo, da na Garminu nismo našli Quarzazate, ker je to angleška izgovorjava, šele vpis Ouarzazate v iskalni niz je bil uspešen. Še dobro, da smo se na Maroko pripravili dovolj dobro, na telefonu sem imela nameščeno Nawmii navigacijo, ki ne uporablja prenosa podatkov, imeli smo, od Jeseničnikov sposojen Garmin in ko smo kupili maroško sim kartico, še navigacijo iphona.  In vse tri navigacije so nam prišle še kako prav, da smo prišli povsod brez večjih težav. Prvi postanek četrtega dne je bilo kosilo v mestu Baumalne Dades. Dolina Dades je dejansko velika oaza in depresija ob reki Dades. Ozek pas ob strugi reke je zelen in obdelan. Hiše so značilne arhitekture, zgrajene iz blata in slame. Pozimi zadržujejo toploto prostorov, poleti pa ni prevroče. Ob cesti so bile na nekaterih mestih zanimive formacije kamnin. Dejansko je to bilo nekoč dno morja, zaradi močne erozije pa so sedaj skale kot bi jih zalil in oblikoval človek. Dvigajo se ob rečni strugi, ponekod tudi do 600 metrov visoko in oblike spominjajo na zgrbljene starčke, zato je bilo ob poti polno prodajalnic takih kipcev iz kamna.

Z ROAD nam je bila malo iz poti, čeprav sem vseskozi mislila, da je to prelaz na poti v Marakeš. Kljub negodovanju Daliborja smo vseeno naredili 20 km več in se odpeljali na vrh prelaza, ki nas je spominjal na naš Vršič. Ozka in ovinkasta cesta je bila povsod opisana kot ena najbolj nevarnih cest sveta. No, morda pozimi, mi smo z lahkoto prišli na vrh, se poslikali, spili pijačo in se odpeljali naprej, proti Quarzazateju. 

Prispeli smo zvečer, malo smo bili slabe volje zaradi hotelčka, ker v sobi ni bilo gretja, daljinca za TV; hotela sem si umit glavo, pa ni bilo fena… Po zajtrku smo se hitro spakirali in šli na oglede Atlas filmskih studijev, zaradi česar smo tudi v Quarzazate prišli.

PETI DAN

Atlas filmski studiji so na obrobju mesta, s čudovito kuliso zasneženih vrhov Atlasa  v ozadju. Videt je mogoče nekatere objekte iz filmov, posnetih pred časom, kot npr. Zadnji kitajski cesar, pa hangar z egipčanskimi piramidami, Escape from prison…, hangar z rekviziti in garderobo. V sklopu studijev je tudi štala z živalmi; kamelami, osli, konji, psi, perutnino, krokodili… V oči nam je padel popolnoma bel konj, albin, ki je nastopal v Gospodaju prstanov, jahal ga je Gandolf. Pri enem od studijev smo srečali slovensko družino, Jonteze iz Ljubljane. Povabili smo jih na pijačo, se malo pogovarjali in si obljubili, da se vidimo še kdaj, morda pri nas na obali.

V Ait Ben Haddou smo prišli že za kosilo, ob enih. Mestece spada pod Unescovo kulturno dediščino zaradi značilne arhitekture. Hiše so grajene iz blata in slame in tesno stisnjene ena k drugi. Med hišami vodijo ozke uličice, ki ponekod spominjajo na labirint na sam vrh naselja. Od tu se odpre čudovit razgled na rečno strugo, vse do puščave. Nekoč je bilo mesto pomembna točka in postojanka za karavane, na poti iz Sahare v Marakeš. Z prenehanjem trgovskih poti je povsem izgubilo na veljavi in šele s prihodom novim karavan, v obliki turizma, se pospešeno obnavljajo stare, ponekod že porušene hiše. V Ait Benhadduju je bilo snemanih veliko svetovnih uspešnic filmov: Jezus iz Nazareta, Dragulj iz Nila, Perzijski princ, Mumija, Gladijator. Kraj je tudi magnet za vse vrste fotografov, ki se sem odpravijo po svoj shot of the year.

Ait Benhaddou je bila zame ena najlepših destinacij v Maroku.

Čakala nas je še vožnja do Marakeša, čez 2260 metrov visoki prelaz Col du Tichka. Pot je bila spet slikovita in doživetij polna. Na vrhu prelaza je nekaj trgovinic, suvenirnice, v glavnem pa povsod ponujajo stare kamnine iz Atlasa. Ko se kamen razpolovi, je v sredini mineral živih barv, od oranžnih do rdečih odtenkov. Dabi je od možakarja na vrhu prelaza kupil žareče roza kamen za spomin. Spust v koloni je šel po polžje, ker je prelaz eno samo gradbišče in tudi zaradi zapletov s kamijoni; ko sta se dva srečala in se ni hotel noben od njiju umaknit, smo pač stali. 

prelaz Col du Tichka

V Marakeš smo prišli že po temi, navigacija nas je pravilno pripeljala do najbližjega mesta, kjer smo pustili avto in nadaljevali peš do hotelčka v medini. Preden smo parkirali so nas dobesedno napadli mulci z raznimi ponudbami, tako da je bil Dani prav malo šokiran. Za garažo smo se mogli pogajat za ceno in drugi dan prišli pogledat, če je avto še tam. Lokacija in »osebje« so nam bili zelo čudni, ampak ni bilo druge, kot da parkiramo in najdemo hotel, saj je bilo že temno in se na ulici nismo dobro počutili. Hotel Miski je bil iz glavne ulice, ki vodi do trga Jemma elFna umaknjen le nakaj deset metrov. Na vhodu ploščica z imenom in vrata, skozi katera se je moral Dabi sklonit za vstopit. Ampak v notranjosti pa pravi raj. Zelo lep atrij in čudovite sobe, na strehi terasa z savno in masažami (po naročilu in za doplačilo). Prijazen fant nam je ob prihodu skuhal čaj in verjetno razumel, da smo doživeli manjši šok ob prihodu v Marakeš. Utrujeni smo popadali v postelje in zaspali.

Riad Miski - Marakeš

ŠESTI DAN

Zajtrk na strehi s čudovitim pogledom na medino je bil odličen. Ves šesti dan smo namenili ogledom Marakeša. 

NADALJEVANJE SLEDI... kmalu :)

Zajtrk na strehi s čudovitim pogledom na medino je bil odličen. Dabi je že imel konkretno krtačo na obrazu, zato se je odločil, da se malo uredi. V brivnici velikosti dveh kvadratnih metrov so trije mulci na glas navijali muziko French Montane. Najmlajši je vzel Daliborja v obdelavo, pobril in ostrigel ga je za 3 € in še to smo verjetno preplačali.

Ves šesti dan smo namenili ogledom Marakeša. Imeli smo zemljevid mesta,ki nam ga je dal receptor, ki je odlično govoril angleško. Svetoval nam je, naj  najamemo vodiča in naj mu povemo, da smo Slovenci, ki naj nam ne bi toliko računal, kot Američanom in Nemcem (?...). Na trgu Jamma el Fna so se nam res ponujali razni vodiči, eden je bil posebno vztrajen, vendar se po pogovoru z njim za to varjanto vodenja nismo odločili. Imel je namreč svoj »program« ogledov, ki so sicer zajemali vse glavne atrakcije v mestu, vendar je bila dodana še »posebna« ponudba, ogled izdelave preprog, usnjarske delavnice… in po izkušnjah je to ena sama zguba cajta, ker ti hočejo na vsak način prodati preprogo ali pa usnjeno torbo, ki je sploh ne rabiš. Imeli smo navigacijo na telefonu, zemljevid in smo se odpravili; nekako tako smo si organizirali oglede, da smo najprej obdelali vse atrakcije v medini. Koutoubia mošejo je videt že iz trga Jamma el Fna, vstop nemuslimanom ni mogoč, zato smo nadaljevali proti kraljevi palači (Bahia palace), si ogledali še El Badia palačo, ki je menda replika Al Hambre in kraljevo grobnico in mavzolej. V kraljevi grobnici smo ponovno srečali vodiča, ki naj nas bi tja peljal… ujel je dva Američana in za nami so stali v vrsti za nakup vstopnic. Kosilo smo pojedli na vogalu dveh ulic v bližini Badia palače in prvikrat v Maroku se nam je zgodilo, da ni bilo okusno in še preplačali smo ga. Po kosilu smo si privoščili slaščice v medini in pospremili Danija v riad, kjer je odspal dve urci, midva z Dabijem pa sva se medtem odločla poiskat famozne strojarne kož. V četrti, kjer predelujejo kože je polno delavnic in je zato smrad neverjeten. Razni kvazi vodiči te za plačilo in za vejico mete, ki naj bi ublažila smrad, peljejo v nekaj takih obratov, vendar dejansko vstopnine ni nikjer. Midva sva vstopila v eno tako strojarno, začela sem fotografirat, ko je tip, ki nama je ves čas sledil začel težit, da je prepovedano slikat. Dejansko sem za dovoljenje vprašala delavce, če je slikanje prepovedano, je to označeno že na vhodu v objekt. Dosti časa tako nisva zdržala. Moj že nekoliko pokvarjen želodec in neverjeten  smrad so naredili svoje. Če bi ostali samo še pet minut, bi moje kosilo končalo na tleh.

Po toplem tušu v riadu smo se zvečer odpravili na Jamma el Fna. Tega sem se najbolj veselila, zaradi super fotk na internetu; dejansko pa je bilo vse skupaj eno razočaranje. Vse dogajanje na trgu je prirejeno za turiste in če si hočeš ogledat predstavo krotilca kač, takoj pristopijo »sodelavci«, ki ti zaračunajo za predstavo, za slikanje, za stol, ki ti ga ponudijo… Famozna hrana na stojnicah je že raznolika in vredna pokušine, a kaj, ko ti vsiljujejo neke svoje menuje tistega, kar naj bi mi trije pojedli in seveda plačali. Promotor nam je obljubljal pristno sea food po democratic prices in smo se odločili poskusit. Smo se že usedli za mizo in tip nam je začel nosit hrano, ki je nismo naročili. Ko smo ga opozorili, da želimo dobit naročeno in ničesar drugega, je postal nesramen in nas začel zmerjat z bad tourist go home! Bili smo že malo utrujeni od težakov, zato smo odšli od mize in preostanek večera poslušali muziko, ki je bila nekakšna mešanica tradicionalne z Hendix dodatki soliranja kitar. Zanimivo in doživeto, posnela sem glasbo in naredila dosti fotk, plačali smo nekaj drobiža, ampak v redu, fer varjanta.

SEDMI DAN

Takoj po zajtrku sva si z Daliborjem ogledala še muzej maroške likovne umetnosti in umetnosti ter Hišo fotografije (Maison de la Photographie Marrakech). Dani je medtem še malo pospal, ko je bil čas za odjavo smo spakirali stvari in šli do garaže, kjer nas je spet čakalo pogajanje za ceno parkiranja. V hotelu so nam povedali, koliko naj bi ta cifra bila, zato se nismo dali kar tako, tipi pa so bili neprijetni, zato je bil spet manjši stres. 

Jardin Majorelle je v novejšem delu Marakeša, zato smo se do tja odpeljali zadnji dan bivanja v Marakešu, nekako na poti iz mesta nam je bil, zato smo ga pustili za na konec. Parkirali smo kar na bencinski črpalki v bližini. Natočili smo gorivo, kupili vodo in čipse, primaknili nekaj drobiža in dovolili so nam pustiti avto na vogalu bencinske. Botanični vrt je delo umetnika Jacquesa Majorella. Zasadil je veliko zbirko eksotičnih rastlin, projektiral in uredil sprehajalne poti z vodnimi elementi in v sredini postavil hišo v popolnem soskladju z vrtom in zasaditvijo. Po njegovi smrti je vrt več let propadal, ko ga je naposled kupil Yves St Laurent, tukaj tudi nekaj let živel in ustvarjal ter k hiši dodal muzej berberske kulture z obsežno zbirko noš iz različnih predelov Maroka, od koder je črpal navdih za svoje kreacije. Dejansko so njegovi potiski tkanin in posebno nakit, ki ga je kreiral, zelo podobni nakitu, ki ga nosijo maroške neveste na obredu. Fotografiranje v muzeju ni dovoljeno, zraven je še prodajalnica izdelkov St Lauron kolekcije nakita, torbic, rutk, majic… Zanimivo in lepo za pogledat, vendar je vstopnina kar visoka, 25 € na osebo (vstopnica za vrt in muzej skupaj).

Popoldne smo prišli v Essauiro. Hotelček smo imeli v medini, na odlični lokaciji zraven oceana, opremljeno je bilo v (okusnem) hipijevskem stilu, le naša soba je bila brez okna, zato zatohla in smo to noč izredno slabo spali. Najprej smo šli nekaj pojest. Medina mesta je spremenjena v eno samo turistično naselje z trgovinicami, galerijami, hotelčki, bari… Nekakšno boemsko vzdušje vlada povsod. V novejšem času sem prihajajo kajtarji, zaradi ugodnega vetra, v sedemdesetih letih pa so tu našli svoj raj na zemlji razni filmski igralci, umetniki, glasbeniki (Jimi Hendrix naj bi tu preživel veliko let in njegova  glasba se vrti po skoraj vseh lokalih). No, postaranih hipijev je bilo povsod polno, ponudba hašiša v obliki piškotkov tudi… pa še žigolori na vsakem koraku, mladi fantje, ki si jih postarane hipijevke in ostale seveda, vzamejo za družbo in še kaj…  Tudi zato je bila v Essauiri naša najdražja in najbolj skromna večerja v celem Maroku.

OSMI DAN 

Dopoldne smo preživeli na plaži in v pristanišču. Sonce je močno sijalo, pihal pa je hladen veter iz oceana, tako da nam je bilo na soncu vroče, v senci pa sem se pokrila čez ramena z mojo famozno gadafi ruto. Celotni stari del mesta, medina, je obdana z obzidjem. Povzpeli smo se na enega od večjih zidov, od koder sem imela odlično izhodišče za fotografiranje pristanišča in medine. V dopoldnevu se vrnejo ribiči z morja in ulov prodajajo kar na pomolu ob barkah, kjer ti tisto, kar izbereš tudi spečejo in postrežejo. Naročili smo vsega po malo, škampe, orade, sardelice, vse je bilo okusno in sveže.

Popoldne smo se namenili do El Jadide, ki jo v prvotnem načrtu nismo imeli, pa smo jo dodali v zadnjem trenutku planiranja poti. Ko smo zapuščali Essauiro, nas je pri enem zadnjih krožnih zaustavil policaj in nas kaznoval, ker se nismo ustavili na stop znaku. Krožišče je bilo ogromno, na obrobju mesta in nikjer žive duše.Stop znak smo res prevozili ne da bi ustavili, ampak nikjer nobenega…  Zbarantali smo popust, tako da smo na koncu plačali 10 € kazni. Sem hotela kasneje nekje slikat prometni znak stop z arabskim napisom, pa sem potem pozabila.

DEVETI DAN

El Jadida nas je presenetila. Mirno obmorsko mesto je nekdanja portugalska kolonija, pravzaprav je bila otoček, ki je sedaj povezan s kopnim in obdan z visokim obzidjem. V pristanišče ob oseki ni bilo mogoče pripluti z večjimi barkami, zato je že sama naravna lega nudila zatočišče in obrambo mestu. Portugalci so od tu odpluli na večje misije, tako raziskovalne kot vojne, dolgo časa je bila El Jadida trgovska luka za ladje, ki so prevažale sužnje iz črnega dela Afrike na druge celine. Sprehodili smo se po medini, nekdanjem otoku, po obzidju in si ogledali podzemno cisterno za vodo. Sprehod po ribiškem pristanišču nismo smeli izpustiti. V laguni je bilo na vezu na stotine lesenih ribiških ladjic, vseh enakih barv in oblike. Ribiči so, tako kot že v Essauiri, ponujali ulovljeno kar v pristanišču, kjer so ribe na željo tudi spekli. Mi smo bili siti še od obilnega zajtrka v našem hotelu, ko se nam je prvič zgodilo, da nismo mogli pojest vsega ponujenega. Hotelček je bil tik ob oceanu, na novo narejen, bilo je udobno, čisto in za zelo razumno ceno. Na Bookingu sem potem dala oceno 10 in mirne volje lahko rečem, da je bila to naša najboljša namestitev v Maroku.

Opoldne smo krenili proti Casablanci, saj smo imeli v programu ogled mošeje. Apartma smo kar hitro našli, razočaranje zaradi visoke cene in obupne umazanije je bilo veliko. Rjuhe so bile uporabljene in dobesedno umazane, poklicala sem lastnika, naj jih pridejo zamenjat. Šjore, ki so prišle zamenjat rjuhe so prinesle malo manj umazane, kar zmečkane v košu za perilo, naredile postelje in šle. Lastniku smo plačali v gotovini in seveda brez računa, zato se kasneje, ko sem na Bookingu napisala, da je bilo umazano in da v stanovanju praktično ni bilo ene stvari, ki ne bi bila uničena, razbita, poškodovana, umazana, komentar ni objavilo, ker je tip rekel, da nikoli nismo bili pri njem in naj pošljemo račun v dokazilo, da smo res bili njegovi gosti. Ko smo bili doma, se mi ni dalo več s tem ukvarjat, moram pa rečt, da smo tisto noč vsi slabo spali in da nam je Casablanca tudi zaradi tega ostala v zelo slabem spominu. Tisto popoldne smo bili namreč tudi malo prepozni za ogled mošeje, zaradi večerne maše, samo za muslimane, je vstop mogoč le do tretje ure popoldne. Dejansko se nam je že začela poznati pot, vsak dan v drugem kraju, vsak dan pakiranje, iskanje namestitve, vožnja… postajali smo utrujeni.

Casablanka je velemesto, kakršnih je na stotine po svetu. Nič kaj drugačna,nič kaj zanimiva. Velike avenije v centru, prestižni hoteli, restavracije in drage trgovine svetovnih znamk. Na obrobju na križiščih pa pohabljenci, ki trkajo na šipe za denar, ljudje, ki spijo na kosu kartona kar na ulici, ali enostavno na kupu smeti. Garjavi psi in mačke brez repa, sključeni starci, brezzobe žensk vprašljivega slovesa… beda, ki je pri nas ne poznamo.

Mošeja Hasana II. je postavljena na samem robu mesta, tik ob oceanu. Graditi so je začeli leta 1986, v le nekaj letih je bila dokončana (1993.) in je ponos maroških obrtnikov. Kot sem že napisala, smo si jo ogledali le od zunaj. Je impresivna stavba, z velikanskim osrednjim dvoriščem in visokim minaretom (210 metrov), okrašenim z mozaikom marmornatih ploščic v modro zelenih odtenkih. Del mošeje stoji na oceanu, njena notranjost pa je menda tako velika, da bi vanjo lahko stlačili baziliko sv. Petra iz Rima. Sprehodili smo se po ogromnem dvorišču, si ogledali še hamame, v spodnji etaži, od koder se po obrednem umivanju pristopi k molitvi.

S taksijem smo se odpeljali v center, do italijanske restavracije Luigi, ki smo jo našli na Tripadviserju. Zadosti nam je bilo tajinov in maroške hrane, hoteli smo nekaj bolj domačega. Luigi je nekoliko dražja restavracija, vendar odlična hrana, za tiste, ki obožujejo pašto, seveda. Po večerji smo spet naročili taksi, naj nas zapelje do našega doma. Taksistu se še sanjalo ni, kam mora, še dobro, da smo imeli navigacijo na telefonu in ga vodili.

DESETI DAN

V Casablanki smo imeli namen ostati dva dni, pa nam od prvega trenutka ni sedla. Spremenili smo potovalno ruto in se odpeljali še v Meknes in Volubilis. Krenili smo takoj po zajtrku v bližnji kavarni. Pokrajina se je povsem spremenila, vse je bilo obdelano, neskončni nasadi oljk in vinske trte so nas spremljali vse do Meknesa. Ker je bila ravno sezona obiranja, je bilo na cesti polno traktorjev, naloženih z oljkami. V nekaterih torklah so mleli še po starem, z kamnitimi mlinskimi kamni, zato smo se pri eni taki torkli ustavili za naredit fotografijo. Pri nas tega ni več nikjer videt. Ko sem prišla z mojim velikim fotoaparatom iz avta, fotografiranja najprej niso dovolili, potem pa so hoteli denar za fotko. Ni se mi zdelo primerno, da bi za fotko plačala, žal mi je le, da nisem posnetka naredila s telefonom, pa se ne bi nihče obregnu za nič.

V Meknes smo prišli popoldne. Od znamenitosti smo si pogledali Bab Monsour (Unesco heritage site), znamenita mestna vrata, ki so hkrati vhod v medino. Nasproti vrat, pod obzidjem medine, je berberska tržnica, kjer se je prodajalo vse živo. Od bižuterije do konjev in ovc. Nekaj je bilo v noše oblečenih ljudi, trgovcev, ki so bili tako napravljeni zaradi turistov. Ponujali so tudi vožnje s kočijami, lepo okrašenimi, kot iz pravljice o Pepelki.

Meknes je eno od štirih kraljevih mest Maroka, nekaj let je bila tukaj tudi prestolnica (1672 – 1727) in v tem obdobju so bila zgrajena znamenita vrata in obzidje, ki so mešanica islamske in evropske arhitekture. Arhitekt je bil namreč spreobrnjeni kristjan, Monsour Laalej. Njegovo ime označuje naziv vrat, saj pomeni Monsour v arabskem jeziku Zmagoviti. Vrata so visoka 16 metrov in široka 8, okrašena s številnimi ploščicami zelenih odtenkov in napisi iz Korana. Dejansko vrata niso več v uporabi in so bila ob našem obisku močno zastražena s policaji in oboroženimi vojaki. V medino se vstopa skozi manjša, stranska vrata, ki so kot nekakšna replika pravim. Na obzidju, ki je kar 40 kilometrov dolgo, je takih manjših vrat še 20.

V 35 kilometrov oddaljeni Volubilis smo prispeli popoldne. Daniju se ni dalo na oglede, zato naju je počakal v gostišču ob vstopu v park. Za kasneje smo se zmenili, da na terasi nekaj pojemo in se proti večeru odpeljemo v Fez. Ko sva se čez dobri dve uri z Dabijem vrnila z ogleda, sva naletela na prav smešno situacijo. Dve punci srednjih let sta ga, tako temnopolt kot naš Dani je, verjetno zamenjali za kakšnega postavnega maroškega »boy-a« in se mu nastavljali, da jih slika. Dani pa, ker ne zna rečt ne, sploh ni razumel, da se mu ponujata. V tistem trenutku se nam je zdela situacija smešna, babi sta takoj nehali, čim sva pristopila, danes pa mi ni več smešno, ampak grozno. Veliko tega smo videli v Maroku, mladih fantov, ki se prodajajo.

Volubilis (Unesco heritage site) je deloma izkopano rimsko mesto. V ruševinah so dobro vidni obrisi nekdanjih pomembnih stavb, bazilike, slavoloka in templja. Lepo so ohranjeni talni mozaiki nekdaj razkošnih mestnih hiš. Bogastvo prebivalstva je temeljilo na oljkarstvu. Mesto so okoli leta 285 osvojila lokalna berberska plemena in nikoli več ni bilo rimsko. Obstajalo je še približno 700 let, ko se je prestolnica province preselila v Fez in mesto počasi propade.

Celotne mesto ruševin leži na gričku, od koder je čudovit pogled na vso okoliško pokrajino, posejano z nasadi oljk in polji. Ob vznožju hribčka je postavljen muzej z arheološkimi izkopaninami in predstavljena je zgodovina mesta in tudi oljkarstva. Od tukaj so v amforah izvažali olivno olje po celotnem rimskem imperiju, ki je takrat zavzemalo pretežen del Sredozemlja. Celota je lepo urejena v park, s sprehajalnimi potmi in tablami z informacijami in opisom znamenitosti.

Valubilis

Pozno kosilo smo se namenili pojest kar na terasi gostišča. Že ko smo prišli, se je okrog podilo polno mačk, ampak dobro, jih pač ne tikaš, pa je. Kasneje, ko smo dobili hrano na mizo, se je par mačk začelo ruvat in ko smo pogledali, kaj se dogaja, nas je groza… Ulovile so miš in se potem steple zanjo. Ampak bili smo lačni in po desetih dneh Maroka smo samo obrnili glave in nadaljevali s kosilom.

V Fez smo prišli zvečer, že po temi. Ker smo imeli let naslednji dan dopoldne, smo šli še do medine po suvenirje. Veliko prodajalnic se ob mraku zapre, odprejo vrata pa številne kavarne, gostilne in bistroji, ki ponujajo maroške specialitete. Tako da je bila nazadnje v medini v Fezu boljša ponudba jedi, kot na znamenitem Jamma el Fna. To moram napisat zato, da ne bo kdo narobe razumel mojega prejšnjega zapisa. Ampak resnično ni nič pristnega na Jamma-ju, ena velika predstava za turiste, kako jim v čim krajšem času povlečt čim več denarja iz žepov.

ENAJSTI DAN

Zjutraj smo zgodaj vstali, saj smo imeli še za natiskat letalske karte (maroška kontrola na letališču zahteva tako obliko) in vrnit avto. Zakompliciralo se je že s kartami, saj je bil v hotelu na recepciji računalnik in internet tako počasen, da smo za eno karto potrebovali 20 minut, zaradi slabega izpisa pa bi nam jo najverjetneje zavrnili. Zato smo na hitro odhiteli do medine in najbližjega foto in printing studija, kjer je šlo vse gladko. Pot do letališča smo že poznali, le bencinsko črpalko smo sfalili. Napačno smo mislili, da je še ena bližje letališču, tako da nam ni preostalo drugega, kot da se vrnemo in natočimo goriva do polnega, kot je pisalo v pogodbi ob prevzemu. Dabi je bil spet nervozen, ker nam je šlo spet na knap s cajtom, ampak to se nam itak vedno godi… Ob oddaji avta so nam hoteli zaračunati še pranje, ki da naj bi pisalo v pogodbi, da ga doplačamo, če ne pripeljemo čistega avta…  pa sem tako zatežila, da je pogodba v francoskem jeziku, ki ga ne razumem in da bom napisala pritožbo na internetu in jih slabo ocenila… da je bilo agentu kmalu jasno, da ne bo kar tako zlahka še dodatno kaj zakasiral.

Let je, kot se za nizkocenovca Ryanairja spodobi, spet zamujal. Tako smo cajt porabili še za nakupe zadnjih malenkosti. Dabi je končno našel vžigalnik z zastavo Maroka, ki so mu ga kasneje, na kontroli vzeli. Pa ne samo to, v žepu je imel še njegov legendarni Zip-o, ki so ga hoteli tudi vzet, čemur se je odločno uprl. Za las je šlo, še sreča, da je bil prazen in ga je lahko obdržal.

POVZETEK: Maroko je bilo potovanje vtisov, doživetij, mogoče smo ga okušali preveč na hitro in bi si za nekatere stvari lahko vzeli več časa. Presenetile in navdušile so nas stvari, ki jih doma, pri načrtovanju poti nismo imeli v načrtu in nasprotno, razočarale so nas destinacije in stvari, na katere smo največ stavili. Kot sem že napisala, se pričakovala v začetku novembra toplejše vreme, predvsem v puščavi. In ja, če se sprašujete, še bi se vrnila, všeč nam je bilo.
Mogoče še par besed za tiste, ki dvomite glede varnosti v Maroku; nam se ni zgodilo nič takega, kar bi nam pokvarilo dan ali celo dopust. Zadnji dan pa smo v našem hotelčku spoznali španski par, ki sta priletela v Marakeš in se, še preden bi odložila stvari, namenila v medino na oglede. Seveda sta z vsemi torbami in potovalkami, še sveža, takoj padla v oči in v prvih dveh urah so jima ukradli torbo, v kateri je imel mož vse dokumente, denarnico... Kasneje, ko sta hotela prevzet avto za rent, so gospoda zavrnili, ker ni pokazal mednarodnega vozniškega dovoljenja. Tako je avto najela gospa in se vseh 14 dni potovanja po Maroku precej namučila z vožnjo, ki je ni bila vešča. Zelo malo ali skoraj nič ni vozila že doma, tako da ji je promet v velikih mestih povzročal precej skrbi. Zaključek bi torej bil, da je potrebno planirati potovanje tako, da se izogneš takim situacijam in seveda, določena mera previdnosti mora biti vedno prisotna.